Kri naša nevsakdanja in krvodajalstvo v Sloveniji

Na Novi Zelandiji je sodišče decembra lani začasno odvzelo staršem pravice odločanja glede zdravja njunega štirimesečnega dojenčka, ki je potreboval srčno operacijo, pa starša nista dovolila, da bi pri njem opravili transfuzijo krvi, ki bi utegnila izvirati od darovalcev, cepljenih proti kovidu.

Na voljo je sicer filtrirana kri, ki zagotovo ne izvira od cepljenih, in pravni zastopnik staršev je ponudil 30 necepljenih oseb, ki so bile voljne darovati svojo kri za ta namen, vendar sta zdravnika, ki jima je bilo podeljeno zdravstveno skrbništvo, ponudbo zavrnila. Kako se je zgodba razpletla, ta hip niti ne vem, morda otročič še ni bil operiran, saj ne najdem nadaljnjih poročil o njem.

Na tisoče zgodb o različnih primerih krvodajalstva

Otroška bolnišnica Sacred Heart v Spokanu v ameriški zvezni državi Washington pa je prav tako decembra lani dala novorojenčku krvno transfuzijo mešane krvi – spet ne glede na izrecno nasprotovanje staršev, ki so sicer zagotovili ustrezno "necepljeno" kri, a se je ta tik pred operacijo "založila". Trenutno bolnišnica, ki je sprva izgubila vso dokumentacijo o primeru, zatrjuje, da otročičkovega primera sploh ni bilo, saj "ni dokumentiran". (Starši imajo na srečo v rokah predhodne izvide, fotografije in mastne račune.) V novorojenčku se je razširil krvni zgrušek, ki je segal od kolena do srca. Po dvanajstih dneh zdravljenja z razredčilom je otročič preminil. 

Tudi v Italiji so imeli odmeven primer, ko je sodišče podobno zavrnilo starše dveletnika; otrok je po operaciji umrl.

Primeri so bili dovolj odmevni, da lahko o njih najdete dovolj poročil celo na strogo nadzorovanem internetu. Pri nas pa posebej o ameriški tragediji v svojem zadnjem, ilustrativnem poglavju obvešča koncizno, 150 strani drobnega tiska obsegajoče in z obilnimi sklici na dokumentirane vire podprto Poročilo o krvi cepljenih s cepivi za covid-19 meni neznanega avtorja ali neznane avtorice. (Samo sklepam, da je anonimnost potrebna, ker gre za človeka znotraj zdravstvene panoge.) 

Krvodajalstvo je pri nas lepo razvito

To je pač dediščina socialno usmerjenega družbenega reda do leta 1991. Solidarnostni čut se je v ljudstvu ohranil do danes. Pri nas ni bilo pogubne financializacije problema (zaradi katere so se za dajanje krvi odločali recimo ameriški narkomani), pa tudi ne segregacijskega vprašanja kot v ZDA, kjer krvi še med drugo svetovno vojno, ko je postala tako nepogrešljiva, temnopolti niso smeli darovati. Še škandal z darovalsko krvjo, okuženo z virusom HIV, je bil pri nas sorazmerno mil.

V Sloveniji lahko daruje vsak odrasel človek starosti pod 65 let, ki se počuti zdravega – z izjemo identificiranih bolnikov z aidsom in ljudi s sledmi prepovedanih drog v krvnem obtoku. 

Skladno s tem jemalci krvi darovalcev ne sprašujejo, ali so cepljeni z mRNA cepivi, saj ta ne veljajo za "prepovedano drogo". Kri, ki jo prejemajo bolniki, je v velikanski večini neselektivno premešana. (O izjemah pozneje.) Tako tudi pri nas obstaja možnost ali kar verjetnost, da bomo s transfuzijo prejeli tudi potencialno nevarno vsebino v krvi ljudi, ki so se dali cepiti proti kovidu.

Ministrstvo za zdravje ne sodi, da bi bilo v tem kaj nevarnega za zdravje, pa čeprav obstaja zdaj že množica neposrednih in posrednih dokazov o tem, da v taki krvi ostajajo "bodice" (spikes), ki lahko povzročijo strjevanje krvi.

Zavod za transfuzijo se seveda ravna po določilih zakona in smernicah MzZ. Mnogi od ljudi, ki se jim obeta (oziroma jim grozi) prejalislešnja transfuzija, pa so vznemirjeni, prestrašeni, v stiski ali vsaj v stresnem dvomu. Preostali se problema še niso zavedli.

Cepljenje z mRNA-cepivi

Ker sem kot priznan zarotoslovec objavil že veliko strokovnega gradiva, ki govori proti cepljenju z mRNA-cepivi, prejemam zadnje čase vse več pisem državljanov, ki sprašujejo, kako naj se ognejo zgoraj prikazani nevarnosti. 

Da ne bom odgovarjal vsakemu posebej (oziroma si bom prihranil čas s tem, da ga napotim kar na pričujočo objavo), pa tudi da bodo slovenski zdravniki bolje poučeni, kako lahko svetujejo pacientom s temi skrbmi in vprašanji, v nadaljevanju s polno odgovornostjo objavljam svoj nasvet.

Ker od oblasti in pristojnih oseb ne gre pričakovati, da bi v doglednem času priznali (pa čeprav posredno s spremembo pravil igre), da dopuščajo nekaj podobnega, a kratkoročno še bolj smrtonosnega od nekdanjih transfuzij s krvjo, okuženo z virusom HIV, za dogledni čas svetujem naslednje: 

Če greste na operacijo, pri kateri bi bila glede na razmere in situacijo morda potrebna transfuzija (ki je torej ni mogoče vnaprej napovedati), se domenite zgolj za infuzijo. 

To pri srednjih in drobnih posegih več kot zadošča. Pri postopku darovanja darovalcu odvzamejo v zelo kratkem času (8 do 12 minut) do 450 ml krvi. Operacije, ki terjajo predhodno pripravo dveh vrečk krvi, sodijo med že zelo tvegane (1 vrečka = 250 ml). Pol litra krvi lahko izgubi v kratkem času le človek s hudimi notranjimi krvavitvami. Med operacijami so iatrogene krvavitve sproti ustavljene. 

Vsekakor si lahko dovolite izgubiti pol litra krvi, ko pa to lahko po večkrat na leto (moški štirikrat, ženske trikrat) počnejo darovalci. Dajte pa se poučiti o predvideni izgubi krvi med posegom. Tovrstni pouk je tako ali tako obvezen. Če predvidena izguba krvi ne presega zgoraj navedene količine, možnost transfuzije zavrnite in mirno pojdite na operacijo. 

Infuzija vam bo povrnila volumensko ravnovesje tekočin v telesu.

Če bi poseg zahteval več od dveh vrečk krvi, imate dve možnosti:

• Prvič, poseg lahko, če ni življenjsko potreben, preložite za leto ali dve, ko bo resnica o nevarnostih v krvi cepljenih že splošno znana.
• Če pa je bolezen takšne vrste, da terja čimprejšnji poseg, potem se skličite na obstoječi Zakon o preskrbi s krvjo, ki v svojem 24. členu ponuja možnost avtologne transfuzije, kar pomeni, da lahko oseba sama sebi daruje svojo kri.

Zakon je v tem pogledu zelo posrečen, saj ta določba lajša breme darovanja nasploh – menda ja da bo vsakdo pripravljen darovati kri za sebe osebno! Ta možnost bi, če bi nanjo zdravniki dejansko opozarjali paciente, kakor sicer omenjeni člen določa kot obveznost, deseterno razbremenil sistem. Vrli George Della Pietra, ustanovitelj Safe Blood Donation, združenja s sedežem v Švici, namenjenega vzpostavitvi mednarodne krvodajalsko-transfuzijske mreže za potrebe necepljenih, je izjavil, da bi s tem preprečili 90% transfuzij s tujo krvjo. (Treba je vedeti, da večina drugih držav možnosti avtolognega darovanja ne ponuja.)

Takšno kri je mogoče darovati le v obdobju od nekaj pa tja do 28 dni pred načrtovano operacijo, saj se kri hrani zgolj 28 dni.

Če sta poseg in s tem transfuzija načrtovana, lahko takole poskrbite vsaj za dve vrečki zalog lastne krvi. Povprečna raven hemoglobina znaša med 13,5 do 17,5 gramov na deciliter za moške in 12 do 15,5 gramov na deciliter za ženske. Večina zdravnikov ne bo razmišljala o transfuziji, dokler raven hemoglobina v vaši krvi ne doseže 7 ali 8 gramov na deciliter. Za tak padec je treba izgubiti tretjino krvnega volumna: torej poldrug liter ali celo dva litra. Da nastane takšna izguba, mora biti krvavitev, bodisi zunanja bodisi notranja, zares huda in obilna; posledica recimo rane, povzročene z orožjem, avtomobilske nesreče, padca z višine, seveda pa tudi kake počene anevrizme srčne arterije …

V vseh takih primerih tveganje komplikacij od prejema krvi cepljenih proti covidu-19 gotovo ne presega tveganja trajne okvare notranjih organov od hemoragičnega šoka oziroma smrti od izkrvavitve. Zato se vam s tehtanjem takih možnostih res ni treba ukvarjati.

Za konec še obvestilo o že omenjenem združenju Safe Blood Donation, ki ustanavlja krvno banko za necepljene in od necepljenih. Obveščen sem, da potekajo intenzivni pogovori o povezovanju tudi z našo stranjo.

P.S.: Z nekaj zamude pa sem dobil zvezo z avtorjem/avtorico Poročila o krvi. Ta mi mdr. piše: 

"Moje mnenje je tudi, da bi Zavodu za transfuzijsko medicino predlagali, naj podaljša rok za odvzem krvi iz sedanjih 24 ur po covid-19 cepljenju. V Indiji recimo je darovanje cepljenih možno ne prej kot 60 dni po cepljenju. Do takrat se večinoma že pokažejo posledice cepljenja, tako da se cepljeni po premisleku o statusu svojega zdravja lahko sam izloči iz krvodajalskega obtoka." 

Mnenje avtorja ne odraža stališča uredništva.

Novo na Metroplay: Nuša Lesar o najlepšem letu svojega življenja, materinstvu in delu voditeljice