Gostilna Čad je v različnih oblikah stalnica ljubljanske gostinske scene že od leta 1889 ...
Leta 1889 so v Ljubljani, takrat relativno majhnem, a živahnem mestecu, ki se je ravno začelo dobro razvijati, ni pa še slutilo, kakšne spremembe mu bo prinesel hud potres čez nekaj let, ustanovili Mestno hranilnico in Narodno kavarno ter odkrili znameniti kip pesnika Valentina Vodnika na ljubljanski tržnici.
Zgodilo pa se je še nekaj: odprla se je gostilna Čad. Sprva je bil to skromen vinotoč z dovoljenjem za prodajo domačih pridelkov in pekovskih izdelkov, za katerim je stal pekovski mojster Jožef Čad, čez čas pa je postal priljubljena gostilna, kamor so Ljubljančani dolga leta radi hodili na domače dobrote.
Po vojni je prišlo do številnih sprememb: najprej nacionalizacija v letu 1948, zaradi katere je šla gostilna iz družinskih rok, potem pa popolna sprememba ponudbe v šestdesetih letih: takrat je novi upravitelj Elempija Marković – Leka iz Kruševca v Čad prinesel prve recepte za čevapčiče in Čad se je zasukal v smer balkanske kuhinje, po kateri slovi še danes. Čevapčiči, pleskavice, ražnjiči, prebranec ... legendarno ljubljansko gostilno si je brez teh jedi praktično nemogoče zamisliti.
"Morda se sliši smešno, ampak žar je bil za Ljubljančane takrat, v šestdesetih letih, eksotika, kot je danes morda kak korejski fusion ali kaj podobnega. In res so se jedi z žara zelo prijele," se zasmeji Aleš Čad, ki danes vodi gostilno in novopridruženi hotel in bistro – to je že peta generacija Čadov, ki so jim pozneje, po slovenski osamosvojitvi, vrnili gostilno, zato so lahko potomci Jožefa Čada ponovno vzeli poslovanje v svoje roke.
To, da so Ljubljančani tako pograbili jedi z žara, je tudi razlog, nam pove Aleš Čad, da ponudbe po ponovnem prevzemu gostilne niso bistveno spreminjali. "Vsak normalen gostinec se drži tistega, kar deluje. Zakaj bi menjali meni, ki se je izkazal za uspešnega?" skomigne.
V več kot šestdesetih letih od trenutka, ko se je pri Čadu pojavil prvi ljubljanski žar, se je v Ljubljani seveda odprlo obilo gostiln in restavracij, specializiranih za balkansko hrano. Ta ponudba je danes tu celo tako pogosta, da nekateri tuji turisti mislijo, da gre za avtentične slovenske jedi.
K Čadu tako gostje že zdavnaj več ne hodijo zato, ker bi bil žar eksotika, ampak preprosto zaradi – tradicije. To je skorajda njihova blagovna znamka, ki jim omogoča, da so kljub vsem lepozvenečim kulinaričnim novostim v Ljubljani ves čas polni: ko stopiš v njihovo gostilno, se ti zazdi, da se je ustavil čas, dodatno pa k temu pripomorejo še natakarji, ki stalne goste poznajo po imenu.
"Držimo se preverjene formule: kakovost mesa, prijazna, profesionalna postrežba, dostopne cene in ambient, ki nekaj pomeni. Ljudje pri nas točno vedo, kaj bodo dobili, in to cenijo," pove Aleš Čad. Po drugi strani ima ta navezanost na tradicijo lahko celo negativno plat, ko nekateri stalni gostje, ki pri Čadu že leta naročajo ene in iste jedi, sploh ne poznajo preostanka menija.
"Na meniju nimamo samo čevapčičev in pleskavic, ampak še marsikaj. Toda ljudje hodijo k nam že štirideset, petdeset let in na to sploh ne pomislijo, ker ves čas naročajo eno in isto stvar. In seveda je super, da jim je to všeč, ampak lahko kdaj pa kdaj poskusiš tudi kaj malo drugačnega. Malo ljudi denimo ve, da imamo biftke. Ali pa odlične žrebičkove medaljone na žaru. To so tako vrhunske zadeve, da boljše ne gre. Ampak ko se ljudje držijo tradicije, zanje pogosto ne obstaja nič drugega," se nasmehne Čad.
Morda vas zanima:
- Pica, da te kap: kako se je gostišče v ljubljanskem Trnovem zasidralo v srca Slovencev
- Legendarni lokal, ki je v ljubljansko kulinarično ponudbo vpeljal prve gurmanske palačinke
Ko tradicija sreča moderno
Kljub slovesu tega, da jim gostov ne manjka in da se ves čas vračajo, ne jemljejo za samoumevno. "Celotna ekipa se trudi, da ostanemo na tem nivoju. Imamo natakarje, ki so pri nas že desetletja, in njihova strokovnost je ključna za naš uspeh." Nekaj najbolj legendarnih Čadovih natakarjev je sicer žal že pokojnih ali upokojenih, vendar so se ekipi pridružili tudi mladi obrazi, ki so po besedah Aleša Čada ravno tako plus, ker so bolj zagnani in ker govorijo več jezikov, kar jim pride prav sploh v zadnjih letih, ko k njim zahaja vse več turistov, predvsem Francozov in Italijanov.
Obenem bo približno tri leta, odkar so ob gostilni odprli še moderni butični hotel in bistro, s katerim so pritegnili še drugačen tip gostov: ne tistih, ki iščejo prostor za obilno nedeljsko pojedino, ampak tistih, ki so se šli rekreirat na Rožnik in bi ob spustu radi spili kavo ali pojedli okusen brunch. V bistroju si lahko z menija izberejo popolnoma vse, kar je a la carte na voljo tudi hotelskim gostom za zajtrk, ambient bistroja pa je privlačen tudi za praznovanje različnih rojstnih dni, poslovnih zabav in zadnje čase popularnih baby showerjev.
Praznuje se seveda tudi v stari gostilni Čad, in to pošteno. "Poslovnih zabav je v decembru res ogromno. Začne se že sredi novembra in traja do 15. januarja, razprodani smo praktično za leto dni vnaprej." Povpraševanje je veliko tudi po porokah, saj ponujajo celoten paket s civilnim obredom, ki se izvede na travniku pred gostilno, a so se zavestno odločili, da jih bodo organizirali samo nekaj na leto, večinoma za ljudi, ki so jim blizu.
"To ni neka naša tipična storitev, poroke so vedno ob sobotah, trajajo do jutra, ekipa pa ima naslednji dan spet dosti dela. To je zanje zato zelo naporno. Če bi želeli, pa bi lahko imeli po eno poroko vsak konec tedna," pojasni Aleš Čad.
Slavni obiskovalci
Z zgodovino gostilne Čad je povezanih ogromno anekdot o eminentnih slovenskih osebnostih, ki so se zadrževale tam: od Otona Župančiča, ki je gostilno omenil v eni svojih pesmi, do Ivana Cankarja, ki naj bi se pri Čadu nekoč prav hudo napil.
Pa danes? Kdo so znani kulturniki, politiki in drugi udeleženci javnega življenja, ki so redni gostje? "Poimensko raje ne bom našteval, da ne bo kdo užaljen, češ da sem pozabil nanj, ampak dajmo zelo enostavno reči, da vsi," samozavestno odvrne Aleš Čad.
"Večina ljudi, ki jih spremljate v časopisih ali na televiziji. Veliko delamo tudi z velikimi podjetji in uspešnimi podjetniki, ki toliko bolj cenijo storitev, saj so tudi sami v podobnem poslu. Vsekakor pa poskrbimo, da se gost, ne glede na to, kdo je, počuti dobrodošlega. Naša dodatna prednost je tudi letni vrt, ki ga imajo ljudje izjemno radi, lokacija v naravi, pod Rožnikom, in seveda veliko parkirišče, vemo, da ljudem tudi to nekaj pomeni."
Gostilna torej deluje s polno paro, tudi Hotel Bistro Čad je uspešno zaživel, a to ne pomeni, da bodo Čadovi počivali na lovorikah. "Načrtujemo še manjše renovacije, da bo prostor še lepši in še bolj prijazen za gosta. Sicer pa se tako ves čas nekaj dela. Menim, da če ne greš gor, greš dol, neke konstante v življenju ne more biti," pravi Aleš Čad.
"In naš cilj je stremeti k temu, da se ves čas vzpenjaš. Pa ne mislim samo v denarju, ampak na splošno ciljam na razvoj. Ne nazadnje tudi ljudje radi vidijo, da se zgodi nekaj novega: da če že puščajo denar pri nas, tudi mi naredimo nekaj zanje."
Novo na Metroplay: Zemlja omogoča, da se zgodi čarovnija | N1 podkast s Suzano Lovec