Pogosto je slišati, da obiskovalci Nove Gorice v mestu pogrešajo bolj raznoliko in pestro gostinsko ponudbo. Pa je to res?
Nova Gorica, znana po svojih igralniških kompleksih, letos ponosno nosi naziv Evropsko mesto kulture 2025. Mesto obiskovalcem ponuja bogat in raznolik kulturni program, a nekateri obiskovalci pogrešajo širšo in pestrejšo gastronomsko ponudbo.
Na vhodu v mesto je sicer restavracija DAM, ki se lahko celo pohvali z Michelinovo zvezdico. Čeprav navdušuje s svojo kulinarično odličnostjo, pa so tu cene za marsikateri slovenski žep previsoke.
Ni treba čez mejo
Še preden bi kdo – vključno z menoj – sklenil, da je za spodobno kosilo ali večerjo bolje prečkati mejo in se prepustiti italijanski kulinarični gotovosti, se je zgodil preobrat, ki me je ustavil na domači strani. Blizu mejnega prehoda z Italijo mi je v oči padla tabla z imenom "Gostišče Madonca - Rooms & Restaurant", ki je obljubljala "lokalne dobrote od hribov do morja". Radovednost (in tudi lakota) sta naredila svoje, odločila sem se, da vstopim in preizkusim srečo.
View this post on Instagram
Za začetek sem si privoščila bučno juho s hrustljavimi semeni – svilnato kremasto, polnega okusa, ravno prav gosto in lepo začinjeno. Prijetno me je pogrela in dala slutiti, da bo nadaljevanje vredno pozornosti.
Solkanska vrtnica
Piščančji zrezek, ki je sledil, je bil sočen in konkretno odmerjen, postrežen z obilico okusnih prilog: krompirjevo zloženko, zelenjavno prilogo, parmezanom, rukolo in hišno tatarsko omako.
Za pravo presenečenje pa je poskrbela njihova solata. Najprej na videz precej preprosta, a ko sem uzrla globoko rdeč radič, mi je bilo takoj jasno. Na vrhu krožnika je ponosno kraljevala opevana goriška vrtnica – solkanski radič, nesporni kralj med radiči.
V teh krajih ga poznajo tudi kot sukénski régut – rahlo grenak, kot se spodobi, in s tisto popolno hrustljavostjo, ki vsako jed povzdigne v pravo kulinarično doživetje. Ob njem pa še paradižnik, hrustljava solata in mocarela, kremasta, mehka, prava, ne tista gumijasta imitacija iz supermarketa.
Družinska uigranost
Postregel me je mlad natakar, za katerega se je v kratkem pogovoru izkazalo, da je sin družine, ki je pred tremi leti prevzela gostilno s prenočišči in ji vdihnila novo življenje. Energija, s katero je govoril o hrani, ponudbi in gostinstvu nasploh, mi je dala vedeti, da to zanj ni le služba, ampak družinska zgodba, ki se piše z vztrajnim delom.
Patrik Tavčar, kot sem pozneje izvedela njegovo ime, mi je sproščeno pripovedoval o začetkih in prenovi prostora – brez velikih pričakovanj, a z jasno vizijo: ustvariti gostilno, kjer hrana ostaja iskrena, domača in pripravljena s spoštovanjem do lokalnih sestavin. "Nismo želeli 'fine dininga', želeli smo samo, da ljudje pri nas dobro jedo," mi je razložil s preprostim nasmehom.
View this post on Instagram
V njihovi ponudbi je širok nabor hladnih predjedi — prava poslastica za ljubitelje svežih morskih dobrot je tunin carpaccio (na zgornji fotografiji, op. a.), s tankimi rezinami sveže tunine, nežno začinjenim z oljčnim oljem in kančkom citrusov za popolno svežino. Na njihovi Madonca plošči boste medtem dobili tatarski biftek, domač pršut, lokalne salame, tolminski sir, maslo, olive, češnjev paradižnik in rukolo. Tu so še jedi na žlico, žlikrofi, testenine in najrazličnejše rižote.
Kot sem se sama prepričala, strežejo hrano, kakršna mora biti – iskreno, domačo, pripravljeno z občutkom in postreženo brez odvečnega pompa. Preprost užitek, po dostopnih cenah in prav zato se bom zagotovo še vrnila. Solkanski radič, ki velja za posebnost Goriškega, pa je že sam po sebi dovolj dober razlog, da se zavije v Madonco.
Novo na Metroplay: “Ljubljana ni najbolj varno mesto za vsa moja stilska izražanja!” | Metro minutke X Glasovi ponosa