Zdi se, da nekoč preprosta hrana dandanes dobiva status hrane za tiste z globjimi žepi.
Tokrat govorimo o ocvirkih. Gre za jed, ki se je včasih pogosteje znašla na mizah tistih, ki niso bili najbolj premožni, a zdaj je očitno tega konec. Kot poroča portal Srbija danas, smo očitno prišli do točke, ko so ocvirki postali pravi luksuz - celo takšen, da ga kot darilo pogosto nesemo v tujino. Ocvirki so bili nekoč stranski produkt kolin, in v hišah, kjer so imeli pujse, jih je bilo v izobilju.
Zdaj pa veljajo za pravo poslastico, pa tudi njihova cena je precej zrasla. Podražitve so tudi pri nas del vsakdana in na policah v trgovinah nas skorajda vsakodnevno pričaka kakšno presenečenje. Ocvirki že lep čas spadajo med jedi, ki niso nič kaj poceni. Dobro soljeni in hrustljavi ocvirki tako zdaj veljajo za pravo delikateso in tudi njihova cena je temu primerna - bolj ko so kakovostni, dražji so.
Ocvirki kot prestižni prigrizek
Ta svojevrstni gastro fenomen je komentirala gospodarska novinarka Zorica Sinadinović, ki je od svojega otroštva sodelovala pri kolinah v okolici Zrenjanina. "Vedno smo si pomagali pri kolinah in po koncu smo sosedom pripravili nekaj za domov – meso, klobase, in vedno ocvirke. Ti so veljali za hrano revnih. Pravzaprav je bilo sramotno priznati, da jih ješ," je povedala Sinadinovićeva za RTS. Pravi, da so bili ocvirki stranski produkt, ki je nastal pri predelavi svinjskega mesa. "Še posebej v Črni gori so jih metali stran, saj so jih zanimali le mesni deli. Dokler se nekdo ni spomnil, da jih posoli," je dodala.
Niso nič kaj poceni
Ker ocvirki tudi v Srbiji dosegajo kar krepko ceno, so novinarji o razlogih za to povprašali na kmetiji v okolici Šida. Kmetovalec je dejal, da je glavni razlog za visoke cene pomanjkanje prašičev in neizplačljivost reje velikih svinj. "Manj je svinj in vzreja velikih živali se ne splača. To pomeni tudi manj maščobe, posledično pa višje cene. Večje svinje gredo večinoma v trgovske verige. Danes skoraj nihče več ne redi prašičev po eno ali dve leti, kot so to počeli včasih," pravijo na kmetiji Zoranović.
Tako se reja opušča zaradi visokih stroškov, svoje pa je naredila tudi množična selitev s srbskega podeželja. Večina se namreč seli v mesta, nihče več nima volje ali časa za rejo. Včasih so imeli prašiča pri skorajda vsaki hiši, danes pa jih je mogoče prešteti na prst ene roke.
Na kmetiji Zoranović izdelava domačih ocvirkov prinaša dober zaslužek, hkrati pa to pomeni za njih veliko dela. "Pravi domači ocvirki morajo biti zlate barve, ne smejo biti zažgani. Najbolje pa jih boste izbrali tako, da jih poskusite. Pri nas jih pripravljamo po tradicionalnem postopku," so še povedali in dodali, da se trudijo, da so hrustljavi, a ne preveč suhi - morajo biti ravno pravšnji.
Seveda je tudi pri nas veliko ljubiteljev dobrih ocvirkov - in ti najraje posegajo po domačih, ki so zdaj pravzaprav precej redki. Tisti, ki jih imajo, pa seveda najprej poskrbijo zase. Če kaj ostane, jih morda dobijo še tisti, ki so jim blizu, ostali pa jih lahko nabavimo v mesarijah in trgovinah. No, okus takih ocvirkov je verjetno precej drugačen od tistih, kakršne smo poznali v otroštvu ...
Novo na Metroplay: “Ljubljana ni najbolj varno mesto za vsa moja stilska izražanja!” | Metro minutke X Glasovi ponosa