Moje popotovanje od Slamiča do Zorice 1 (ali kdor išče, ta ne najde)

Najprej naj povem, da sem se z leti, odkar živim na Brdu in odkar imamo pri hiši pse, odvadil hoditi v mesto. Nekako leta 2017, torej po vrnitvi iz Slovaške, kjer sem tudi živel na robu gozda, sem si rekel, da mi za lepo in zadovoljno življenje povsem zadošča naše Brdo z okolico. Ločnica je postala železniška proga Ljubljana–Trst.

Na tej strani najdem skoraj vse, kar potrebujem: kar ob Cesti na Brdo je kiosk s sadjem in zelenjavo bratov Faridona, Edona in Ilberja, na vzporedni Viški ima Ardita, prav tako Albanka, svojo Viško pekarno, kjer nam po želji spečejo bureke brez skute, pod našim gričem je lokalni Spar z zelenjadnim oddelkom, ki prejema nagrade in priznanja kot najbolje voden, pod hišo imam Hofer, kjer si nabavljam odlično ekstra deviško oljčno olje, čez cesto od Spara je moj klepar Bergant, še naprej od njega na Cesti dolomitskih odredov je Avtomojster družine Petrič, katere šegava glava Mimi je moja zvesta bralka. Na drugi strani Brda in onkraj Obvoznice, na Mladinski med Gričem in Podutikom, je kmetija Pr' Adam. To so moji serviserji. Z vsemi sem na ti, sam se štejem za mešanca med dobrim sosedom in prijateljem.

Veste, Brdo je kraj, kjer te tuji otroci na cesti vnaprej pozdravijo, čeprav te ne poznajo. Ta šega je dandanes redkost tudi že na podeželju.

Koga je še dobro imeti lepo pri roki?

Naša zdravnica, Sonja Ukmar, ki ji razneženo pravim Sonječka, in njena zvesta sestra Adrijana imata ordinacijo družinske medicine na Cesti na Brdo, 50 metrov naprej pa je optika Jožičina (priimka ne vem) optika Okular, v kateri mi zna Primož vsakokrat povedati kaj novega – in to pomeni, da je izvrsten optik, ker nič optičnega mi ni tuje, toliko je že preživel moj vid. Tudi moji drugi zdravniki so tostran proge, Irena, moja homeopatinja, na Ježici, Tone Vrhovec, ki me je lani rešil, da nisem izkrvavel, pa celo v Borovnici. 

Sosedje so sijajni, pravi sosedje, a splošno znano reklo pravi, da je ni soseske, kjer pokoja ne bi motil kak nebodigatreba. Doslej se je to pravilo potrdilo po vsaki od naših selitev. In res celo tu v tem paradižu živi zelo blizu oseba, ki je, ko smo se priselili, zahtevala, da za tri metre zvišamo dimniček kuhinjske nape, češ da ne prenese vonjav veganske kuhinje. Ko sem nekoč predpražnik otepel ob steno njene hiše, pa se je razburila, češ da prav dobro ve, kdo sem, medtem ko jaz še ne vem, kdo je ona, da bom pa že še videl. Ko pa sem osebi odvrnil: "Morda res veste, kdo sem, ne veste pa še, da sem psihopat," je šla v hišo, naslednji teden pa dala zvišati ograjo za cel meter, in posihmal vlada med nama trdno premirje. 

Naši psi hodijo na popravila in po štemplje o cepljenju v veterinarnico Prva-K,. ki resda ni na naši strani proge, vendar se čez prebijemo skozi tunelček pod progo, potem pa smo že na Gorkičevi. Milena in Laura, "pasji teti", kakor pravimo prekmalu ovdovelima prijateljicama, ki se nam pridružujeta na sprehodih in kdaj pa kdaj vardevata pse, pa tudi stanujeta tostran proge, prva v BS-3, druga v Rožni dolini.

Imel sem na voljo tudi še kolesarnico Viktor na začetku Ceste na Brdo, tik pred prehodom čez progo, a so zaprli. Sicer pa se ne vozim več s kolesom. Raje grem peš.

Peš lahko grem, ker je vse blizu – globalisti sanjarijo o "petnajstminutnem velemestu", jaz pa sem si ustvaril "petnajstminutno podeželje".

Čez progo grem res le izjemoma, pa tudi tu je moj nabor krajev oziroma ljudi, ki jih obiskujem, sila zredčen. Včasih grem do Trubarjevega antikvariata, kjer poberem kako že prej naročeno knjigo in poklepetam s Stanko, ki že toliko let bdi nad vsemi tistimi življenji na papirju … Kaj še? Ko sem bil lani spomladi resneje bolan, sem hodil k Toniju na posege v KC – to je več kot 6 km od doma, vem, saj sem hodil peš. (Hoja je bolj naravno gibanje od vožnje v oblazinjenem taksiju, torej je manj možnosti, da bi vibriranje sprožilo krvavitev.) Dvakrat sem bil v zadnjih treh, štirih letih v Zavrtanikovi Hiši sanjajočih knjig, ko sem imel predstavitve Vonneguta (in sebe) pri založbi Sanje. In en intervju sem opravil v nekdanjem foajeju kina Dvor, edinem kraju, ki se je v zadnjega pol stoletja obnovil na bolje. Kaj še? Aha, po uradnih opravkih moram včasih v Upravno enoto Ljubljana v bivši Tobačni tovarni. A tudi do tja se pride skozi naslednji tunelček, tako da ni večje škode za živce.

V kino ne zahajam, po veletrgovinah tudi ne hodim, obiskujem pa itak nikogar ne razen gospe Marije v domu na Bokalcah, ki me je nekoč povabila, naj nastopim tam, in to sem tudi storil in se pri tem navezal.

Zato me je spravilo v stisko pisemce prijatelja iz mladih let Ladota Planka, ki me je pred dnevi povabil na predstavitev njegove knjige Odraščanje v Velenju. Ta naj bi bila v ponedeljek 20. februarja ob 8. uri v prostorih Mestne knjižnice Ljubljana na Kersnikovi 2. Odpisal sem: "Lado, hvala. Udeležba je odvisna od mojega sina. Hči in zet sta šla na balkansko biljardno turnejo, ju še ne bo. Bernarda je na berglah po operaciji kolena in stegnenice. Jaz imam na skrbi njo in 4 pse. Če sin ne bo takrat delal, ga bom prosil, da pride k nam in pelje na sprehod 2 + 2 psa (ker se dva med njimi ne razumeta, ju je treba voditi vsakega znotraj njegovega kompatibilnega para). Sin dobiva razpored v službi šele istega dne zjutraj. Tako da ... Upam da, obljubljam pa ne. LP Branko"

Dan pred dogodkom je vabljenim vestno poslal še opominček (okrožnico): "Pozdravljeni, naj vas samo spomnim/opomnim na jutrišnji termin s predstavitvijo knjige Odraščanje v Velenju v Knjižnici Otona Župančiča. Vabilo je priloženo."

Kako površno berem epošto (ki pa je prejemam zadnje čase po 100+ kosov dnevno), naj pričuje moj odgovor: "Lado, zapisalo se ti je Velenje namesto Ljubljane!" 

Iz odgovora sem potem le sprevidel, kar sem sicer že vedel, namreč da je "v Velenju" del naslova knjige. Olajševalna okoliščina mi je bila, da je enaki zmoti zapadla še neka druga Ladotova vabljenka.

Prijatelj še iz študentskih let

V ponedeljek se je izkazalo, da Klemen ne utegne, Ana in Roberto pa sta se sicer že vrnila, ampak takoj odhitela na nov turnir. Ker pa sem si res želel videti starega prijatelja, ki ga imam za eno najboljših duš daleč naokoli, sem naredil načrt: ob pol osmih bom popeljal na sprehod tri pse. Ko se vrnemo, se brž odpeljem z avtom, a le do konca drevoreda ob progi (do Erjavčeve torej) in grem od tam v drncu peš do Mestne knjižnice. Tam se bom pomudil nekako do devetih, izrekel pohvalo tako avtorju kot knjigi (predvsem da je z vrnitvijo v svoje otroštvo ubežal naši klavrni sedanjosti), potem pa odhitel k avtu in domov, da sprehodim še četrtega psa, Flynna, ki hodi sam zase, ker je skregan z enim od drugih psov. Skiciral sem si govor:

Družila naju je ljubezen do glasbe in literature, pa tudi "študentska revolucija", ki je imela svoj center prav na Filofaksu. Lado Planko, roj. 1949, violinist, kitarist, pedagog, kulturni delavec, prevajalec, dolgoletni vodja knjižnice Kulturnega centra Ivan Napotnik, zdaj pa upokojenec in strasten igralec namiznega tenisa, je moj prijatelj še iz študentskih let na ljubljanski Filozofski fakulteti. Družila naju je ljubezen do glasbe in literature, pa tudi "študentska revolucija", ki je imela svoj center prav na Filofaksu. Posebej živo mi je ostal v spominu izlet v Mostec, ki sta se ga udeležila še filozof in pesnik Andrej Medved in slikar Tomo Podgornik. Zame, ki sem bil dotlej bolj ali manj le knjižni molj in vinska mušica, je bila pot čez Šišenski hrib največji fizični napor po tisti uri v OŠ Prežihov Voranc, ko nas je Podobnik učil pravilno izvajati levji skok. Vendar sem preživel in sem pozneje, ko me je življenje pripeljalo povsem v druge vode, črpal tudi iz preizkušnje tega prelepega sprehoda, da sem lahko spremenil svoj pogled na življenje, pustil vnemar mesto in se vrnil k naravi.

Po koncu študija, pravzaprav že prej z mojo poroko, sva z Ladotom izgubila stik. On se je vrnil v Velenje in delal predvsem v Avstriji kot glasbenik, kulturni delavec in pedagog. Skupaj sva prišla po izidu mojega romana Roka voda kamen, ko me je povabil, da ga pridem predstavit. To se je zgodilo leta 2006. Odtlej sva si redno dopisovala in se še nekajkrat tudi obiskala. Po izbruhu kovidskih ukrepov sva se oba posvetila zarotoslovju, jaz predvsem kot pisec in prevajalec iz angleščine, on pa je metodično (in zelo koncizno) prevajal skeptične nemške vire.

Že pred časom se je odločil, da opiše svoje odraščanje. Ko mi je poslal tipkopis, sprva nisem bil najbolj zadovoljen, zdelo se mi je, da je v besedilo vložil premalo sebe in preveč Velenja – bral sem te opise življenja v 1950. in 1960. letih kot kroniko kraja, ne pa kot bildungsroman. Manjkalo mi je anekdotičnosti, ki terja od avtorja nekaj, česar si poštenjak tako ali tako ne dovoli: namreč da iz spomina izvleče in obnovi dogodke in celo dialoge, kakor so domnevno potekali. Tega ne zmore najbrž nihče razen Borgesovega vsepomnečega junaka zgodbe Spominjavec Funes; še naš sloviti Lojze Kovačič mi je na vprašanje o tej dilemi odvrnil, da je treba v tem primeru "spomin pač malo posiliti".

Bilo bi res znamenje nespoštljive brezbrižnosti, če ne bi obiskal prireditve, ki mi jo je prijatelj položil tako rekoč pred nos.

Svet kot Dantejeva nebesa

Na dan prireditve sem si osvežil spomin s še enim branjem. Ne vem, kaj se je zgodilo medtem, ali je Lado morda poslal še eno dopolnjeno verzijo, ki pa sem jo zgolj shranil pod oznako "finalna", ali pa sem se medtem sam dopolnil – vsekakor se mi je tokrat zdelo, da je anekdotičnosti ravno prav. Dialogov sicer v knjigi skoraj ni, so pa opisani dogodki in bližnji na ta način, da liki oživijo. Lado je do nastopajočih in omenjanih oziren, vendar tudi ne zamolčuje. Knjiga se mi je tokrat dejansko brala kot študija človeških značajev, podložena z izjemno skrbno raziskanim socialnozgodovinskim gradivom. Bilo mi je, kakor da bil Lado postal moj vodnik skozi čas, da me kot nekdaj Vergil po onstranstvu Danteja popelje po tukajšnjem onstranstvu – namreč po svetu, ki je že onstran, za vedno nevzpostavljiv, neobnovljiv drugače kot z besedami. Gotovo je pomagala kovidska pacarija in vojna Zahoda proti ruski vojaški operaciji v Ukrajini, da se mi je tedanji svet zdel res kot Dantejeva nebesa. Kakšen spokoj, kakšna idila, kakšen mir, koliko čustvenega in gibalnega stika z naravo, s sosesko, z bližnjimi, z najbližjimi! Pred mano se je razstiral svet, kakršnega bi si zdajle želel in ga privoščil vsem, pa tako minuciozno dokumentiran, da je bil videti bolj živ od velemestnega utripa ob osmih zvečer v centru glavnega mesta, resda v provinci Svetega evropskega cesarstva nemškega rodu, pa vendar ...

Velemestni utrip ... Od drevoreda čez Bleiweisovo in prek Trga republike in Beethovnove do Dukičevih blokov, od koder smo s terase kot mulci s surovimi jajci obmetavali goste Figovčevega gostinskega vrta, sem srečal eno samo osebo: mladenko, ki je čakala, da njen kuža dodobra ovoha grmovje ob aleji Grobnice narodnih herojev, ki se je na moj komentar: "Mladi raziskovalec … Oziroma najbrž stari?" odzvala s kristalnim smehom, pa na Cankarjevi sem videl par v večernih oblekah, on v smokingu, ona v bleščičasti suknjici, ki pa je nisem komentiral, kajti bil je pustni čas, mogoče je šlo le za chic modo.

Drugo pa je bilo vse prazno, šele pred lokalčkom na vogalu Gosposvetske s Kersnikovo je pohajkovalo ali postavalo nekaj gostov.

Torej Mestna knjižnica – danes je pod tem imenom združenih nekaj poprejšnjih javnih knjižnic. Predvsem sta se tu našli Delavska knjižnica, poprej nastanjena tu blizu nasproti hotela Lev, in Mestna knjižnica, ki je delovala na Mestnem trgu. Morda je kaka podružnica še tam, ne vem.

Delavska in Mestna sta se torej združili, skupne prostore pa sta dobili v osrčju pasaže zadaj za kavarno Evropa. Ko smo stanovali še na Poljanah, sem skočil po kako knjigo tja, sčasoma pa sem se navadil na internetno iskanje virov in na lovljenje knjig po Bolhi. Knjige, ki si je ne želiš privoščiti z nakupom, se ti najbrž ne splača izposoditi. Če pa misliš, da obstajajo take knjige, potem najbrž preveč bereš.

Nekako leta 2018 sem se zadnjič oglasil, ko so me povabili na večer Jožeta Stabeja, mojega ljubega urednika iz 1980 let, ko je skrbel zame kot prevajalca in avtorja pri Založbi Borec. Zelo rad sem zahajal k njemu, saj je sijajno izobražen, pa tudi človek mnogih talentov, ne le prevajalec in pisec, temveč za nameček še enigmatik, ugankar in operni bariton. Ko je izšel moj prevod Bledega ognja Vladimira Nabokova, ki ga imam za vrhunec svojega tovrstnega dela, sem mu knjigo osebno odnesel na dom. Občasno mu pošljem kak pozdrav na Polhograjske obronke prek hčere Veronike, ki je kolegica moje žene na MZZ.

No, s tega nastopa, ki je bil zelo posrečen in prisrčen, sem si zapomnil, da je vhod v dvorano na naslovu Kersnikova 2, tako da sem mislil, da res ne bom imel težav z iskanjem. Vendar sem jih imel. Pa še kakšne! Preden pa jih opišem, moram zajeti sapo – do naslednje nedelje.

Novo na Metroplay: Gojmir Lešnjak - Gojc o svoji dolgi in bogati karieri