Ob tem bi verjetno marsikdo pomislil, da se sliši neverjetno - a je še kako resnično.
Gre za najsevernejši kraj na svetu, ki se nahaja na norveškem arhipelagu Svalbard, v Arktičnem oceanu. Longyearbyen je naselje, ki ga je leta 1906 ustanovil ameriški poslovnež John Munro Longyear, dandanes pa velja za pravi akrtični mikrokozmos. Zaradi večnega ledu oziroma permafrosta so stavbe postavljene na posebnih temeljih, da se tla ne bi stalila. Sneg prekriva mestece večji del leta, a kljub odročni legi in izjemni klimi je Longyearbyen dom za številne prebivalce.
Skrajne temperature in živopisno prebivalstvo
Povprečna letna temperatura v Longyearbyenu je -6,7 °C, a kot je poročalo več tujih medijev, se tudi tukaj poznajo posledice globalnega segrevanja. Julija 2020 so namerili rekordnih 21,7 °C, kar je jasen znak dramatičnih podnebnih sprememb. Kljub oddaljenosti od preostalega sveta v Longyearbyenu živijo ljudje iz 50 različnih držav. To omogoča Svalbardska pogodba iz leta 1920, ki državljanom podpisnic dovoljuje, da tam živijo in delajo brez viz.
Sicer pa je zanimivo tudi to, da ulice v Longyearbyenu nimajo imen, temveč so označene s številkami. Na primer, nekdo lahko živi v hiši številka 10 na ulici 100. V mestu se je mogoče orientirati s pomočjo znamenitih objektov, kot so hotel, šola ali cerkev, kar je značilno za majhna mesta.
View this post on Instagram
Obvezno je sezuvanje čevljev - zunaj
V Longyearbyenu je obvezno sezuvanje čevljev pred vstopom v stavbe, ne samo v domove, temveč tudi v hotele, muzeje in knjižnice. Gre za navado, ki ima podlago v običaju iz časov, ko je bilo rudarstvo osrednja gospodarska dejavnost. Rudarji so se sezuvali pred vstopom v stavbo, da ne bi s čevlji v notranjost prinašali umazanije in prahu.
V mestu in njegovi okolici je postavljenih več tabel, ki opozarjajo na nevarnost polarnih medvedov. Table niso samo turistična znamenitost, temveč je nevarnost - resnična. Iz mesta ne gre iti brez ustrezne opreme, ki vključuje tudi orožje, saj obstaja nevarnost napada polarnega medveda. Izleti za turiste so organizirani, ob tem pa jih spremlja oborožen stražar oziroma varnostnik.
Umiranje? Reje ne!
V Longyearbyenu je sicer majhno pokopališče, a tam ni bil nihče pokopan že več desetletij - razlog pa je še kako dober. Umiranje je "prepovedano" od leta 1950, ko so odkrili, da se trupla, zakopana na lokalnem pokopališču, zaradi večnega ledu ne razkrojijo, ampak ostanejo povsem ohranjena. Še več: živi vzorci virusa, ki je leta 1918 izzval pandemijo španske gripe, so bili pred kratkim odkriti v zdavnaj zakopanih truplih. Tako se posmrtni ostanki prepeljejo v državo izvora ali pa preminulega kremirajo.
Prebivalci malce v hecu pravijo, da pri njih preprosto ne smete umreti. Obstaja pa še ena stvar, nad katero ljubitelji mačk niso navdušeni. V Longyearbyenu mačke niso dovoljene, seveda pa se za tem "skriva" dober razlog. Arktični ekosistem je namreč zelo občutljiv, mačke pa bi predstavljale veliko nevarnost - predvsem za ptice, ki gnezdijo na tleh. Tam so veliko pogostejši in zelo priljubljeni psi, pa tudi pasje vlečne sani.
Brez pivovarne preprosto ne gre
Longyearbyen ima svojo pivovarno – Svalbard Bryggeri, ustanovljeno leta 2015, ki za varjenje piva uporablja izjemno čisto vodo iz 2.000 let starega ledenika. Poleg tega mesto skriva tudi presenetljivo bogato vinsko zbirko. V vinski kleti restavracije Huset hranijo več tisoč steklenic vina iz različnih delov sveta.
Zdaj v tem edinstvenem kraju živi približno 2.100 ljudi različnih narodnosti, ki kljubujejo izjemno nizkim temperaturam in 113-dnevni polarni noči. Ker Longyearbyen nima davkov, so cene nekaterih izdelkov zelo ugodne, na primer oprema za preživetje v naravi in luksuzne dobrine, kot so določene alkoholne pijače, so relativno poceni. Po drugi strani pa je treba za sveže sadje in zelenjavo odšteti precej denarja, saj to prevažajo iz oddaljenih delov sveta. sveže sadje in zelenjava izjemno drago, saj ga morajo prevažati iz oddaljenih delov sveta.
Od štirih mesecev, kolikor traja polarna noč, je približno dva meseca in pol popolna tema, zato se ljudje po mestu premikajo s svetilkami. Poleti pa nastopi obdobje polnočnega sonca, ko od maja do avgusta sonce sploh ne zaide. Kljub tem skrajnim razmeram prebivalci živijo povsem običajno življenje - družijo se, hodijo ven in celo ne zaklepajo svojih domov, niti pozimi, ko se temperature gibljejo med -5 in -17 °C. Nič nevsakdanjega ni v tem, da se po delu, oviti v tople šale in z rokavicami na rokah, usedejo na prosto in ob pijači uživajo v pogledu na znameniti polarni sij.
