Obiskali smo "filmsko zvezdo" italijanskih otokov in se zaljubili vanj (FOTO)

Prizori ob prihodu v pristanišče Procide so kot s slikarskega platna. Majhne barvite hiše se kot mavrica razprostirajo ob obali in zrcalijo v kristalno čistem morju, v katerem v popoldanskem soncu počivajo ribiški čolni in barke. Še lepša je, kot jo opisujejo, pomislim.

Narejena za film

Kar o Procidi tik pred našim izkrcanjem s trajekta vem, je, da turisti, ki prihajajo sem, niso množični obiskovalci, temveč bolj radovedni popotniki, zaljubljeni pari, pisatelji, umetniki, posamezniki s čutom za umetnost, naravo, zgodovino, še zlasti pa ljubitelji mirnega vzdušja. Med njih se občasno pomešajo takšni kot jaz, ki jih morska pot sem pripelje zaradi "poštarja" in "gospoda Ripleyja".

Zaradi majhnosti otoka, ta meri le štiri kvadratne kilometre, se lahko obiskovalci na Procidi hitro počutijo zelo domače. Medtem sama že na koncu ulice, ki me vodi do središča starega mesta, trdno verjamem, da sem tu že bila — in dobro vem, od kod ta "deja vu" .

V igri sončnih žarkov in senc, ki plešejo po tlakovcih ulice Via San Rocco, se na vrhu rahlega vzpona pred menoj kot duhovi iz preteklosti počasi razkrijejo obrisi plavolase Marge Sharewood, šarmantno zagorelega Dickieja Greenleafa in bledoličnega, potuhnjenega Toma Ripleyja, glavnih junakov filma Nadarjeni gospod Ripley (The Talented Mr. Ripley), posnetega na otokih južne Italije, v dobršni meri pa na Procidi. Film temelji na istoimenskem romanu ameriške pisateljice Patricie Highsmith iz leta 1955, znane po svojih mojstrsko zasnovanih psiholoških trilerjih, ki se ti globoko vtisnejo pod kožo.

Kazalci na uri se zavrtijo nazaj, sladka brezskrbnost in prefinjena eleganca petdesetih let prejšnjega stoletja se med sprehodom v vročem dnevu lepita name kot oblak poletne nostalgije.

Za stoletnimi zidovi hiš s pogledi na Mediteran se kot v filmu znova budi mladostna utopija, iz starega gramofona se zasliši saksofon Charlija Parkerja in odpre se steklenica najbolj dišečega italijanskega vina ...

Po znanih ulicah 

Ulice Procide, po katerih stopam, je režiser Anthony Minghella spretno uporabil kot kuliso za pretkano igro Toma Ripleyja (odigral ga je Matt Damon, op.a.), medtem ko je ta krmaril med lažmi in resnico. Z dovršeno združitvijo mračne zgodbe in slikovitih otoških kulis je Minghella ustvaril kinematografsko mojstrovino in gledalcem podaril nepozabno filmsko izkušnjo. 

Na motorju, ki zdrvi mimo, za trenutek uzrem podobo neukrotljivega ameriškega snoba Dickieja. V vročici življenja brezskrbno drvi po klancu, nevede, da nanj preži neusmiljena usoda. Kajti za naslednjim ovinkom se že plazi hladna senca, ki jo v sebi nosi Tom Ripley.

Popolna slika poletne idile se počasi razblinja, kakor bi jo odnesel lahen veter, medtem ko v zavetju mirne kavarne na koncu ulice opazujem turiste, ko se sprehajajo skozi filmske prizore. 

Zaljubljeni poštar

Procida nosi še eno filmsko zgodbo, ki je vtisnjena globoko v njeno identiteto – italijanski film Poštar (Il Postino) je v svet ponesel vso pesniško nežnost prelepega otoka in človeškega življenja nasploh. Tisti, ki so film iz leta 1994 gledali, vedo, da je poštar Mario (odigral ga je že pokojni Massimo Troisi) po otoških zalivih in stezah prenašal več kot le pisma. 

Čudovita in melanholična zgodba o prijateljstvu med skromnim otoškim poštarjem in slavnim pesnikom Pablom Nerudo je nemudoma osvojila srca gledalcev in prejela številne nagrade, tudi oskarja za najboljšo izvirno filmsko glasbo.

Poleg tega je bil film nominiran še za najboljšo moško glavno vlogo, najboljšo režijo, najboljšo fotografijo in za najboljši prirejen scenarij, Procida pa je v filmu zasijala s svojo preprosto, a očarljivo lepoto.

Ribiška krčma še stoji

Med obiskom otoka lahko popotniki obiščejo kraje, kjer so snemali ključne prizore filma. Pristanišče Corricella, ki ga v filmu pogosto vidimo, še danes ohranja svoj avtentični čar in obiskovalcem ponudi občutek, kot da bi stopili naravnost v film.

Sama sem bila še posebej navdušena, ko sem izvedela, da pristaniška krčma, v kateri se je Mario zagledal v najlepšo vaščanko, krčmarico Beatrice Russo ter v njej s pomočjo slavnega pesnika poskušal osvojiti njeno pozornost in srce, še vedno obratuje. V njej je zdaj izvrstna ribja restavracija z imenom La Locanda del Postino.

Novo na Metroplay: Natalija Verboten o vrnitvi med poskočne ritme, družini in iskanju pomoči