Popoln odklop: odšli smo v gozd in se okopali med drevesi — to zdaj priporočam vsakomur!

Radoboj, majhen, čaroben kraj v osrčju hrvaškega Zagorja, nedaleč od mesta Krapina, je obdan z griči, gozdovi in vinogradi, kar mu daje tipičen zagorski značaj. 

Hrvaška je več kot samo morje

Po bujni zelenosti bi ta del Hrvaške zlahka primerjali s Slovenijo. S svojimi čudovitimi gozdovi, hribčki in dolinami pokrajina nedvomno spominja na naše lepote. Zagorska hrvaščina je presenetljivo podobna slovenskemu jeziku – zaradi česar se pri slovenskih obiskovalcih še bolj vzbudi občutek domačnosti in povezanosti.

Poleg osupljivih naravnih lepot Radoboj in njegova okolica skrivata tudi bogato zgodovino ter kulturno dediščino, kar še posebej privlači tiste, ki iščejo pristna turistična doživetja.

Predvsem bodo navdušeni ljubitelji sakralne dediščine, tukajšnja cerkev sv. Trojice je res čudovita, kapela sv. Jakoba na vrhu griča, ki se skoraj dotika neba, pa velja za največji gotski biser hrvaškega Zagorja.

Gozdne kopeli - odmik od zunanjega sveta

Medtem obiskovalce teh krajev vabijo tudi v svoje slikovite gozdove, kjer se odvijajo gozdne kopeli. Te kot dodatno turistično ponudbo organizira Snaga šume / Forest Power (Moč gozda, op. a.) pod vodstvom Jasne Vukas, ki se je v te kraje pred leti preselila iz Zagreba.

V gozdni kopeli ni dejanske vode, kot bi marsikdo morda sklepal iz imena tega obreda. Gre za vse bolj priljubljeno sproščujočo prakso globokega povezovanja z naravo in gozdom, ki jo poznamo tudi že pri nas. Priložnost za popoln odklop od mesta in skrbi, ki jo je slovenskim novinarjem in turističnim delavcem v neokrnjenih gozdovih Zagorja ponudila Hrvaška turistična organizacija (HTZ), sem zagrabila z obema rokama in komaj čakam, da vam povem, kako je vse skupaj potekalo.

Gozd človeka zdravi

Po kratkem uvodu psihologinje in certificirane vodnice Danijele Medaković smo se udeleženci v popolni tišini podali med stoletne radobojske hraste in bukve. Pred tem nam je vodnica položila na srce, naj izklopimo in v žepe pospravimo svoje mobilne telefone ter poskušamo pozabiti na vse, o čemer smo predhodno razmišljali.

V gozd smo vstopili, kot bi prestopili prag starodavnega svetišča, kjer je vsak korak posvečen tihemu dihu narave in skrivnostim davnine. Vodnica Danijela nas je povabila, naj upočasnimo korak in se prepustimo toku narave. Dotaknili smo se hrapavega lubja dreves, občutili padlo jesensko listje pod nogami in globoko vdihnili svež vonj gozdnega zelenja.

Nežna sončna svetloba je pronicala skozi veje, medtem ko me je počasna, spokojna hoja skozi gozd vse bolj umirjala. Začutila sem toplino dreves in varno zavetje narave, ki me je nežno objemalo.

Čas je izgubil svoj pomen

Ko smo se ustavili ob gozdni potki, smo po Danijelinih navodilih zaprli oči, razširili roke, globoko vdihnili in dovolili trenutku, da nas povsem prevzame. Zemlja pod mojimi stopali je oddajala toplino in veter me je nežno božal po obrazu, z vsakim vdihom me je navdajal večji občutek miru in notranjega zadovoljstva. 

"Kaj mislite, koliko časa smo stali tu," nas je po tem, ko smo spet odprli oči, vprašala Danijela. Bila sem prepričana, da je minilo le deset minut, ko nam je povedala, da je minilo več kot pol ure, sem samo debelo pogledala.

Darilo za telo in dušo

Ob nadaljevanju poti skozi gozd so misli postajale jasnejše in prijetnejše, srce pa se je napolnilo z globoko hvaležnostjo. Zemlja, drevesa, gozdne rastline, ptičje melodije in šepet vetra med listjem so s svojo preprosto lepoto razbremenili vsa bremena.

Ob zaključku naše seanse smo se posedli v krog in si izmenjali občutke. Jasno mi je bilo, da to ni bil le sprehod skozi gozd, ampak globoka notranja izkušnja, ki je pustila neizbrisen pečat. Izvedela sem tudi, da se lahko gozdne kopeli izvajajo skozi vse leto – celo pozimi, ob deževnih dneh ali v čarobnosti noči.

Čutiti naravo tako neposredno, brez naglice in pričakovanj, je bilo nadvse osvobajajoče in to izkušnjo bom zagotovo ponovila. Kajti šele ko čas izgubi svojo moč nad nami, se odpira prostor za globlji stik s seboj.

Sprehod pod vulkanom, ki je uničil celo mesto in še vedno grozi prebivalcem (REPORTAŽA)