Je nova arhitektura mestu prinesla željeni turistični razcvet, ali je bil učinek ravno nasproten?
Skopje, prestolnica Severne Makedonije, je doživelo eno najdrznejših preobrazb na Balkanu, s katero že več kot desetletje buri duhove. Projekt "Skopje 2014", zasnovan za povzdigovanje nacionalne identitete in privabljanje turistov, je mestu dal povsem novo podobo.
Veličastni spomeniki, neoklasične zgradbe in njihove pompozne fasade so temeljito preoblikovali mestno središče, pri čemer so mnenja o tej prenovi močno razdeljena tako doma kot v tujini.
Vizija zgodovinske veličine
Cilj tega megalomanskega arhitekturnega projekta je bil ustvariti prestolnico, ki bi poosebljala ponos nad makedonsko zgodovino. Vendar pa so nekateri njegovi kulturni in simbolni vidiki postali občutljiva politična tema. V ospredju burnih polemik je zlasti ogromen kip slavnega kralja starodavne Makedonije Aleksandra Velikega, visokega kar 22 metrov, ki stoji na skopskem glavnem trgu.
Pretirano velika postava Aleksandra na konju simbolizira makedonski ponos in dolgo zgodovino naroda. Takšna velikopotezna arhitektura na prvi pogled nekoliko presega pričakovanja.
Uradno poimenovan kot "Bojevnik na konju" je Aleksandrov kip postal osrednji simbol projekta Skopje 2014. Medtem ko ga v Skopju vidijo kot ponosno obeležje makedonske identitete, ga sosednja Grčija razume kot provokacijo in prisvajanje zgodovinskih osebnosti, ki jih povezuje z lastno dediščino, kar je dodatno zaostrilo dolgoletni spor med državama glede imena "Makedonija".
Spor je bil deloma rešen s Prespanskim sporazumom leta 2018, ko je država spremenila ime v Severna Makedonija, napeta čustva med državama pa ostajajo.
V bližini kipa Aleksandra Velikega se dviguje tudi kip njegovega očeta Filipa II. Makedonskega in mame Olimpije Epirske, ki je prikazana skozi več obdobij njene nosečnosti z Aleksandrom, vse do njegovega rojstva in otroških let.
Skopje se je po uničujočem potresu leta 1963 znova postavljalo na noge, po mnenju nekaterih, naj bi prav skozi zgodovinsko obarvane kipe in arhitekturo mesto skušalo ponovno obuditi svoj zgodovinski pomen. Hkrati pa naj bi ta transformacija odražala prizadevanje za uveljavljanje narodne identitete in vzpostavitev kulturne dediščine, ki je od odmik socialističnega obdobja.
Poleg Aleksandra in njegovih staršev so po središču mesta posuti številni drugi spomeniki in kipi – od Cirila in Metoda, bizantinskih misijonarjev, ki sta vplivala na širjenje krščanstva v slovanskih deželah in oblikovala pisavo in knjižni jezik, do matere Tereze, katere rojstni kraj je prav Skopje.
Pogled iz hotela Stone Bridge v središču Skopja, v katerem smo prespali.
Na mostovih čez reko Vardar se nizajo kipi umetnikov, vojščakov in mislecev, večinoma rojenih na prelomu v 20. stoletje, preminulih v času komunizma, med katerimi ni opaziti ženskih zgodovinskih likov. Med temi kipi so ponaredki secesijskih uličnih svetilk – enakih kot na mostu nekaj metrov stran, ki je okrašen s kipi postav iz grško-rimskega obdobja.
Je razsipniški projekt uspel?
Medtem ko nekateri turisti obožujejo novi ekstravagantni videz Skopja, ga drugi kritizirajo in mestu očitajo, da je izgubilo svojo avtentičnost. Projekt je postal tudi tarča kritik zaradi svoje cene – porabljenih je bilo več kot 500 milijonov evrov – zato se porajajo vprašanja, ali ne bi bilo bolje, da bi ta sredstva vložili v nujno potrebno infrastrukturo, zdravstvo in šolstvo.
Kljub milijonskim investicijm, namenjenim izboljšanju turistične privlačnosti, je Skopje danes destinacija, ki deli turiste.
Ob tem bi težko prezrli, da številni kipi in spomeniki izgubljajo svoj prvotni blišč, orjaške fontane so zelo potratne, količine porabljene vode v njih so neznanske, kar zelo odbija današnjega trajnostno bolj osveščenega turista. Spet, drugi menijo, da Skopje z novo podobo pritegne radovedneže, ki želijo videti "največji arhitekturni eksperiment na Balkanu".
Fotografije kipa Aleksandra Velikega in osvetljenih mostov so zelo priljubljene na Instagramu, kar Skopju zagotavlja večjo prepoznavnost na družbenih omrežjih. Za opis novega, izrazito pompoznega in teatralnega videza, se pogosto uporablja tudi izraz "skopski Disneyland", saj mnoge spominja na umetno ustvarjene tematske parke.
Mesto pritegne radovedne obiskovalce, a nova arhitektura bi znala izgubiti svoj čar.
Kljub kritikam je projekt Skopje 2014 mestu prinesel prepoznavnost in je izzivalna destinacija za turiste, ki želijo izkusiti nekaj precej edinstvenega. Skopje prav gotovo nikogar ne pusti ravnodušnega, če načrtujete obisk, pa je najbolje, da ga odkrivate s čim bolj z odprtim umom.
Duša mesta je drugje
Če novi del Skopja na marsikoga deluje hladno in celo strašljivo, se prava duša mesta skriva v Starem bazarju oziroma "skopski čaršiji". Ozke kamnite ulice, kjer se zdi, da se je čas ustavil, utripajo z vonjem po turški kavi in sveže pečenih burekih.
Kljub relativni bližini je za Slovence Skopje še vedno skrivnostno mesto, kjer se prepletata orientalska kultura in evropska energija.
Ta zgodovinski predel, prepleten s tlakovanimi uličicami, majhnimi trgovinicami in tradicionalnimi obrtmi, odseva bogato kulturno dediščino in pristno vzdušje, ki ga moderni projekti ne morejo poustvariti.
Stara čaršija je skozi stoletja ohranila svoj značaj kot stičišče kultur, trgovskih poti in zgodovinskih zgodb. Mošeje in hamami, ki še danes stojijo tu, pričajo o bogati multikulturni zgodovini in dolgotrajni tradiciji sožitja.
Prestolnica Severne Makedonije Slovencem še danes zveni kot eksotična destinacija, polna zgodb in razgibanega duha Balkana.
Ob večerih se Skopje prelevi v živahno mesto s številnimi restavracijami in lokali, kjer ne manjka niti živa glasba. Obiščem eno izmed "konob" v skopskem starem delu mesta Debar Maalo, medtem ko jem, ob spremljavi kitare zapojejo tradicionalne makedonske pesmi. Pristno gostoljubje domačinov me takoj osvoji – in dobro vem, da je to nekaj, kar v današnjem svetu že zelo redko srečaš.
Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del