Tudi pri nas nekako postaja v navadi, da natakarju ali natakarici pustimo napitnino. Ta seveda ni zavezujoča, a pojavlja se zanimivo vprašanje.
To je tema, ki je na Redditu požela nemalo pozornosti, kar zgovorno priča o tem, da je še kako aktualna, še posebej pred začetkom glavne turistične sezone. Hrvaški uporabnik Reddita se je oglasil z zanimivim zapisom.
"Zanima me, kdaj točno je postalo normalno, da moraš natakarju pustiti napitnino samo zato, ker ti ni pljunil v kavo, ko ti jo je prinesel? Včasih sem redno puščal, ker so me tako naučili. "To se spodobi," "bodi človek," "ne bodi skopuh," "ne bodi kmet." Leta in leta sem dajal denar tako ob vrhunski postrežbi kot takrat, ko sem na kavo čakal 20 minut. Danes ne več. Spoznal sem, da nikomur ničesar ne dolgujem – razen tistega, kar piše na računu. V lokalih danes pogosto ne slišiš niti dober dan, niti izvolite, niti hvala. Samo ti vržejo račun na mizo, kot da ti želijo povedati: "Kar izgini že." Če ne pustiš nič, dobiš pogled, kot da si jim pravkar užalil mamo. Vse jih nekaj moti. Moti jih led v pepelniku, težko jim je narediti vročo čokolado, ker je preveč dela, gostje so jim nadležni, izmena predolga, življenje obupno. Pravzaprav je idealen gost tisti, ki pride, pusti denar in odide – brez da bi sploh kaj naročil.
Ampak bodimo realni – ni to neka znanost. Nisi se šolal leta, nisi pisal pet strani dolgega življenjepisa, nisi tri leta prostovoljno delal v skladišču, da bi prišel do pladnja in kozarca. Če ti je težko prinesti kavo in reči izvolite – zamenjaj službo. Ni treba biti natakar celo življenje. Ne bom ti dal evra samo zato, ker si se pojavil ob moji mizi s kozarcem v roki. Ne dam napitnine niti prodajalki na delikatesi, če mi je narezala mortadelo točno tako, kot jo imam rad – tanko, a ne prosojno. Ne pustim nič niti blagajničarki, če mi ni zmečkala kruha na blagajni. Zakaj bi imel natakar pravico do dodatnega denarja samo zato, ker je – hodil?
Posebej smešni so moški, ki puščajo napitnino natakaricam v upanju, da jih bodo opazile ali da imajo morda kakšno šanso. Mojster, nimaš je. Punca je že utrujena, bolijo jo noge, šef jo teži, tvojih dveh evrov ob računu za pelinkovec pa ne bo niti opazila. Ima fanta, ki jo čaka pred lokalom, ji ne pušča napitnine, ampak ji samo reče "živjo" in jo odpelje domov.
Restavracije so druga zgodba. Tam se osebje večinoma potrudi, so prijazni in profesionalni. Če opazim trud in spoštovanje, z veseljem pustim napitnino. Ampak to je zahvala, ne obveza. Napitnina ni davek, ni podkupnina in ni moralna dolžnost. Je preprosto: "Hvala, bilo je odlično." Če pa ni bilo odlično – boš dobil točno toliko, kolikor piše na računu. Niti centa več. Če zaradi tega izgledam skop – naj bo. Raje to, kot da sem redni sponzor nekogaršnje slabe volje."
Konobari i manča
byu/This_Statement_7672 inhrvatska
Ta zapis uporabnika je bil očitno dovolj provokativen, da je požel veliko zanimanja in komentarjev drugih uporabnikov, ki so brez zadržkov zapisali svoja mnenja. Nekateri so se z njim strinjali, spet drugi nasprotovali (kot je to že v navadi). Nekdo je tako iskreno sporočil: "Natakarjem nikoli ničesar ne pustim. Delajo za plačo, tako kot jaz. Kdo mi pusti napitnino, če presežem svojo normo? Nihče." Oglasil se je tudi neki natakar, ki pravi, da se na splošno strinja z avtorjem zapisa. "Hvala tistemu, ki pusti, a to je izključno njegova volja in to bi morali ceniti."
Nekateri pa so opozorili na dejstvo, da gostje niso vedno vzorno vljudni. "Pogosto mi v službi ne rečejo niti dober dan, temveč samo diktirajo svoje naročilo, ob tem pa se jaz počutim res slabo," je bil iskren gostinec. Tudi v tem primeru - tako v zapisu kot v odgovorih - lahko zaključimo zgolj to, da smo vsi samo ljudije. In lažje je, če smo drug do drugega prijazni, pa ne samo zaradi napitnine. Kar tako. Ker je - človeško.
