Je izpit za avtomobil postal luksuz, rezerviran za redke srečneže? Toliko vas dandanes stane (raziskali smo, kje je najcenejši v Sloveniji)

V zadnjih letih se je pridobitev vozniškega izpita v Sloveniji spremenila v finančno zahteven projekt, ki ga številni kandidati občutijo kot velik pritisk. Povprečen strošek za opravljanje vozniškega izpita B kategorije danes znaša približno eno neto slovensko plačo, kar je med 1600 in 1700 evrov. Če je kandidat pod povprečjem, se mu zatika, je neroden in nervozen, cena lahko hitro narase do 2000 evrov. Cena učne ure vožnje v Sloveniji je v povprečju med 35 in 40 evrov, smo raziskali na Metropolitanu.

Cene vožnje so različne po regijah v Sloveniji

Trenutne cene učne ure za izpit B kategorije se razlikujejo od šole do šole, predvsem pa tudi od regije do regije. Razlika med učnimi urami v različnih regijah Slovenije je lahko celo 20 odstotkov, kar ni malo za praktično isti produkt.

Obalno-kraško regija je najcenejša, Osrednjeslovenska regija in Koroška regija sta najdražji, ugotavlja direktor avtošole Šmarca Borut Žagar, s katerim smo se pogovarjali o trenutnih trendih. Celjska in Goriška regija tudi sodita med tiste z višjimi cenami storitev. Cena v posamezni regiji je povezana bodisi z manjšim številom šol vožnje bodisi z višjo kupno močjo. Na primer na Koroškem delujejo le tri šole vožnje. Zaradi majhnega števila ponudnikov med šolami tako ni občutiti konkurence, kar pomeni, da so cene lahko višje kot drugje.  

Medtem so razlike med avtošolami v isti regiji minimalne zaradi konkurence. "Če ima nekdo cenejšo uro vožnje, pa ima na primer dražji CPP tečaj in obratno" pravi direktor avtošole Šmarca. 

V zadnjih desetih letih se je cena učne ure vožnje podražila za polovico

V zadnjih desetih letih se je cena učne ure podražila za polovico. Inflacija, dražje gorivo, stroški nakupa in vzdrževanja vozil in višje plače učiteljev vožnje so ključni dejavniki za to podražitev, trdi direktor avtošole Šmarca.

Dejstvo je, da je pred desetimi leti bil Renault Clio, standardni avtomobil v šolah vožnje, s polno opremo, dostopen za dobrih 10 tisoč evrov. Danes isti model stane slabih 20 tisoč evrov.

Vozila so v šolah vožnje v zadnjih letih čedalje bolje opremljena, v prvi vrsti za inštruktorje, ki presedijo dolge ure za volanom, pa tudi za usposabljanje kandidatov, ki jih je treba usposobiti za uporabo sodobne tehnologije, kot so vzvratne kamere in radarski tempomati.

In če je še pred desetimi leti inštruktor vožnje bil precej slabo plačan, imeli so minimalno plačo, so zdaj njihove plače primerljive z na primer plačami učiteljev v osnovni šoli. "Kar je prav, ker to so učitelji, ki pa delujejo v še bolj zaostrenih in nevarnih razmerah, poleg tega pa ima lahko to delo velik vpliv na njihovo zdravje. Neprestano so izpostavljeni izpušnim plinom, ki so dokazljivo rakotvorni," se zaveda direktor avtošole Šmarca.

Vse to pa vpliva na strukturo cene vožnje. Marže šol vožnje so približno 10-odstotne, trdi Žagar: "Imam eno treh največjih avtošol v Sloveniji po obsegu poslovanja – pa nimam jahte, nimam vile na morju ali vikenda v gorah ... Priznam, da normalno lepo živim, nimam finančnih skrbi, zaposleni imajo neke dostojne dohodke za slovensko povprečje, skratka v tej panogi zaradi navidezno (pre)visokih cen nihče ne bogati."  

Cene učnih ur vožnje v tujini

Če primerjamo cene učnih ur vožnje s tujino, recimo Nemčijo, so tam cene za učno uro vožnje še za polovico dražje, torej je cena učne ure vožnje za avtomobil dobrih 60 evrov. Res je, da je njihov standard višji, plače so višje, ampak je dejstvo, da je inflacija vplivala na učne ure vožnje vsepovsod.

Prihodnost: izpit za avtomobil bo luksuz, rezerviran za redke srečneže

Če bomo priča nadaljnji inflaciji, Žagar meni, da bo čez deset let učna ura v Sloveniji spet za pol dražja kot danes, torej bo znašala okrog 60 evrov. Upajmo, da bodo dohodki prebivalstva do takrat vsaj približno sledili temu trendu, saj se sicer obeta, da bo pridobivanje izpita za avtomobil postal luksuz, rezerviran za redke srečneže. Ali pa bomo morda do takrat že razvili avtonomna vozila, ki nas bodo vozila brez izpita in nas rešila teh stroškov.

Izpitni proces je vse bolj dolgotrajen

Povprečen kandidat danes potrebuje od 30 do 40 učnih ur voženj, preden uspešno opravi glavno vožnjo, medtem ko le 10 odstotkov kandidatov doseže zakonski minimum 20 ur: "To so navadno takšni, ki že prej vozijo kakšen traktor ali motor in imajo zelo razvite motorične sposobnosti." Žagar sicer priznava, da v Sloveniji obstajajo lažji in težji izpitni centri: "V Ljubljani, Kopru in Mariboru so najtežji."

Čakalne dobe

Na uspešnost vplivajo čedalje večje čakalne dobe na glavno – izpitno – vožnjo. Čakalne dobe za izpitno vožnjo, ki so nekoč trajale le teden ali dva, zdaj dosegajo tudi dva meseca.

Razlog za to je pomanjkanje ocenjevalcev, saj se njihovo število ni ustrezno nadomestilo ob upokojitvah. Včasih je med ocenjevalce šlo veliko ljudi iz vrst inštruktorjev vožnje – delo v javni upravi je bila zanje nadgradnja. Zdaj pa se je tudi ta trend obrnil, saj so se uredili pogoji dela v šolah vožnje, predvsem višina plače. Inštruktorji tako več ne želijo prehajajo tako zlahka in pogosto v javno upravo, zato je tu nastal nov izziv.

Dolgotrajno čakanje na izpitno vožnjo vodi do pozabljanja že osvojenih veščin, kar se odraža na slabši pripravljenosti kandidata pri zaključnem izpitu. Poleg tega dolgi odmori med posameznimi vožnjami zmanjšujejo samozavest in kontinuiteto, ki sta ključni za uspešno pridobivanje vozniških veščin.

Tako je smotrno za tiste, ki bi hoteli izpit imeti v roki pri 18 letih, da začnejo postopek pridobivanja izpita kar nekaj mesec bolj zgodaj kot pred leti  – zagotovo vsaj pol leta pred načrtovanim dnevom izpitne vožnje. Pomembno je upoštevati tudi, da čakalne dobe niso le za ure vožnje, temveč tudi za zdravniški pregled, tečaj prve pomoči in druge potrebne korake v postopku. Pravočasno načrtovanje lahko bistveno olajša celoten proces in poveča možnosti za uspeh. 

Kandidati za izpitno vožnjo so vse bolj nemotivirani in vedno manj motorično sposobni

Žagar opaža, da motorične sposobnosti kandidatov za vozniški izpit z leta v leto padajo. Namreč, kandidati za vozniški izpit še vedno potrebujejo isto število ur, da opravijo glavno vožnjo, kot so pred desetimi leti, medtem pa se oprema avtomobilov boljša oziroma so avtomobili tehnološko bolj usposobljeni – imajo senzorje, vzvratne kamere, nadzor nad varnostno razdaljo, radarske tempomate ... Po tej logiki bi ljudje morali imeti vedno manjše števil ur vožnje. Pa se glede na statistiko to ne dogaja.

Poleg tega v šolah vožnje med kandidati za vozniški izpit B kategorije opažajo trend pomanjkanja motivacije kandidatov samih: izpit ne zanima kandidatov samih, ampak bolj njihove starše. Njihovi starši jih potiskajo naprej s trditvijo: "Jaz ga več ne bom okoli vozil/a, zdaj pa dovolj – star je 18 let." Kandidat pa na drugi strani večkrat ne izraza želje in motivacije za učenje vožnje avtomobila.

Žagar razlaga, da se ti kandidati za vozniški izpit počutijo v to porinjene in pogosto prihaja do težav, ker ljudje obupajo, delajo pavze, za svoje težave najdejo zunanje dejavnike, niso navajeni kritike ... Povprečna čakalna doba pa potem s tem tudi raste. "Mi kandidatu ne moremo znanja vliti v glavo, do njega mora sam priti. Mi smo mentorji, mi ga lahko samo usmerjamo, skušamo motivirati," pravi Žagar. "V primerjavi z deset let nazaj moramo instruktorji vožnje veliko več narediti, da pridemo do istih rezultatov," trdi, da je to delo iz psihološkega vidika postalo veliko bolj zahtevno kot pred desetimi leti.

Tisti, ki živijo v mestu, sploh ne najdejo motivacije za opravljanje vozniškega izpita, saj ga ne potrebujejo. Mnogi, ki živijo v mestih, se odločajo za izpit kasneje v življenju, ko na oglasu za službo piše, da zahtevajo, da ima kandidat izpit B kategorije. Zato je starostna struktura tistih, ki delajo izpit v mestih, višja.

Na drugi strani pa tisti, ki živijo v ruralnih krajih, pogosto izpit opravijo takoj, ko je to mogoče, saj ga preprosto potrebujejo za vsakdanje življenje. Tam javni prevoz običajno ni tako dostopen ali prilagodljiv, kot je v mestih, zato je lastno vozilo skoraj nuja. Za mnoge mlade na podeželju je izpit pogoj za samostojnost – za prevoz do šole, službe ali celo trgovine.

Avtomatiki

Nov trend, s katerim se soočajo v avtošolah, so zagotovo avtomatiki. Delež ljudi, ki bi se radi v avtošolah usposobili na avtomobilu z avtomatskim menjalnikom, vsako leto raste, pravi Žagar, dejstvo pa je, da lahko že na slovenskih cestah v zadnjih letih opazimo več avtomobilov z avtomatskim menjalnikom. 

V Sloveniji sicer je zakon takšen, da kandidati, ki izpitno vožnjo opravijo z avtomatikom, dobijo kodo v vozniškem dovoljenju, ki jim dovoljuje vožnjo le avtomatikov. Sicer se ta koda da izbrisati z manjšim številom učnih ur vožnje in glavno vožnjo, ampak to je še vedno dovolj velika bariera, da se vendarle večina kandidatov za vozniški izpit v Sloveniji odloči, da bodo opravljali izpit z ročnim menjalnikom. Kljub temu pa na željo kandidata za vozniški izpit v avtošolah lahko usposobijo bodoče voznike tudi za vožnjo avtomobila z avtomatskim menjalnikom – seveda za od 5 do 10 odstotkov dražjo ceno učne ure vožnje. V Sloveniji ima večina avtošol v floti že tudi kakšen električni avtomobil.

V Nemčiji pa tovrstne omejitve ni. Zadnjih pet let imajo ureditev, ki omogoča, da kandidati, ki izpit opravijo na avtomobilu z avtomatskim menjalnikom, lahko brez dodatnih omejitev vozijo tudi vozila z ročnim menjalnikom. Njihovo vozniško dovoljenje velja enako za obe vrsti menjalnikov, saj v dokumentu ni posebne kode, ki bi omejevala vožnjo zgolj na avtomatike, kot je to urejeno pri nas.

Žagar opozarja, da slovenska zakonodaja pri uvajanju novosti pogosto zaostaja: "Slovenija bo verjetno te spremembe uvedla pozno." Tako Žagar kot glavni izziv avtošol izpostavi sledenje zakonom in trendom v svetu. Če se zakonodaja po vzoru drugih držav spremeni pozno, to navadno pomeni višje stroške uvedbe novosti, saj si vsak ponudnik čim prej želi zamenjati vozni park, kar pa na koncu rezultira tudi v višji ceni storitve. Višanje stroškov pa neizogibno pade na potrošnika, ki storitev plača. Tako bi bila postopna uvedba nekega hibridnega sistema usposabljanja tako na avtomobilih z ročnim kot tudi z avtomatskim menjalnikom za žepe potrošnikov najbolj smotrna. 

Avtomobili v slovenskih avtošolah

V slovenskih avtošolah še vedno prevladujejo Golfi. "Golf ima ustrezno razmerje med navorom, velikostjo, udobnostjo, enostavnostjo upravljanja, zato ga avtošole pogosto izbirajo, priljubljen pa je tudi med kandidati," pravi Žagar.

Pred nekaj leti so avtošole večinoma uporabljale Renaultov Clio, zdaj pa ga Golf vse bolj izpodriva. Razlog za to je višji standard, saj si večina kandidatov želi večji in varnejši avtomobil.

Izpit za avtomobil: naložba za življenje

Kljub velikemu dvigu cen v zadnjem desetletju v slovenskih avtošolah ne opažajo manjšega povpraševanja. "Tisti, ki želi imeti izpit, ga bo opravil – ne glede na višjo ceno," pravi Žagar.

Dejstvo je, da nov mobilni telefon boljše znamke stane le malo manj kot izpit za avtomobil – a telefon bo v najboljših pogojih držal pet let, izpit pa pol stoletja (če doživimo dobro življenjsko dobo). "Glede na naložbo cena za pridobivanje vozniškega izpita ni velika," meni Žagar. Kaj pa si o tem mislite vi?