Carl Fölster: Če ti možgani delajo, lahko narediš karkoli

Skuliran trideset-in-nekaj-letnik zdaj živi na Fuerteventuri, enem od španskih Kanarskih otokov. Vulkanska, suha, peščena in vetrovna Fuerta ne privlači množic, ampak ljudi z več duha. Športne duše. Morske duše in tiste, ki brez desk ne morejo niti na kopnem.

Kako ste med vsemi zanimivimi kraji na svetu za novo bivališče izbrali prav Fuerteventuro?

Najbrž zato, ker na prvi pogled ni nič posebnega, v resnici pa ima vse. Od slikovitih gričevnatih cest okoli Betancurie do atlantskih valov, od mestnega vrveža do tišine, vse skupaj na razdalji nekaj kilometrov. Od nekdaj sem se izogibal nemškim zimam, večkrat prihajal na Kanarske otoke in Fuerteventura mi je svoje skrivnosti odkrila bolj po naključju, ko sem vandral okoli. Začel sem se dobro počutiti tukaj, spoznavati sproščene, odprte ljudi, ki živijo lepo povezani z naravo.

Kar velik miselni preskok za nemškega letalsko-vesoljskega inženirja, se vam ne zdi?

V bistvu niti ne, saj sta se že doma, v Nemčiji, moje delo in tudi življenjski slog počasi premikala v to smer. Več frilensanja, manj služenja delodajalcu, več kreative, več vizionarskih projektov. Nisem se nekega jutra zbudil in se odločil vse skupaj pustiti in priti sem, šlo je za proces ustvarjanja lastne prihodnosti. Še naprej sem želel ohraniti vse tisto, kar me je do takrat zanimalo in o čemer sem se že marsikaj naučil. V Nemčiji je varna prihodnost zagotovljena, končaš študij in se odločiš, po katerem pasu avtoceste boš peljal svoje življenje. In potem kar prehitro pozabiš, kam si bil prvotno namenjen, vpneš se v sistem, okoli tebe je kup ljudi, ki vozijo še hitreje, a prav tako brez pravega cilja. To ni bilo zame, želel sem dol s te avtoceste in po svoji, lepši poti.

Doma ste v bližini Hamburga, preživeli ste lepo, mirno otroštvo, skejtali, se posvetili študiju, ki vas je veselil. Potem pa nenaden preobrat, zakaj?

Ja, v otroštvu sem počel, kar otroci počnejo, se igral, gradil hiške na drevesih … dokler nismo pri trinajstih odkrili skejtanja. Oče in dedek sta v dedkovi delavnici zgradila rampo in razne ovire, da smo se otroci lahko zabavali. Bilo je super. Kmalu smo postali pogumnejši in bolj avanturistični, odšli smo v urbano okolje Hamburga in Kiela … Potem pa me je čez nekaj let skejtanje minilo. Šel sem študirat, najprej strojništvo, kasneje sem specializiral letalsko-vesoljski inženiring. Čisto sem bil notri, zanimalo me je, kako delati dobre stvari, rad sem študiral. So bile pa tudi stvari, ki jih nisem maral ‒ pomanjkanje ustvarjalnosti znotraj učnega procesa. Predvsem pa sem pogrešal povezavo z lepimi stvarmi v življenju ‒ z dizajnom, s potovanji, s kulturo, z ljubeznijo. Moral sem ven iz tega. Odločil sem se, da se naučim špansko in odidem kar se da daleč stran.

Kar tako ... kar se da daleč stran od nemških učnih metod?

Ja. Preselil sem se v Buenos Aires, bil sprejet na eno najboljših južnoameriških strojnih fakultet, naredil jadralsko licenco in se vrnil k skejtanju. Življenje v Buenos Airesu poteka zunaj, na cestah, v parkih. Ljudje skejtajo skupaj, pravniki skupaj s čistilci cest. Brez družbenih razlikovanj, povezani. To je bilo zame. Spet sem se počutil kot na začetku svoje skejtarske poti! Igranje po mestih, kreativnost in svoboda. Res mi je blizu ideja, da se ne nehamo igrati in uživati v življenju, ko pridemo v določena leta ali pa ko dobimo resno službo, družino in druge obveznosti. Vse prihranke sem porabil za potovanje po Južni Ameriki vse do Kube, se vrnil v Nemčijo in končal študij, motiviran bolj kot kdaj prej. Motiviran za delo in potovanja. Takrat sem si predstavljal, da bo moje življenje sestavljeno iz dveh mesecev frilensanja za zaslužek, ki mu bo sledil mesec potovanja. Nekaj časa mi je ta koncept lepo uspeval, potem pa sem se še globlje predal raziskovalnemu delu, nanotehnologiji v proizvodnji sončnih panelov ter pametnim materialom.

Pametnim materialom?

Ja, zelo zanimivo področje! Obstajajo materiali, ki se na poseben način odzovejo, ko nanje vplivamo z voltažo, magnetnim poljem ali toploto. Tako lahko, na primer, premikamo ali celo preoblikujemo površino letalskih kril, zatemnimo stekla, ostrimo leče fotoaparatov ‒ vse brez običajnih mehanskih dejstev. Te raziskave so me povsem prevzele, bil sem navdušen nad reševanjem problemov, a sem sčasoma začel čutiti nekakšen osebni konflikt interesov. Ves čas sem reševal težave drugih. Želel sem zasaditi svoj lastni vrt. Z lepimi sadnimi drevesi, katerih plodove bom lahko tudi obral. Strojništvo me je naučilo vprašati se, zakaj so stvari takšne, kakršne so. Iz raziskovanja sončnih celic sem se naučil videti stvari na majhni, celo mikroskopski ravni. A vse skupaj se je zložilo v jasno sliko ‒ če želim od življenja več, če ga želim razumeti globlje, če želim biti obdan s sebi podobno razmišljujočimi ljudi, potem to ni okolje, v katerem bi rad še naprej preživljal svoj čas.

Mercedes-Benz ima v svojem voznem parku samovozeči avtomobil, v katerem je nekaj rešitev, ki ste jih delno razvili tudi vi.

Ja, to je bil v bistvu moj naslednji korak, ki je logično sledil odklonu od prejšnjega načina dela in navdušenju nad lepimi stvarmi. Posvetil sem se kratkemu študiju industrijskega oblikovanja in se pridružil skupini inženirjev in dizajnerjev, ki so razvijali futurističen koncept avtomobila za Volkswagnov natečaj. Razvijali smo mini enoprostorec, ki bi ustrezal našemu lastnemu življenjskemu slogu, razpetim med mestom in naravo, delali smo nekakšen nov bully. Vključili smo cel kup novih tehnologij in razvili nekaj res dobrih in funkcionalnih rešitev notranje opreme, ki jih je Mercedes zdaj vključil v svoj samovozeči avtomobil. Modularni sistem, po katerem se razporeja notranjost avtomobila, ga lahko enostavno spremeni najprej v pisarno in potem v vozilo, ki popolnoma zadovoljuje vse naše športne potrebe, ima dovolj prostora za opremo in v njem lahko tudi spimo. Pri tem projektu sem prvič začutil svobodo, pretok idej, možnost, da sem se res izrazil. Prvič sem lahko nekaj ustvaril na podlagi svojih idej, ne pa zgolj reševal probleme drugih. Čeprav je inženiring v svojem bistvu ravno to, reševanje problemov, pa ljudje ne želimo samo tehnološko ustreznih rešitev, ampak iščemo lepoto, želimo nekaj lepega v vseh pomenih te besede.

Sliši se, kot da ste končno našli svoj prostor pod soncem, svojo ustvarjalo nišo?

Od zunaj je vedno videti, kot da si srečen in uspešen, v resnici pa si v nenehnem iskanju svoje osebne uresničitve, za dani trenutek in za prihodnost. Ja, takrat je bila to lepo uravnotežena mešanica dela, potovanj in skejtanja, ampak te vnaprej začrtane poti mi niso vlivale upanja, da bi za seboj pustil kaj velikega. Prijatelj je bil strastno predan aerodinamičnim simulacijam na zares dobro plačanem delovnem mestu. Spomnim se, da je nekega dne moral narediti projekt za vojsko. Vedel sem, da sam tega ne bi nikoli sprejel. Ne zanima me denar. Ne podpiram teh aktivnosti, to je to.

Bili ste še precej mladi, ko se je vse to dogajalo, stari okoli 23, 24 let. Danes vas poznamo tudi kot evropskega longboard prvaka. Kdaj ste našli čas še za skejtanje, za trening?

Po službi sem skejtal, ob vikendih tekmoval in tudi stal na stopničkah. Če ti možgani delajo, lahko narediš vse, kar želiš. Moraš se le odločiti, v kaj si pripravljen vložiti svoje delo, in potem bo ta zadeva uspevala. Tekme so bile v redu, ker sem potem dobil zastonj opremo. Če želiš najti sponzorje, greš na tekmovanja. Ampak potem moraš promovirati njihove stvari. Ne moreš kar na lepem reči: »Tole je pa totalno zanič deska.« Sprva s tem nisem imel težav, s prvim sponzorjem sem razvil svoji prvi dve tekmovalni deski, in dobival sem jih zastonj, veliko. Moj prvi sponzor je bil Solala, potem sem šel k TD Longboards, kjer sva z oblikovalcem delala vrhunske deske, ampak niso imele dovolj velikega trga. Tako zahtevnih longboardarjev je malo. Zdaj delam z Icone Longboards, ki razumejo moje ideje in vizijo, njihova proizvodnja je odlična, dobro se razumemo, zaupamo si, saj smo prijatelji. Od njih dobim deske zase, pomagam tudi pri prodaji. Lepo sodelujemo.

Ko vas poslušam, imam občutek, da ste vedno sledili nekakšnim notranjim vzgibom, hkrati pa ste bili uspešni v vsem, česar ste se lotili.

Ko me nekaj začne zanimati, grem tja in raziskujem. To se je zgodilo s fiziko, z mehaniko, z animacijami, z avtomobilskim oblikovanjem. Skejtanje je bilo pa moje vzporedno življenje, moja strast, zabava. Izključno zabava. Nikoli nisem imel namena s skejtanjem služiti. Dokler nisem nekega dne spoznal, da bi pravzaprav lahko. Da imam cel kup idej tudi tukaj, da bi lahko pustil druge stvari. Ne samo drugih služb, ampak tudi tekmovanja. Želel sem se v celoti posvetiti oblikovanju desk, želel sem delati najboljše longboarde na svetu. Od nekdaj sem izboljševal skejte, na katerih sem vozil. Da sem lahko delal več trikov, boljše trike, bolj v mojem slogu. Freestyle in longboarding sta bila takrat na novo razvijajoči se disciplini, jaz in moji prijatelji nismo bili prvi, ki smo se začeli s tem ukvarjati, smo pa razvijali svoj slog, dodajali svoje trike, ki so zdaj značilni za to zvrst skejtanja. Ples na deski in freestyle, to sta moji področji. Gre za ustvarjanje, za igranje s svojimi sposobnostmi. Če vsaka dva meseca polomiš kakšno kost, ne boš zato napredoval nič hitreje. Pomembno je le, da si ves čas nekje v območju svojih meja, da jih lahko premikaš in narediš kaj velikega.

Ali tekmovanja sledijo trendom? Kaj pa oblikovanje desk?

Seveda tekmovanja sledijo trendom. Ko sem na enem svojih prvih longboard tekmovanj naredil kickflip, je eden od sodnikov rekel: »Oh, Carl, prosim te … to je skejtarski trik, tole je pa longboard tekma.« Danes so ti triki obvezni, če želiš nabrati dovolj točk za spodoben rezultat. Zdaj je recimo trend no hand-grab trikov, kar je spet po svoje neumno, saj lahko skačemo veliko bolje in više, če desko primemo. Deske se tudi razvijajo, seveda, ampak osnovna fizika ostaja. Skejt, longboard, neštetokrat udari ob tla in potem spet poleti. Če material ni zares močan in elastičen, se bo deska prej ali slej zlomila. Tega pa nočemo. Longboard mora biti skrajno vzdržljiv športni rekvizit, saj želimo na njem srečno pristati po prav vsakem skoku. Nanj delujemo z velikansko mehansko silo. Torej mora biti močan. Hkrati želimo z njim skakati visoko in z lahkoto, delati trike v zraku, torej mora biti tudi lahek. Močan, vzdržljiv in hkrati lahek. Kako ga naredimo lahkega? Tako, da ga naredimo tankega. Težava je v tem, da debelina pride s kubično enačbo ‒ če zmanjšamo le malo teže, izgubi ogromno moči, vzdržljivosti. Življenje je polno kompromisov.

Obstaja kakšen Carlov trik?

Obstajajo kombinacije. Vedno gre za kombinacije, ki smo jih longboardarji ustvarili skupaj. Obstaja močna longboardarska scena v Berlinu, v Madridu, v Parizu, v Koreji, s številnimi vrhunskimi rajderji. Ki jih nisem nikoli srečal, ampak bi z njimi zelo rad kdaj longboardal. Ko vidim kakšen dober nov trik, se ga želim naučiti, potem pa ga zložim skupaj s katerim iz mojega nabora. Rad imam cesto, urbane elemente. Ko vidim nekaj zanimivega, želim to uporabiti, vključiti, skočiti na, preskočiti. To je res zabaven proces, je svoboda ustvarjanja.

Na Fuerteventuri učite longboardanje po svoji, celo nagrajeni, učni metodi?

Otroke sem učil longboardati že v šolah v Nemčiji, čeprav je bila to bolj igra kot učenje. Skozi leta sem razvil učno metodo, nekakšen krožni trening, ki se je pokazal kot uspešen, tudi pri začetnikih, tudi pri odraslih. Začetniki po navadi pridejo na tečaj z namenom, da se naučijo malo peljati, se ustaviti, mogoče še oba obrata. Jaz jih namesto tega že takoj na prvi uri naučim obrata na deski s skokom, počepa med vožnjo, prestopanja … Preden se sploh zares suvereno peljejo naravnost, že usvojijo toliko različnih položajev in korakov, da potem, ko se vrnemo na osnovno vožnjo, ta sploh ni več problem. Ko se ljudje delno naučijo prve vaje, se že premaknejo k drugi, ko se skoraj naučijo te, gredo k težji. Ko se potem vrnejo nazaj k prvi, so medtem že toliko napredovali, da je ta povsem lahka in jo do konca usvojijo v trenutku.

Govorite tudi o učenju odraslih. Jih prihaja veliko?

Vedno več. Številni so skejtali kot otroci, potem nehali, zdaj pa so na novo odkrili longboardanje. Skejtanje se jim zdi prenevarno in preveč boleče, longboardanja, vsaj osnov, pa se je laže naučiti. Longboardanje ponuja veliko užitka že v sami vožnji. Menim, da se stanje duha v družbi spreminja, ljudje želijo vse bolj aktivno preživljati tudi odrasla leta, se učiti novih stvari, radovedni so, rečejo si: »Hej, zakaj pa ne, poskusimo!« Je pa učenje odraslih nekoliko drugačno od učenja otrok, in to iz dveh razlogov. Prvi je, da odrasli hitreje razumejo, kaj jim želiš povedati, hitreje in učinkoviteje znajo pretvoriti moja navodila v svoje gibe. Druga razlika pa je, da odrasli veliko več razmišljajo, saj jih je bolj strah. Ves čas jim v ozadju teče misel, kakšno bo njihovo življenje, če si bodo kaj poškodovali, namesto da bi razmišljali o lepoti trenutka. V celoti želijo razumeti vse, kar jim govorim, preden se sploh lotijo česa novega, namesto da bi se predali in samo poskušali. Moja naloga je, da jih nekako pretentam, da naredijo vajo, ne da bi se ob tem počutili nevarno. Nase prevzamem del njihovih bojazni, zanje pa naredim okolje varno, zaupljivo. Pogosto me ljudje prosijo tudi za nasvet glede nakupa prvega longboarda. Izbor je odvisen od človekove višine, teže in velikosti čevlja. Na osnovi teh podatkov se izbereta dolžina in širina deske ter njena elastičnost. Za ples na longboardu priporočam višino do popka, za vožnjo po cestah in freeriding pa nekje do bokov. O obliki deske, materialih in preostalem je težko govoriti na pamet, a ko vidim človeka, kako se giblje, magari na videoposnetku, lahko svetujem pravilno kombinacijo.

Vam poučevanje prinaša enako zadovoljstvo kot zmagovanje na tekmah?

Če povem po pravici, mi zadovoljni ljudje, ki so se nečesa novega naučili, ali pa odkrili nov šport ali hobi, ki bodo z longboardanjem mogoče celo nadaljevali, prinašajo prav enako veselja kot uspehi na tekmah. Zakaj bi moral biti vedno boljši od drugih, če pa lahko ostaneš tudi malo bolj realen, prizemljen, povezan z drugimi, ne pa oddaljen od njih?

Živite od longboardanja?

Ja, delno od sponzorjev, delno od učenja, včasih več iz enega vira, drugič iz drugega. Potem je tukaj še prodaja longboardov, ki jih zdaj soustvarjam, pa razna fotografiranja za reklame, revije. Moji viri prihodkov se ves čas nekoliko spreminjajo.

V nasprotju s številnimi drugimi uspešnimi športnikov, še vedno aktivnih ali tudi ne več, je vaša pojavnost na socialnih omrežjih precej neopazna. To se mi zdi zanimivo v športu, ki se za svojo priljubljenost lahko najbolj zahvali prav razvoju spletnih medijev.

Možno, ja. Zelo redko avtentično samopredstavljanje je najbrž prvi razlog, ki me odvrača, da bi bil del te scene. Drugi je, da prisotnost na socialnih omrežjih, če od nje res želiš kaj imeti, zahteva ogromno časa in dela, ki ga ne želim opravljati. Ves čas moraš biti prisoten, objavljati fotografije, promovirati opremo, ki jo uporabljaš, včasih pa celo opremo, ki je ne uporabljaš in je tudi ne maraš, bi bil pa za to lepo plačan. Zagotovo je to eden od načinov, ki delujejo, ni pa moj. Ni dolgoročen in ni moj. Raje ostajam trdno na svojih nogah in delam samo stvari, ki me res veselijo. Ravno zdaj pripravljam serijo dobrih fotografij in videoposnetkov, ki bodo dostopni samo na moji spletni strani, za tiste, ki jih dovolj zanima, da bodo kliknili.

Ali ste longboardarji in skejtarji prijatelji?

Haha … kot moški in ženske, kot windsurferji in kitesurferji. Seveda smo, v principu. Sem pa videl že veliko neumnosti … ampak so te manj temeljile na obliki deske kot na egih, ki so jih vozili. Iz moje perspektive vidim skejtarje, ki opazujejo longboardarje, kako mirno kruzajo po cestah, po mestih, podeželju, in zgledajo super kul, ne da bi jim bilo treba za to kaj dosti narediti. Mogoče so začeli longboardati pred 14 dnevi, danes so pa že kul. Kajti mi, longboardarji, lahko dejansko zgledamo kul, ne da bi naredili karkoli drugega, kot se peljali. Skejtanje, po drugi strani, je težek šport, nevaren, boleč. Velikokrat padeš, krvavo je, kosti se lomijo ‒ in vse to zgolj za najbolj osnovne trike. Naprednejši triki so pa itak ekstremen šport. Do neke mere torej razumem razočaranje skejtarjev, ki imajo mogoče občutek, da se njihov trud ne ceni dovolj, po drugi strani pa ne bom nikoli razumel ljudi, ki zaničujejo tiste pod seboj. Tudi jaz grem v skejtpark, delam skejtarske trike z longboardom, čeprav to ni osnovna ideja uporabe te deske, je pa prav tako veselje. A zame je longboardanje širši pojem, rad imam tudi vožnje po mestu, odnos z ljudmi, ki jih srečujem na poti, z urbano arhitekturo, ki jo vključujem v svoje trike. In pa z naravo. Tukaj, na Fuerteventuri, pustim avto na vsakem griču in se spustim na deski. Včasih se dvignem nad dolino Vallebrón in kadar ni vetra, ko je popolna tišina, slišim vse. Spustim se po prazni cesti, kakšnih 40, 50 kilometrov na uro, malo plesa, malo slajdanja, opazujem okolico, razglede, mir, čudovito vreme je, dober zrak, ne predstavljam si, česa več naj bi si želel … Tri minute, pa sem popolnoma odklopljen od sveta. To je moja svoboda.

Downhill. Nazaj v resničnost. Ne samo pri skejtanju, ljudje se resno poškodujejo tudi pri longboardanju.

Se, ja, ampak ne pri tem, o katerem govorim jaz. Longboardanje je res lahko ekstremen šport, kadar govorimo o downhillu, saj zna biti presneto hiter, recimo okoli 100 kilometrov na uro. Jaz imam tudi rad freeriding, ker je zabaven, ampak ko se greš zares, ko greš na tekmo, moraš biti pa najhitrejši in takrat ni heca. Je noro, polno adrenalina in nevarno. Gre bolj za obvladovanje strahu kot deske. Gre za sposobnost, da ohraniš mirno glavo pri 100 na uro. Da si rečeš, okej, zdaj bom naredil 20-metrski slajd in se ustavil, in da ga potem tudi narediš. Če je v mislih kanček omahovanja in dvoma, ti ne bo uspelo. Pri downillu se za neumne napake zelo drago plača.

Si svojo prihodnost predstavljate tukaj, na Fuertevenuri?

Delno, da. Ta otok obožujem med oktobrom in februarjem, vreme je super, ljudje so kul, ampak jaz ne morem ostati na enem kraju. Rad bi našel še eno ali dve takšni destinaciji, potem pa se gibal med njimi in delal, kar delam. Spomladi in poleti želim potovati po Evropi. Mogoče gre bolj za radovednost, za odkrivanje novih krajev, a hkrati za vračanje k starim zakladom. Gre za nenehno gibanje, za ustvarjanje, kot pri longboardanju. Ljubezen, strast do tega športa ali hobija, veselje do zabave. Potrpežljivost, kadar nam v prvo ne uspe. Ustvarjalnost za razvijanje svojega sloga, če želimo izstopati.

Besedilo: Jakica Jesih
Foto: Bernd Kramer, Marius Landwehr

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču