Magnifico: Moje orodje sta kitara pa moja glava

V teh dneh je izšel njegov novi album Montevideo, Bog te video. Na njem je glasba, ki jo je ustvaril za režijski prvenec Dragana Bjelogrlića in govori o odhodu jugoslovanske (oziroma srbske) nogometne reprezentance na prvo svetovno prvenstvo v nogometu. Prvi del tega filma oziroma nanizanke je postal v Srbiji velikanski hit, podobno navdušeni pa so tudi nad Magnificovo glasbo.

Album ste najavljali že na začetku leta 2011. Zakaj je izšel šele zdaj?

Zna biti, da sem ga res. Ko je bil film narejen in je postal hit, smo ga res mislili izdati, pa se je potem produkcija odločila, da bo snemala še en del. Potem se nam je pa zazdelo: »Eh, če bomo pa še snemali, pa izdajmo album, ko bomo posneli še ta drugi del filma.« Zaradi tega se je izid zamaknil za dve leti. Zdaj je drugi del filma posnet in si ga bodo v Srbiji lahko ogledali nekje v začetku novembra. Govori o dogajanju v Urugvaju, kjer so Srbi dosegli tretje mesto oziroma so si ga delili z Amerikanci. Uradne medsebojne tekme za to tretje mesto sicer niso odigrali, menda pa so jo pred hotelom, iz zajebancije, da se vidi, kdo je boljši. Rezultat te tekme ni znan. Večji del glasbe za ta drugi del je tudi že narejen in je na tem albumu, manjši del, nekaj tem pa še dokončujem.

Grand finale ste v nakladi 100 tisoč izvodov razdelili kupcem Dela. Ta album ste sami objavili na Youtubu, še preden je izšel. Ali to pomeni, da je presnemavanje dokončno zmagalo?

Youtube je postal medij, kot je radio ali kot je bil kasetar. Bolje, da dam to jaz na Youtube kot kdo drug. Tudi če bi počakali z objavo do uradnega izida albuma, bi se ta naslednji dan znašel tam. S tem, ko dam svoj album na Youtube, vabim ljudi k poslušanju, ne h kopiranju. Ob tem objavim povezave, s katerimi si lahko ljudje kupijo glasbo na iTunes. Če si jo pa hočejo vrteti na Youtubu, je pa res ni treba kupiti. Za doma, za v avto pa to lahko kupijo. Seveda jim presnemavanja nihče ne more preprečiti. Izid albuma sicer vedno povežem s koncertom, tako da vedno reklamira koncert. Sicer je pa računica pri izdajanju albumov bolj slaba, nekaj boljša je pri avtorstvu oziroma pri izdajateljskem delu. Tisti, ki so proizvajalci plošč, so navadno tudi založniki ali vsaj podzaložniki, da si lahko povrnejo vloženo delo. V mojem primeru sem jaz tako založnik kot producent. Ne iščem denarja drugod, sam ga vlagam v svoje delo.

Čeprav so menda še vedno subkulture, ki ne kopirajo albumov, ampak jih kupujejo: težkometalci, Nemci ...

Tudi v Ameriki in Angliji se albumi še vedno prodajajo. Ne vem, ali gre za urejen trg ali kaj. Mislim, da obstajajo tudi rigorozne kazni v Nemčiji in sploh na Zahodu, če te ulovijo, da to stalno počneš. Tako sem vsaj slišal. Zato so tudi razvili iTunes, kjer lahko dobiš, karkoli si poželiš, za 0,99 centa. Toliko se mi pa že zdi, da je vreden komad, vreden matranja, da bi dobil dober zvok. Ni tako velik strošek, da si ga ne bi privoščil.

Not ne zapisujete, sem nekje prebral, najboljši da ste v 'zapisovanju melodij'. Kakšen je postopek? Je bil pri filmski glasbi kaj drugačen?

Načeloma se ni razlikoval. Moje orodje sta kitara pa moja glava. Harmoniziram na kitaro, melodije naredim s kitaro, tudi ritem ustvarjam na tak način. Raje bi poznal note kot to, da jih ne, ampak človek se vsega navadi. [smeh] Nekaj se mi mora svitati v glavi in šele potem sledi brenkanje na kitaro. Potem pa to zapišejo ljudje, ki so dovolj izobraženi, spretni in dojemljivi in ki me dovolj poznajo, da vedo, kam pes taco moli. Nekaj malega se vtikam tudi v aranžmaje, na načelni ravni, vse drugo jim pa prepustim. Te stvari so tako velik zalogaj, da se mi zdi, da tudi če bi poznal note in znal napisati orkestracije, bi si še vedno želel, da tega ne bi delal sam, ker je v redu, da je vmes še ena roka. Mislim, da lahko to da boljše rezultate. Pri glasbi za ta film bi izpostavil dva, in sicer za prvi del Roka Goloba in za drugi del Matijo Rečiča.

Za film Montevideo, Bog te video ste morali izumiti iluzijo glasbe, kakršna naj bi takrat obstajala, če prav razumem?

V bistvu ni obstajala. Izmisliti smo si morali glasbo, kakršna bi lahko obstajala. Takrat je bilo glasbe, kakršna je v filmu, zelo malo. Na območju nekdanje Jugoslavije so poznali šlagerje Hrvati, v Srbiji je bilo nekaj narodnih motivov, tudi šlagerjev, ampak zelo malo. Sam sem našel dva, pa sem zelo brskal. V Sloveniji nismo našli niti enega starega zvočnega zapisa iz tistih časov. Tako da, ja, iskali smo iluzijo: kako bi to zvenelo, če bi ...

Čestitke za igralski dosežek pri izvajanju teh pesmi. Ko sem jih poslušal, najprej nisem mogel verjeti, da jih vi pojete.

Petje je itak gluma. Če vprašaš mene, ni vokal v grlu, ampak nekje v glavi, tudi sicer, in ne samo pri tem filmu. Ko pojem, si skušam zvizualizirati, kaj bi rad slišal. Moj glas ni ne vem kaj. Tako kot pojem jaz ... velika večina ljudi se lahko kosa z menoj. [smeh] Smo se pa pri tem izvajanju pesmi zelo zabavali. Skušal sem posnemati operetne pevce.

Prebral sem, da se je Bjelogrlić odločil za vas, čeprav je imel zaradi tega nekaj težav. Kakšnih?

Podobnih, na kakršne bi naletel, če bi film snemal v Sloveniji in bi najel srbskega pevca. Zakaj pa hrvaški izvajalec igra v polfinalu basketa, in ne Slovenec? Na tak način. To bolezen poznajo vsi. Seveda se pa njemu ni treba nikomur opravičevati. Zaradi nekega razloga, ki ga ne poznam, se je odločil zame. V Srbiji je veliko talentov, sploh v glasbi in na filmu, in sem zelo zadovoljen, da se je odločil zame. Na koncu so bili vsi zadovoljni in tudi od srbskih kolegov sem dobil veliko pohval. In kot pravijo v Srbiji, v zadnjih 30 letih ni bilo večjega hita. Bjelogrlić je v film pripeljal generacijo mladih, svežih, neuveljavljenih diplomantov akademije, ki so do tega filma nastopili sem in tja, pa v nobenem večjem projektu. Čez noč so na nekakšen tinejdžerski rokenrol način postali neverjetne zvezde. Na promociji filma se je pojavilo na tisoče vreščečih najstnic, pa ne zaradi mene [smeh] in glasbe, ampak zaradi teh mladih glumcev, ki so izvrstno opravili svoj posel. Imajo dober look, sveži so, mladi so, vse lastnosti imajo za to, da postanejo zvezde svoje generacije. To so nasledniki draganov nikolićev, pavletov vujisićev, bjelogrlićev ...

V osemdesetih ste igrali v narodnozabavnem ansamblu, nastopali ste v Nemčiji. Omenjam zato, ker je pred kratkim nastal muzikal z Avsenikovo glasbo, ki je prejel negativne kritike. Ob tem je Mazzini zapisal, da ta muzikal ne bo prišel dlje kot do Mengša in da smo, kar se tega tiče, unikum na svetu. Da ne znamo nič prodati.

Igrali smo ne samo v Nemčiji, ampak tudi v Avstriji, na veselicah, počeli smo vse, kar počne narodnozabavni ansambel take sorte. Nismo bili znani. V Avstriji in v Nemčiji smo navadno nastopali v klubih, ki so jih vodile izseljeniške matice, v Sloveniji pa na veselicah. Avsenikovega muzikla nisem videl, ampak po mojem niti ni problem ta, da Slovenci ne znamo prodajati stvari, gre bolj za problem pakunge. Sam se ne bi nikoli lotil Avsenikovih melodij na tak način, da bi z njimi poskušal ustvariti muzikal. Avsenik in slovenska narodnozabavna glasba sta primerljiva s kantrijem, iz katerega Amerikanci ne delajo muziklov. Ti so rezervirani za drugačne sorte zabavo. Muzikle delaš iz pop štiklcev, džez štiklcev, iz šlagerjev ... Iz Županove Micke ne moreš narediti muzikla.

Mislil sem tudi na ambicije. Bjelogrlić je v film uspešno povabil Armanda Assanteja pa Luz Casal. Ne spomnim se, da bi v slovenskem filmu v zadnjem času videli kakšno mednarodno zvezdo.

Težko je to primerjati ... Mislim, da je srbska kinematografija še vedno najbolj razvita kinematografija ne samo v nekdanji Jugoslaviji, ampak sploh po vsem Balkanu. V Srbiji posnamejo ogromno filmov, in to mimo kulturnega ministrstva. Ta film je nastal z zasebnim denarjem in z državo Srbijo razen davkov, ki jih bo plačal, nima nič. Producent je odprl denarnico, ne da bi vedel, kaj bo dobil, in si je težko obetal zaslužek. In ne glede na uspeh tega filma z njim producent ne bo ravno obogatel. Tudi on se je lotil filma z entuziazmom, tudi on se je na neki način z njim zapisal v zgodovino.

Je bil pa to Bjelogrlićev prvi film, ki ga je posnel kot režiser?

Da, ampak to se sliši tako ... On je filmski delavec prave sorte, pozna ves filmski proces, od igranja do produkcije, sam ima tudi producentsko hišo, s katero je ustvaril filme, kot so Rane in Lepa sela lepo gore. Povsem naravno je bilo, da je on režiral ta film in da se mu pri njem ni bilo treba učiti te obrti, da jo je z lahkoto obvladal.

Kakšna se vam sicer zdi Srbija?

Ne vem, kdaj v zgodovini je bila na nižji točki. Kratkoročne perspektive ljudje ne morejo videti. Dolgoročno pač lahko verjamejo, da kaj bo, ampak glede na to, da nimamo petih življenj, so ljudje že precej apatični, ker vidijo, da čez pet let ne bo bistveno bolje. Ko ti kdo reče: No, čez 20 let bo pa že bolje ... Ti to ne pomaga bog ve kako. Srbija je država z neverjetno velikim potencialom talentov: v filmu, v športu ... Sama to zelo težko usmeri, skanalizira in jih zato, tako kot Slovenija, izvaža. Kdor ima priložnost, jo hitro mahne v svet. Meni Srbija ne pomeni samo neke države na Balkanu, moj oče je od tam, zelo veliko stvari me veže nanjo, od družine do prijateljev še iz časov nekdanje skupne države, in zato vidim Srbijo drugače kot nekdo, ki je rojen po letu 1990, za katerega je Srbija isto kot Romunija ali Moldavija.

Pa saj tudi med to generacijo velja Srbija kot nekakšna žurerska država. Po drugi strani pa v njenem glavnem mestu ni mogoče izvesti parade ponosa. In ker Slovenci radi zase rečemo, da smo ksenofobni, kaj so potem Srbi?

Ksenofobija in nacionalizem sta razturila Jugoslavijo, ne ekonomija. Če bi ekonomija razturila Jugoslavijo, potem bi tudi Slovenijo že zdavnaj vzel hudič. Tudi Srbija zdaj na novo spoznava svojo nacijo, kar se mi zdi zamujen vlak. S tem so se ljudje ukvarjali v 19. stoletju in ugotovili, kdo so in kaj so, in se potem s tem niso več ukvarjali oziroma državnosti vsaj niso postavljali na prvo mesto. Mi živimo z nekimi duhovi, vsak na svoj način, in smo komplet ksenofobni, od Hrvatov, Srbov do Slovencev. Ne ve se, kdo je na tem področju močnejši. Mi smo narediliizbrisane, oni so jih pobili, ne marajo pedrov, nas motijo Cigani, ki v Srbiji ne motijo nikogar. Lahko tekmujemo, kdo je slabši [smeh], mnogo lažje kot, kdo je boljši.

Ogledal sem si vaše videospote na Youtubu in pod Hir aj kam, hir aj go naletel na naslednji komentar: »Mi nemamo tehnologiju za spotove tipa Gangham style, ali, brate, oni nikad neče imati ovako silne ribe za svoje spotove.« Se vam kaj sanja, kaj je hotel človek povedati s prvim delom, s tehnologijo? In drugi del vprašanja: precej komentarjev prihaja od ljudi, ki so si ta video ogledali na Pink TV. Se je vaša glasba tam precej vrtela?

Mogoče, da ni tako zelo hud video, kot je tisti Gangham style ali kaj takega. Svašta je tam gor enih komentarjev. Hir aj kam je izšel najprej pri Sonyju, potem se je pa javila produkcija TV Pink, da bi ga odkupila. Nismo preveč razmišljali in tisti, ki se je prvi oglasil, ga je pač dobil. Tako bi rekel: intelektualni krogi v Srbiji so mi to zamerili, ker da se to ne dela, to so arkani in cece in glasbene smeti in kaj kurca delaš ti tam? [smeh] »Če bi bil v Srbiji,« sem jim rekel, »bi me to najbrž motilo, tako pa ne vidim bistvene razlike med Pinkom in drugimi televizijami.«

Vaše pesmi, če jih pravilno razumem, so ironične, zafrkancija na marsikaj ...

Zafrkancija že, ironije pa prav zelo ne maram. Včasih sem zelo iskren, pa je to smešno in izzveni ironično.

Se ne bojite, da bi vas, kot pravimo, pojedel lastni vic? Se vam zdi, da so ti ljudje, ki so se oglašali pod vašimi videospoti, razumeli zafrkancijo?

Nisem prepričan, da jo vsi razumejo. [smeh] Eni pač ne, nekateri so razumeli stvari dobesedno. Z Lošem sva se pogovarjala, da ne glede na to, kako ljudje vidijo to, kar delaš, kako razmišljaš, na koncu vedno postaneš karikatura samega sebe. Kakorkoli bi se že pač trudil obdržati svojo avro, svoj nivo ... Balkan je surov.

Leta 2010 ob izidu albuma Magnification ste rekli, da je pol vašega posla doma, pol v tujini. Se je razmerje v teh dveh letih kaj spremenilo?

Spremenilo se je toliko, da sem še manj doma in več zunaj. Ne gre za mojo željo, ampak za to, da pač nisem tak izvajalec, ki bi lahko preživel samo v Sloveniji. Zame je bilo nujno premakniti se. Ne vem, kako bi še vozil, če bi bil odvisen od slovenskega občinstva in slovenskega biznisa. V Sloveniji se je položaj poslabšal, pa ne samo v Sloveniji, tudi povsod drugod, ampak če si dejaven na več teritorijih, se lahko zgodi več stvari. Pri nas ima prihodnost narodnozabavna muzika. Ta, mislim, da bo vedno živela, in narodnozabavna muzika je nekaj, kar Slovenci najbolj originalno izvajajo, saj so si jo pravzaprav izmislili. To je naš najboljši izvozni artikel.

V tujini ste izdajali svoje albume prek nemške, berlinske založbe Piranha. Ali tudi Nemci, podobno kot v gospodarstvu, na tem področju prav tako postavljajo pravila, določajo tempo? Sprašujem, ker ste v nekem intervjuju omenili 'stopnjo ležernosti' kot nekaj pozitivnega, česar gospodarski kazalniki ne pokažejo? So Nemci sposobni te stopnje ležernosti?

Piranha je ena največjih, najpomembnejših neodvisnih založb tako imenovanega žanra world music. Oni so soustanovitelji festivalov, kot je Vomex, v tem smislu so trendseterji. Mislim, da so Nemci za Slovenijo naravni partnerji, tako v gospodarstvu kot v kulturi, navajeni smo jih, poznamo jih. Z Nemci je užitek delati, ker se dela lotijo sistematično, čeprav so se tudi oni pokvarili. Res pa je, da Nemci načeloma niso sposobni uživati v ležernosti, ker je pa Nemčija tako velika, se pa tudi najdejo, recimo v Berlinu. Severna Nemčija nam je sploh blizu. Ko prideš v Berlin, se ti zbudijo nostalgični spomini na nekakšen belosvetski Zagreb ali Beograd. Ni urejen, ni čist, ni spoliran, zelo rokersko, zelo sproščeno mesto je. Mi pa živimo pod terorjem ekonomije, pičimo statistiko in mislimo, da je to najbolj pomembno. Ekonomija je že kot veda precenjena. Na oblasti so trgovci in ekonomisti. Trgovina je zadnja stopnja pred vojno, če ne zlaufa, je vojna, nobenih vmesnih korakov ni. Zato bi si na pomembnih družbenih mestih želel videti humaniste. Zanašamo se na ekonomijo, čeprav nas je pripeljala v ta šit, in še vedno mislimo, da nas bo ta ista ekonomija rešila. To je perverzno.

Nekje ste rekli, da ste popevkar, in obenem vztrajno zanikovali družbeno angažiranost, ki so jo številni prepoznavali v pesmih, kot sta Magnifico je peder in Kdo je čefur?.

Zdi se mi, da oznaka popevkar še nekako najbolj objame to, kar počnem. In, jasno, moj motiv ni bila družbena angažiranost. Če bi hotel biti družbeno angažiran, se ne bi ukvarjal z muziko. Če hočeš biti revolucionar, če hočeš delati spremembe, se ne boš ukvarjal z umetnostjo. Umetnost lahko nakaže, sproži vprašanje, izkoriščati jo v ta namen, se mi zdi pa, ne vem, bedno. Zato ne maram panka, ni mi blizu, ker so se v panku bolj kot z glasbo ljudje uveljavljali s politiko. To se mi ni zdelo vznemirljivo.

Ampak potem ste šli pa na Kongresni trg s somišljeniki v podporo kandidaturi Jankovića na državnih volitvah? Na protivladnih demonstracijah ste bili?

Pa ne kot glasbenik, kot jaz. Podprl sem ga, ker sem mislil – in to še vedno mislim –, da je najsposobnejši politik, da je v redu človek, predvsem je pa antifašist. Vem, da se piše, da je njegovo poslovanje v nasprotju z zakonom, ampak to prav nič ne vpliva na to, kar sem pravkar rekel. Tudi če bi bil kriv in bi moral v zapor – in za to imamo pravosodje –, sem jaz že imel kakšnega prijatelja v zaporu. To ni najhuje, kar se lahko zgodi. Tudi zapor je za ljudi. Še vedno mi ni žal, da sem ga podprl, bil sem prvi in še vedno se mi zdi, da bo Ljubljana veliko izgubila, ko bo odšel, pa Slovenija tudi. Na protivladne demonstracije nisem šel. Vse, kar mi je uspelo videti na teh demonstracijah, sta splošno nezadovoljstvo in jeza ljudi, ki sta razpršeni. Vsak po svoje vidi, kaj mu ni všeč, kaj bi spremenil, in agenda: Spizdite vsi, vse vas bomo zamenjali ... Tega ne razumem. Tega ne moreš narediti niti v reprezentanci, kaj šele v parlamentu. Poleg tega smo te ljudi izvolili, svobodno, ne s pištolo na glavi. Zdi se mi, da gre za negotovost samih vase. Kakršno ljudstvo, takšna oblast.

Zelo različno mnenje imamo o tem, kaj je šlo narobe v teh 20 letih samostojne Slovenije. Imate sami kakšno razlago?

Leta 1991, ali kdaj je že bil referendum, sta dva odstotka glasovala proti samostojni Sloveniji. Med tema dvema odstotkoma sem bil tudi jaz. Želel sem si, da bi Jugoslavija ostala. Mislim, da je bila to mogoče naša največja napaka, ampak o tem je zdaj brez zveze govoriti. Ko so se stvari odvile drugače, kot sem volil, se s tem nisem več ukvarjal. Tega, da bi komu solil pamet, te lastnosti nimam, sploh ker je na začetku kazalo, da sem v zmoti. Pa saj niti ne bi spreminjal stvari za nazaj, in če bi me danes vprašali, ali bi si želel, da Jugoslavija ostane, bi rekel, da ne. Če se je moralo končati tako, kot se je, potem ne vem, zakaj smo jo sploh imeli. Mislim, da pač nismo bili dovolj zreli za državo, kakršna je bila Jugoslavija.

Tekst: Tadej Golob

Foto: Igor Škafar

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču