37 zlatih pravljic Hansa Christiana Andersena v novi antologiji

»Andersenove pravljice so že več kot 170 let darilo za vse otroke (tudi tiste odrasle) tega sveta. In ker je pač tako, so prevedene v mnogo jezikov. Andersenova danska založba je ob svoji 125-letnici leta 1944 izdala pravljico Cesarjeva nova oblačila v 25 jezikih, v nekdanji Sovjetski zvezi so po uradni statistiki v letih 1918 do 1954 izdali 6.836.000 izvodov njegovih knjig v 32 jezikih. In od takrat se ni nič spremenilo. Ponatiskujejo ga po vsem svetu in še kar naprej nastajajo nove ilustracije. V njegovem rojstnem mestu Odense so skromno, ljubko, starinsko hišico, kjer je preživel otroštvo, domiselno razširili v Andersenov center, kjer sta med drugim zbirka ilustracij z vsega sveta in obsežna knjižnica z danskimi in tujimi izdajami njegovih del,« je v predgovoru knjige Pravljice leta 1998 napisala mladinska pisateljica Polonca Kovač.

Njen izčrpen in doživet zapis z naslovom ’Lepo je, da imamo Andersenove pravljice’ zdaj krasi tudi novo antologijo Zlate Andersenove pravljice, ki je te dni izšla pri Mladinski knjigi.

37 zlatih v novi antologiji

V zajetno in lično knjigo pravljično vijolične platnice z zlatimi črkami je našlo pot 37 najlepših pravljic Hansa Christiana Andersena, ki jih je neposredno iz danščine prevedla Silvana Orel Kos.

Urednica otroškega leposlovja pri Mladinski knjigi Irena Matko Lukan se je pri pripravljanju Zlatih Andersenovih pravljic naslonila na antologiji, ki ju je pred leti pripravil vodja uredništva leposlovja pri Mladinski knjigi Andrej Ilc - prvo je ilustrirala Marija Lucija Stupica in drugo Suzi Bricelj.

Kot je poudaril Ilc, gre za zelo dobre prevode, a so "narejeni preko ovinka", nemščine, saj tedaj ni bilo nobenega prevajalca iz danščine.

Ko se je sam lotil urejanja antologij, je bila situacija že drugačna in k sodelovanju je povabil Silvano Orel Kos, ki je za prvo knjigo iz leta 1989 prevedla 26 pravljic in za drugo ob 200-letnici Andersenov rojstva še 24 pravljic. Še nekaj prevodov iz danščine je izšlo v drugih izdajah, a, kot je poudaril Ilc, smo Slovenci še zelo daleč od tega, da bi imeli prevedenega celega Andersena, saj jih je ta tekom svojega plodovitega življenja napisal kar 155.

Irena Matko Lukan je v antologijo Zlate Andersenove pravljice želela vključiti 50 pravljic, a je morala njihovo število nato zmanjšalo na 37.

Zbirko pravljic krasijo ilustracije Suzi Bricelj, Jožeta Ciuhe, Kostje Gatnika, Marjance Jemec Božič, Marjana Mančka, Lidije Osterc, Jelke Reichman, Marije Lucije Stupica in Marlenke Stupica iz prejšnjih izdaj. Na novo so tako dali ilustrirati le pet v antologijo vključenih pravljic, nalogo pa sta več kot odlično opravila Zvonko Čoh in Bojana Dimitrovska.

»Andersenove pravljice s svojim poglobljenimi psihološkimi opazovanji opozarjajo na tisoč malenkosti, šolajo našo tankočutnost in nam pomagajo, da si ustvarimo lastno sodbo. V teh pravljicah tiči ves svet v svoji raznolikosti – vesel in poetičen, tragičen, malenkosten, strpen in škodoželjen in ves prekipevajoč kot življenje samo. Njegove pravljice vzbujajo radovednost, dvom in strpnost, silijo nas k premišljevanju, kako in zakaj, in nam pomagajo, da se počutimo doma na tem svetu. Lepo je, da jih imamo.« - Polonca Kovač

Antologijo Zlate Andersenove pravljice lahko virtualno prelistate na emka.si.

Biografija

Hans Christian Andersen

• Kako je vedeževalka pisateljevi mami napovedala sinovo svetovno slavo!

Hans Christian Andersen se je 2. aprila 1805 v Odensu rodil v družino revnega čevljarja. Ko je bilo Andersenu 11 let, mu je umrl oče, zato je mama poslej sama skrbela za sina. Da bi preživela sebe in njega, je poprijela za vsakršna dela.

»Mama je bila precej starejša od očeta in nezakonski otrok iz hudo revne družine,« o Andersenovem trpkem zgodnjem otroštvu piše Polonca Kovač. »Njen portret je Andersen poetično narisal v pravljici Deklica z vžigalicami. Revna je bila tudi stara mati po očetovi strani, ded je bil malo trčen. S papirnato čako na glavi je hodil po mestu in prepeval na vse grlo, za njim pa je tekel rep otrok in se mu rogal. Pozneje so sošolci dražili Hansa Christiana: ’Nor si kot tvoj ded.’«

Čeprav si je mama želela, da bi se sin izučil za krojača, jo je ta milo prosil, naj ga pusti oditi v Kopenhagen. »Mama se je upirala, ko pa je le silil in silil, je šla vprašat vedeževalko, kaj naj stori. Ta ji je prerokovala, da bo nekoč zaradi njenega sina v Odenseju celo ognjemet. To je odločilo. Mama mu je izprosila zastonj vožnjo in Andersen se je v birmanski obleki in z nekaj groši v žepu, star komaj štirinajst let, odpravil v daljni Kobenhaven.«

Tam se je najprej odločil, da se bo vpisal v gledališko šolo, a goreči želji navkljub v šoli ni dolgo zdržal. »Najprej se je učil za igralca, leto dni je obiskoval šolo petja in leto dni plesno šolo. Uspeha ni bilo, vendar je ves čas pisal pesmi, drame, tragedije in z njimi zasipal gledališke ljudi.«

Sčasoma je nato prav po zaslugi svojih pisanj dobil nekaj zaščitnikov in štipendijo, s katero so ga ti poslali nazaj v šolo, kjer je kot sedemnajstletnik moral sedeti s fantički v drugem razredu, da bi nazadnje kot zasebni študent maturo opravil pri triindvajsetih.

»Potem je malo pisal, malo potoval, se nesrečno zaljubil in se grizel zaradi neprijaznih kritik. Ko je bil enkrat spet prav obupan, so mu zaščitniki priskrbeli štipendijo za veliko potovanje. To je bil preobrat v njegovem življenju. ’Potovanje je življenje,’ je nekje zapisal, vleklo ga je po svetu.«

Kmalu zatem je vendarle prišla tudi slava.

»Res je napisal nekaj romanov in gledaliških iger, med katerimi so imela nekatera dela – kot na primer roman Improvizator – kar lep uspeh, svetovno slavo pa so mu prinesle pravljice. Naenkrat so mu bila odprta vsa vrata, sam kralj ga je vabil na zajtrk v svojo palačo in navdušenje nad njim je raslo z vsako novo knjigo pravljic.«

Stara vedeževalka je imela prav. Za sabo je pustil veliko dediščino v raznih delih, kot so: ’Snežna kraljica’, ’Majhna princesa morska deklica’, ’Cesarjeva nova oblačila’, ’Kraljična na zrnu graha’ in številne druge.

Hans Christian Andersen prav po zaslugi svojih pravljic danes upravičeno velja za enega največjih klasičnih piscev, ki s svojimi zgodbami neprestano nagovarja bralce vseh generacij.

Umrl je v Kopenhagnu 4. avgusta 1875.

  

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču