Anamarija Lukovac je svoje življenjske kolumne zbrala na kup in jih svetu ponudila s knjigo Cvetenje. Nekdanja urednica Cosmopolitana je tudi novinarka, scenaristka in popotnica. Kolumne so nastajale med časom, ki ga je preživela v rožnati pisarni, sedaj pa je s pogledom nazaj izbrala nekaj starih in napisala tudi nekaj novih.
M: V vaši knjigi so zbrane kolumne in tudi v uvodu ste zapisali, da jih namenjate mladim dekletom, ki se morda sprašujejo enake stvari kot ste se jih vi pred nekaj leti. Čutite zaradi tega kakšno poslanstvo?
Poslanstvo sem začela čutiti šele takrat, ko sem svojo knjigo prvič prijela v roke. Nikoli nisem pisala z namenom, da bi dekletom želela nekaj sporočiti. Kmalu sem se začela spraševati, kako sem ravno jaz prejela priložnost, da napišem knjigo s takšno vsebino, niti nisem pričakovala, da bom kdaj izdala svojo knjigo. Začela sem razmišljati, da je mogoče to moj namen. Mogoče mi je vesolje dalo priložnost, da gre knjiga po svetu. Upam, da če je to moje poslanstvo, da sem ga izkoristila v pravo smer.
M: V knjigi niso zbrane čisto vse vaše kolumne. Glede na kaj ste določili izbor?
Večina jih je v knjigi, izpustila sem le tiste, ki se morda ne nanašajo več toliko na družbeno stanje. V zadnjih osmih letih se je nekaj stvari bistveno spremenilo, zato so se mi nekatere tematike zdele redundantne. In spustila sem tiste, katere mi je bilo težko brati sama za sabo – enkrat so že bile objavljene na spletu in res ni potrebe, da jih še kdo prebere. (smeh) V izbor sem dala tiste, ki so v današnjem času še relevantne. Tudi te mi mogoče niso vse pri srcu, sem pa na izbor poskušala gledati čim bolj objektivno. Mogoče bo nekomu to zanimivo ali uporabno. Pomembno mi je bilo tudi, da ostane cela pot od začetka do konca oziroma nekakšen pregled mojega odraščanja. Če bi lahko izbirala, bi izbrala le te na koncu, ampak bi s tem izničila dejstvo, da se ljudje spreminjamo.
M: Ste med prebiranjem starih kolumn ugotovili, da ste se spremenili in se morda tudi držali za glavo, kaj ste razmišljali v tistem trenutku?
Ja! Res sem se spremenila. Če ne druga, sem pridobila ogromno izkušenj in odrasla. Na nekaterih stvareh sem se zelo pozitivno spremenila, pri nekaterih pa sem si zaželela, da bi se lahko vrnila v tisti čas in ostala takšna. Življenje mi je že dalo nekaj lekcij in ob tem sem spoznala, da sem bila pred časom veliko bolj naivna. Je pa res, da zna biti naivnost lep občutek, saj še ne veš veliko o življenju.
M: Odločili ste se tudi za tabu tematike, o katerih ne govori veliko ljudi. Zakaj je pomembno, da spregovorimo tudi o tem?
Če ne spregovorimo, bodo tematike vedno tabu. Dodatna vrednost mojim kolumnom je lahko le odkritost. Včasih sem zapisala kakšno stvar, ki ni najboljše sprejeta, zato morda tudi jaz izpadem nekoliko nepopolna, ampak ravno to je tisto, zaradi česar bodo ljudje to želeli brati. Če bi ves čas le olepševala in pisala le o stvareh, o katerih že govorimo, od tega nihče ne bi imel veliko. To je bilo moje vodilo – pojdi še globje in povej, kar je res. Včasih pride tudi do tega, da nekaj zapišeš, ker si to že velikokrat slišal in v to verjameš, nikoli pa se ne vprašaš, zakaj v to verjameš. Takrat sem si rekla, da moram iti globje.
M: Kaj ti je dal del življenja, ki ste ga preživeli kot urednica revije Cosmopolitan in delali kot novinarka?
Ta del življenja mi je odprl ogromno vrat, novih izkušenj in priložnosti, ki jih drugače verjetno še dolgo ne bi prejela. Ponudilo mi je orodje, da lahko uspešno navigiram po življenju. V zadnjih letih sem prav tako stkala ogromno prijateljskih vezi. In, če ne bi zašla v novinarske vode, verjetno pred sabo ne bi imela čisto svoje knjige! (smeh)
M: Vam je med razmišljanjem o preteklosti na pamet padla kakšna življenjska lekcija?
Med branjem kolumn za nazaj, sem se naučila, da smo v mladosti precej neprepričani, ne vemo točno, kaj bi počeli in kaj je prav, ampak menim, da je to najboljše obdobje življenja. Starejši bi se lahko učili od mladih in čim dlje ohranjali mladost. Nisem še stara (smeh), ampak med prebiranjem teh kolumn, ki se raztezajo čez toliko let, sem si kdaj zaželela, da bi se vrnila v tiste trenutke. Takrat je čas, da si sam s sabo in sam s svetom.
Preberite tudi druge Dialoge: Simon Ceglar: "Pohvala babic, da boljše govedine še niso jedle, je zame največja pohvala!"
Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere
