Andrea Bocelli: "Tako kot šport tudi opera potrebuje šampione"

Morda njegovo delo najbolje povzamejo kar besede Celine Dion, ki je njegov veličastni glas opisala z besedami: »Če bi Bog pel, bi zagotovo zvenel kot Andrea Bocelli.« Šarmantni tenorist se 7. marca vrača v Slovenijo, ob dnevu žena bo nastopil v ljubljanskih Stožicah.

Marca boste še drugič nastopili na slovenskih tleh, prvič ste državo na sončni strani Alp obiskali pred tremi leti. Kakšne spomine sicer gojite na svoj prvi nastop v ljubljanskih Stožicah? Kaj se vam je najbolj vtisnilo v spomin?

Na koncert v Ljubljani gojim čudovite spomine. Arena je izjemno velika, in če se ne motim, zgrajena šele pred kratkim. Občinstvo je bilo resnično prijetno, toplo, čustveno in pozorno. To je izjemen razlog za srečo in vneto pričakovanje novega koncerta v Sloveniji. Še več, prav res smo sosedje in verjamem, da je prav ta bližina prijetna in jo je mogoče občutiti. To še obogati našo odprtost za čustvovanje, ki je značilna tako za Italijane kot Slovence.

Kako doživljate državo, v kateri nastopate? Kaj se vas običajno najbolj dotakne?

Leta 2016 sem nastopil novembra, tokrat bom obiskal Ljubljano v začetku pomladi, zato pričakujem, da bo tudi vreme bolj prijazno. Že takrat sem lahko užil lepoto in kreativnost te čudovite države. Najbolj zanimivi kotički sveta so prav tisti, ki združujejo različne vplive, v tem primeru germanske, slovanske in italijanske. Kot velik lonec, poln zgodovinskih in kulturnih kombinacij in pridobitev.

V Ljubljani boste predstavili svoj novi album Si, na katerem so tudi številni dueti z vašimi glasbenimi kolegi. Se vam zdi pomembno, da se vaša glasba nenehno razvija? Da raste s časom?

Mislim, da je želja po napredku konstanta v življenju vsakega umetnika, ta pa se nato odraža v našem delu. Moja glasbena pot je že od začetka prepletena z dueti, četudi je šlo za glasbenike s povsem različnih glasbenih zvrsti. To je postala stalnica moje kariere, ki mi omogoča, da se vse življenje učim in razvijam. Tudi na mojem novem albumu Sì Forever: The Diamond Edition, ki je izšel v preteklih tednih in ki predstavlja velik korak naprej v moji karieri, je shranjenih nekaj duetov.

Poleg pesmi, ki so izdane na albumu Si, so predstavljene še tri nove in dve še neobjavljeni skladbi, ki sem ju posnel skupaj z dvema velikima umetnicama: Ellie Goulding v pesmi Return To Love in Jennifer Garner v pesmi Dormi Dormi Lullaby. Ves album je rezultat počasnega in kompleksnega zorenja, to je moj prvi album z avtorsko glasbo v zadnjih 14 letih. Snemanje albuma je bilo zadnji korak projekta individualnih skladb, ki je trajal zadnja tri leta. Je rezultat pomembnih kreativnih sodelovanj in naravni proces zorenja.

Kako pa lahko dandanes klasična glasba sploh tekmuje s komercialnimi glasbenimi produkti?

Upam, da bo dobra glasba vedno našla strastne poslušalce, tako danes kot v prihajajočih desetletjih. Vsi, ki se ukvarjamo s klasično glasbo, bi morali biti osredotočeni na to, da naši poslušalci razumejo, da klasičen repertoar in opera nista namenjena le eliti. Ravno nasprotno, je oblika umetnosti, ki lahko iz nas izvabi prvinska občutja, s tem ko enostavno podre vse kulturne in generacijske predsodke.

Bistveno je, da mladi ljudje dobijo priložnost, da spoznajo klasično glasbo, ne da bi se počutili neprijetno. Na nas je, da naredimo prvi korak, tudi tako, da se podamo iz teatrov in stopimo nasproti ljudem. Še več, smiselno bi bilo razmisliti tudi o novih marketinških vzvodih, s katerimi bi opero približali ljudem, najprej bi morali predstavljati zvezdnike, ki se razvijajo okrog teatra. Tako kot šport tudi opera potrebuje šampione.

Na novem albumu lahko občudujemo tudi čustven duet s sinom Matteom. Kakšna občutja vas prevzamejo, ko stojite na odru s sinom?

Zapeti v duetu z Matteom, imeti ga ob strani, to je čudovito darilo, ki mi ga je poklonilo življenje. Nekaj, česar si nisem upal predstavljati niti v najčudovitejših sanjah. Včasih se radosti in čustvom pridruži neke vrste zaskrbljenost, saj se zavedaš, kako kompleksen je glasbeni svet in kakšno breme lahko sinu predstavlja svetovno znani priimek, nekaj, kar je lahko po drugi strani tudi svojevrstna prednost. To je dvorezni meč.

Kakorkoli že, Matteo je izjemno nadarjen in vesel sem, da sledi svoji veliki strasti, pa tudi, da se njegove poti prepletajo z mojimi. Kljub temu verjamem, da morajo otroci vedno najti svojo pot v življenju, medtem ko je naloga staršev zgolj ta, da jim pripravijo rodoviten teren, na katerem bodo lahko otroci zasejali svojo prihodnost. Na primer, moj prvorojenec je dandanes letalski inženir, čeprav je diplomiral iz klavirja.

Katere vrednote prenašate na svoje otroke? Kaj je tisto, kar ste jim položili na srce?

Nič kaj drugačne niso od tistih, ki so mi jih v zibelko položili moji starši. Poštenje, spoštovanje, konsistenca, prijaznost. Z drugimi besedami, solidno etično obnašanje, ki se po mojem mnenju identificira s principi krščanstva, po katerih sta me vzgajala starša. Seveda, če ostane le pri besedah, vse skupaj nima prave moči.

Otroci povzamejo obnašanje in navade svojih staršev. To je najboljša lekcija, ki jim jo lahko v življenju podarimo. Zahvaljujoč temeljem obstaja dobra možnost, da si bodo zgradili uspešno prihodnost, ki bo odraz njihovih talentov in vrednost.

Septembra ste upihnili 61. svečko. Kako sami dojemate rojstnodnevne prelomnice? So leta le številka? Vam laskajo komentarji, da se starate kot vino?

Za začetek naj poudarim, da me praznovanje rojstnega dne nič kaj ne vznemirja. Nič bolj prijetno mi ni opominjati se, kako hitro beži čas. Kakorkoli že, z leti sem se naučil, da se minevanja časa ne bojim, saj je to del naravnega življenjskega kroga. Je kompleksno, a dana nam je izjemna priložnost, da živimo življenje skozi različna starostna obdobja.

Naj opozorim, da se vse vrste vina z leti le ne izboljšajo. Tako je tudi z ljudmi. Nič ne traja večno: povsem mirno razmišljam o možnosti, da se nekega dne zbudim in moje vokalne sposobnosti ne bodo več takšne, kot so. Takrat bo napočil čas, da končam svojo glasbeno pot. Vse do takrat, dokler bo taka Božja volja in dokler bom imel moč, bom še naprej delil svojo glasbo in čustva z občinstvom po svetu.

V Sloveniji boste nastopili le dan pred dnevom žena, praznikom, posvečenim ženskemu spolu. Kako pa je 'genere femminile' navdihnil vaše glasbeno delo?

Kot vse umetnike tudi mene navdihuje lepota, ženske v sijaju svoje ženstvenosti. Ženski svet me je že od nekdaj fasciniral in me privlačil. Prisotnost pregovorno nežnejšega spola v občinstvu mi laska in mi daje moči. Ljubezen in strast sta tesno povezani, tako kot ne moreš ljubiti brez strasti, tudi ni prave strasti brez ljubezni. Obe komponenti sta neverjeten vir moje inspiracije.

V kolikšni meri je v vaše glasbeno ustvarjanje vpletena preostala družina? Kako pomemben delež na vaši glasbeni poti igrajo vaši bližnji?

Pred 20 leti sem zaradi kompleksne družinske situacije skorajda izgubil veselje do dela. Po zaslugi moje sedanje soproge Veronice sem strast do glasbe na novo odkril. Če se najini poti nikdar ne bi križali, bi se morda že odrekel petju. Življenje si deliva že zadnjih 17 let, 24 ur na dan.

Ko po vsem tem času dva človeka še vedno želita biti skupaj, to kaže na to, da se v vseh vidikih dopolnjujeta. Moja družina predstavlja velik del mojega ustvarjanja. Bila je in je eden glavnih virov moje moči. Zame je družina temeljni kamen družbe, središče ljubezni, blagoslovljen kraj, kjer sta v sozvočju harmonija in obojestransko spoštovanje. Je prostor, kjer lahko vsakič znova izbereš možnost, da delaš dobro.

Katero lastnost najbolj občudujete pri ljudeh, s katerimi sodelujete?

Intelektualna poštenost. Potem pa še tri temeljne besede, ki so dokaz teoloških kreposti: vera, upanje in dobrodelnost.

Na družabnih omrežjih sem opazila, da ste ljubitelj konj, jahanja. Kako se je vaša ljubezen do teh mogočnih bitij začela? Cenite vez, ki se vzpostavi med vami in konjem?

Jahanje je strast, ki se je v meni razvila že v otroštvu. Že kot fantič sem oboževal konje. Prvega žrebca mi je podaril prav dedek Alcide, ko mi je bilo osem let. Navdušuje me inteligenca konj, njihova zmožnost izražanja čustev, njihova volja, gibljivost in vez, ki se vzpostavi med ježo.

Jahanje morda ni moj najljubši šport, temveč predvsem privilegiran način transporta, moje kolo, moj motor. Zelo globoko vez sem imel s svojim arabcem Giasirjem. Bil je izjemna žival in prijatelj svoje sorte, ki bo imel v mojem srcu vedno posebno mesto. Po njegovi smrti sem mu posvetil tudi pesem.

Ste morda že slišali za slovenske lipicance?

Seveda poznam vašo pasmo, ki ima ime po majhnem slovenskem mestecu blizu meje z Italijo. Čudoviti, mogočni, harmonični, robustni in inteligentni konji. Ni naključje, da so jo občudovali vladarji iz vse Evrope in se lahko pohvali s plemenito zgodovino, ki sega že stoletja v zgodovino.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču