Andrej Rozman - Roza: Mislim, da je pomembno, da se umetniki zavedajo odgovornosti do družbe

Slovenci se radi pohvalimo, da je naša dežela resda majhna, a zato prepolna uresničenih talentov, pa navajamo imena velikih mož, svetovno znanih. (Pa tudi kakšne ženske in živali, recimo slovitega jamskega močerada, človeške ribice, o kateri ima Roza seveda svoje mnenje.) Kaj naj rečem, za dva milijona ni slabo in res se skoraj redno uvrščamo na svetovna prvenstva v resnih športih, ampak ...

No, kar sem hotel reči, je pa tole: zdi se mi, da pes­nike pa imamo dobre, in je škoda, da je prav njih najteže pripraviti za izvoz. Priznam, da nisem vedel, da je Roza pesnik, dokler se nisem začel pripravljati na intervju. Saj sem bil večkrat na njegovih predstavah in užival in se smejal, ampak sem nekako vedno domneval, da zato, ker zna tako zelo originalno recitirati pa obenem izbuljiti svoje oči in da je najbrž to – in pa njegova srborita majhna postava, ki je v zgornjem delu odeta v črtaste Labodove srajce, spodaj v žametne hlače – krivo za uspeh. Pa ni. Oziroma seveda tudi, ampak če vzameš v roke denimo njegovo pesniško zbirko Izbrane rozine v akciji ('the best of') pa malo prebereš ... Jebenti, pa to je smešno, zabavno in spretno napisano. In globoko, čeprav se zdi, kot da avtor tega niti ni imel v mislih.

Medtem ko vi tečete v knjigarno po omenjeno pesniško zbirko, še nekaj živ­ljenjskih dejstev: Roza je letnik 1955, Ljub­ljančan, v jeziku tega mesta pa tudi ustvarja (v tem je isti kot Trubar). Študiral je slovenščino pa študij opustil in se leta 1978 posvetil uličnemu gledališču – najprej Pocestno gledališče Predrazpadom, potem je bil nekaj časa glavni pri Ani Monro in zdaj večinoma solo v svojem Rozinteatru. Kaj vse je napravil, si lahko ogledate na Wikipediji (tudi to, da je dobil več nagrad, med njimi tisto Prešernovega sklada), poleg tega je pred kratkim polemiziral z Markom Crnkovičem, ki se je v kolum­ni lotil nekega menda napačno izrečenega stavka našega predsednika Danila Türka, ki sicer stanuje v stanovanju pod Rozmanovimi. (To omenjam zato, da boste razumeli del pogovora, ki se nanaša na Rozovo pismo bralca v Delovi Sobotni prilogi, ki ga tudi toplo priporočam.) Pogovor sva opravila teden dni pred kulturnim praznikom.

Pred nami je slovenski kulturni praz­nik. Je to za vas poseben dan?

Zelo odvisno. Pred leti je bil na ta dan pust. To se mi je zdela zelo dobra kombinacija, samo se ne maskiram več. Po navadi zadnja leta velikokrat nastopam v Konzorciju [osrednja knjigarna v Ljubljani], kjer organizirajo literarne nastope. Tudi letos bom, drugače pa nič poseb­nega. Sedmi februar je, kar se šol tiče, najbolj oblegan datum. Nekoč sem imel na ta dan štiri predstave za srednješolce, osmega pa počivam. Tudi Prešeren je 8. februarja začel s počitkom. [smeh]

Letos dobijo Slovenci na račun kulture, če se malo znajdejo, dva prosta dneva. Si ju zaslužijo?

Ah, če bi tako gledali, potem si ­marsikdo ne zasluži niti 1. maja ali 27. ­aprila. Pa kdo si zasluži prosto na veliki šmaren? Tukaj pa je neka toleranca, ­solidarnost različnih.

V zbirki Razmigajmo se v križu imate verz: Žal knjige nisem prebral. Ne vem, zakaj mi je nihče ni dal? Se pogosto zgodi, da ljudje pričakujejo, da jim ­boste svoje knjige kar podarili?

Niti ne. Sigurno je pri Slovencih tako, da je bila kultura ves čas subvencionirana, že zelo dolgo, in smo navajeni, da je poceni. V prejšnji državi, v socializmu, je bilo sploh tako, medtem ko vodovodarji pa že takrat niso bili. Že v socializmu so bili na normalnih cenah. Ampak že od prej, že vse odkar laufa ta slovenski nacionalni projekt, se pravi od druge polovice 19. stoletja, je bila kultura zmeraj bolj vzdrževa­na in so se ljudje razvadili. Subvencije na vstopnice so še zdaj pri nekaterih predstavah ogromne, druge kulture so pa na trgu in tiste imajo pač višje cene, a zelo pogosto kljub višjim cenam ne preživijo.

Vi ste na trgu?

Ne, jaz sem kombinacija. V marsičem sem subvencioniran. Kadar nastopam za abonmaje, sem, predpostavljam, na trgu, če tista občina ne subvencionira abonmaja. Težko veš. Marsikdo, ki hoče biti na trgu – tudi take poznam – in odločno odklanja subvencije, se hitro zaplete vanje. Nikoli ne veš, ali mogoče tvoj naročnik ne prejema subvencije. Načeloma sem na trgu, dobivam pa tudi subvencije.

Na predvečer kulturnega praznika je tudi velika proslava. Se jih udeležujete?

Lani sem bil prvič, ker sem dobil nagrado Prešernovega sklada, letos bom pa tudi šel, ker imam čas. Lani sem zaradi nagrade celo moral prestaviti abonmajsko predstavo. Dostikrat tako nisem mogel, ker sem delal, pa tudi nobenega pravega veselja nisem imel do tega. Letos sem si pa rekel, da grem, čisto zaradi družabnosti.

Če ste bili lani prvič, in še to kot nagrajenec, potem ne morete vedeti, kako blizu predsednika se vam je uspelo prebiti? Menda je sedežni red postav­ljen zelo hierarhično.

Prejšnja leta se mi je zdelo malo za malo tudi to, ker sem dobival vabila za neke balkone. Sigurno me je že to malo odbilo. Kako blizu predsednika bom letos, ne vem, lani sem bil pa v isti vrsti. Ampak itak ga imam pod seboj. Z oddaljenostmi od predsednika nimam težav.

Zadnje vaše delo se imenuje Passion de Pressheren. Zakaj ste se ga lotili? Se vam je zdelo, da je bilo o Prešernu premalo povedanega?

Ne premalo, se je pa ustvarila zgodba, ki je malo poenostavljena. Prešerna sem se lotil, ker sem malo obseden s slovenstvom in s fenomeni, povezanimi s slovenstvom, ampak najbolj pa zato, ker mi je urednik Mladinske knjige naročil, da bi naredil slikanico o Prešernu za otroke. Začel sem študirati, in bolj ko sem študiral, bolj sem bil začuden. Saj sem Prešerna pre­učeval že kdaj prej, ampak vedno z nekak­šnimi preskoki, zdaj sem se ga pa lotil kronološko. Kakšen je bil in kaj se je zgodilo, ko je bil star 21 let, pa kako je bilo, ko je prišel kot 28 let star z Dunaja nazaj v Ljub­ljano, kdaj je prišel v Ljubljano Čop, kdaj je Prešeren napisal Sonete nesreče ... Videl sem, da sem imel o tem zelo napačne predstave, da nikoli nisem imel teh njegovih izdelkov kronološko razvrščenih in da je to zelo pomembno. Kronologija njegovih pesmi govori o njem, o njegovem odnosu do pisanja in do sveta. Fascinantno se mi je zdelo, da dokler se Prešeren ni začel družiti s Čopom, ni napisal nobene nesrečne pesmi. Vse so nekakšne zabav­ljaške. Prevod Lenore, recimo, da je najbolj tragičen, ampak to je bilo bolj dokazovanje, da je slovenščina zmožna jezikovno vrhunske poezije.

Ob prebiranju Passiona dobi človek občutek, da je bil Prešeren premišljen projekt Matije Čopa in ...

Prešerna samega, ja. To njegovo svetobolje, mislim, da je zelo Čopovo. Ko se je Čop vrnil v Ljubljano iz Lvova, je pisal na Dunaj Kopitarju, s katerim je bil v zelo dob­rih odnosih. Tudi zato, ker je imel ambicijo – poleg te, da bi se bogato poročil – tudi priti na kakšno univerzo, da bi se znebil poučevanja srednješolcev. Želel si je nekam blizu, Padova mu je bila najbolj v paci. Hkrati pa sodelovati z Dunajsko univerzo in s Kopitarjem. Ta mu je naročil članek o slovenski poeziji in ga spraševal, kako je v Ljubljani, kako kaj skupni znanci. In je Čop napisal, da se v Ljubljani počuti blaz­no nesrečnega in ima občutek, da je mladostna polovica življenja za njim, da se mu zdi, kot da ne bi imel več moči, da bi šel iz te provincialne Ljubljane, v katero je padel. To me je zelo spominjalo na Slovo od mladosti, ki je pa Prešernova prva taka nesrečna pesem in govori prav o tem. Tako da se mi zdi, da mu je Čop dal več kot samo teoretično znanje, da sta se, skratka, veliko pogovarjala.

Do takrat pa ni bilo Prešernovih ­žalostnih?

Ne, bila sta Povodni mož pa Deklicam. Ni jih bilo veliko, ampak tiste, ki so, so v osnovi zafrkantske. Nesrečne je začel pisati pod Čopovim vplivom, medtem ko so se mu hudo nesrečne stvari začele dogajati še pozneje, pravzaprav šele s Čopovo smrtjo ali pa mogoče že prej z reakcijami na Sonetni venec. Marsičesa ni v tem Passionu de Presheren. V njem ni Andreja Smoleta, ki je bil pomemben element, ampak preprosto bi rekel, da sem ga prišparal za kdaj drugič. Drznost Sonetnega venca, to, da ga tako javno posveti najbogatejši in za ženitev godni Ljubljančanki, pri kateri so doma govorili nemško, se mi je zdelo, da je bila sugestija anarhističnega Smoletovega duha. S Smoletom sta bila v Ljubljani sošolca v tistih zadnjih letih, prav v tem času, ko je bil 1821. v Ljubljani kongres Svete alianse, na katerem so se evropski monarhi dogovorili, da bodo preprečili nastanek republik po Evropi. Ko se je Grčija prva osvobodila iz Otomanskega cesarstva, je bil pogoj, da jo Velika Britanija prizna, ta, da ni republika, in so ji vsilili neke nemške kralje. To je bil čas, ko je bil svobodomiselni duh zelo močan, in prav lahko si predstavljam, kako je bilo takrat biti star 21 let. Mislim, da bi bil tudi sam protimonarhistično in proticerkveno nastrojen, kot sta bila Prešeren in Smole. No, pred Sonetnim vencem so izšle še Gazele. Izšle so kot priloga Ilirisches Blatta, ker zaradi njih ni smela iziti Čebelica. Slavile so namreč ljubezen, ki je bila takrat pohujšljiva zadeva, tako rekoč huje kot Playboy [smeh], huje kot nage babe, nekaj na nivoju pornografije. Izšle so torej kot priloga takratnega ljubljanskega časopisa v veliko večji nakladi, kot jo je imela zaradi njih prepovedana Čebelica. Priloga pa je bila plačana. Tega, kdo jo je plačal, sicer nisem nikjer prebral, težko pa verjamem, da ni bil Smole. Gazele so imela na začetku moto: Ljubezen je bila, ljubezen še bo, ko mene in tebe več ne bo. In te verze, ki tako lepo opozarjajo na nesmiselnost prepovedovanja ljubezenske poezije, je med svojim zbiranjem ljudskih pesmi zapisal prav Smole.

Ko smo že pri ljubeznih. V Passionu nastopa Prešernova prva muza, natakarica Zalika Dolenčeva, omenjana pa je tudi Primičeva Julija. Ali je to, da je Prešeren zamenjal svojo prvo muzo z drugo, mnogo bolj nobel, tudi zasluga Matije Čopa?

Zaliki je posvečena prva verzija Povodnega moža iz leta 1830. Z Urško jo je poz­neje zamenjal zato, ker je ni hotel več zafrkavati. Da mu je Čop svetoval, kakšna naj bo muza, je v Passionu narejeno zaradi potreb literature. Kako je bilo v resnici, nimam pojma. A če bi hotel ugibati, bi prej rekel, da je bila Julija Smoletovo maslo.

V Passionu pa ne nastopa Ana Jelovškova, s katero je navsezadnje imel tri otroke?

Ja, ob Smoletu je ona ena od dveh bistvenih, ki manjkata. Spustil sem jo pa zato, ker bi bilo sicer vsega preveč. Passion je bil najprej predstava in preprosto nisem hotel, da bi bila predolga. Zato iz leta 1835 preskočim na leto 1844. Se pravi od Krsta pri Savici in Čopove smrti na Zdrav­ljico, vmes je pa tisti glavni del Ane Jelovškove in tudi pomembni Smoletov del sodi v ta čas. Smole je umrl leta 1840 in pred tem sta skupaj s Prešernom v knjigi izdala Linhartovega Matička, kar ni bilo kar tako. V Avstriji sta bila prepovedana tako Ham­let kot Kralj Lear, ker sta v slabi luči prikazovala monarhe. Tako da je bilo to leta 1840 zelo drzno dejanje. Mislim, da se Smoletova vloga pri Prešernu podcenjuje. V glavnem o njem razmišljamo kot o prijatelju, s katerim sta samo pila. Vsaj tako sem si ga sam zmeraj predstavljal, dokler nisem videl, da sta skupaj tudi precej ustvarila. Pomembno sta prispevala k temu, da so potem leta 1848 Matička kon­čno prvič igrali v Novem mestu. Izdala sta še dve drugi gledališki igri, ki so ju igrali leta 1848, in rekel bi, da sta imela Prešeren in Smole željo izdajati časopis in sodelovati pri ustanovitvi slovenskega gledališ­ča, a tega zaradi svojih iztrošenih teles ­nista zmogla.

Zdravljico predstavljate kot butelj­čno pesem. Kolikor napitnic, sedem, toliko decilitrov v steklenici ...

To je šala. Kolikor vem, je bila še ena kitica, ki jo je vrgel ven. Mogoče zato, ker je videl, da zanjo zmanjka vina. [smeh]

So takrat že imeli buteljke?

Pojma nimam. To sem malo igral. 

Z Zdravljico imamo Slovenci nenehno težave. Najprej ni mogla skozi avstrijsko cenzuro, potem nas je v nekem obdobju motil Bog v njej, zdaj se je pa oglasil še Boris Pahor, ki ga moti to, da smo Slovenci zaradi izbranih verzov Zdravljice v naši himni, zaradi teh žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan … edini na svetu, ki slavimo druge. Kaj pravite?

Ne vem, ali smo edini, ki slavimo druge. Ampak če v tej kitici slavimo druge, potem to pomeni, da ne velja za nas, in potemtakem mi nismo tisti, ki si želimo dobrososedskih odnosov, in nismo tisti, ki bi si želeli, da bi na svetu vladal mir. Če je to res, da mi v tej kitici slavimo druge, je to zelo žalostna resnica o nas. To smo potem eni taki mi, kakršen sam nočem, da bi bili. Se pravi, da moramo sovražiti Italijane? Predpostavljam, da so oni prvi, ki jih je treba sovražiti, drugi pa Hrvati, ki so bojda itak okupatorji. Potem so pa še Madžari in Avstrijci, ki jih najbrž tudi ni težko sovražiti. A to nikakor ni nekaj, kar bi si želel misliti o nas. Ta kitica Zdravljice ima nekaj Lennonove Imagine v sebi. Da si želimo svet, v katerem bo vladal mir. Ta kitica se mi zdi res super. Zelo mi je žal, da naša zunanja politika ni naravnana po vsebini naše him­ne. Problem s himno se mi zdi le, da jo je zelo težko zapeti. Ta gospod, ki je napisal glasbo [Stanko Premrl], pač ni vedel, da bo to himna, ni je pisal za to, da jo bodo peli tudi tisti, ki ne znajo peti, in je zaradi tega dostikrat zelo huda zadrega in zmeda. Tako da mislim, da je ta melodija malo problematična in bi jo bilo treba po­enostaviti. Vsebina se mi pa zdi the best. Prob­lem prve kitice, ki bi jo nekateri želeli imeti v himni, to z Bogom, pa ni problem Boga, ampak tisto brate vse, sinov sloveče matere. Prvič, če so to bratje, kje so sestre? Ampak v resnici ne gre za brate, pač pa za bratske narode. To niso vsi bratski narodi, ampak samo tisti sloveče matere, se pravi Slovani. In če hočemo res imeti kitico, v kateri slovimo vse Slovane, zakaj ne bi obdržali Hej, Slovani? To bi jaz vprašal tistega, ki bi rad imel prvo kitico Zdrav­ljice za himno. Pa magari še Boga vključimo not. Recimo: Hej, Slovani, Bog nas živi!

Kakšen vtis ste dobili o Prešernu, ko ste ga takole preučevali? Če bi sedel z nama za mizo?

Ja, malo je bil moško šovinističen, to sigurno. Zelo kompleksna oseba. Pravijo, da ni bil neki govorec, ampak kot uspešen pravnik je že moral znati govoriti. Težko bi ga opisal z nekaj besedami. Gotovo je pa bil talentiran pesnik [smeh] pa trmast in po drugi strani tudi cagav. Da je imel v sebi veliko dvomov in negotovosti.

So vam njegove pesmi všeč?

ARR: Ja. V glavnem ja. Ene bolj, druge manj. Ne vse enako. Nekatere se mi zdijo čisto noro genialne, kako so lahko nastale v času, ko je bil jezik, literarni jezik, neraz­vit. Že Povodni mož se mi zdi blazno spret­no narejen.

Ko omenjamo Prešerna, vedno dodamo največji slovenski pesnik. Kakorkoli so takšne oznake po navadi nesmiselne, se mi zdi, da ta vendarle drži. Nobenemu pesniku po njem ni bilo več treba začeti skoraj z ničle.

Tudi sam ga tako vidim. Mislim, da je imel tudi precej sodoben, svobodomiseln odnos do sveta, drugačen kot do same literature, do katere je bil precej in na trenutke celo preveč konservativen. Ampak za to funkcijo, da je dokazal, da je slovenščina jezik, v katerem se da pisati vrhunsko literaturo, je bilo to dobro. To, da se je lotil teh zahtevnih form, čeprav je po svoje s tem zaznamoval našo prihodnost, vso to množico sonetov in sonetnih vencev, ki so se razvili iz tega, in občutljivost za rimo. Asonanca velja pri nas skoraj že za nekaj šlampastega. V angleščini se besede zvočno stikajo veliko bolj svobodno kot pri nas. Prešeren je bil zelo zahteven in ima res dobre, močne rime.

V nekem intervjuju sem zasledil, da se vam sicer zdi med slovenskimi pesniki največji frajer Kocbek.

Ja, ampak najbolj me je pretresel njegov Strah in pogum, te njegove kratke zgodbe, ki se mi zdijo vrhunske. Nekoč pa sem bil priča literarnemu večeru, na katerem so brali njegove pesmi, in so me sesule. Pa Vodušek se mi zdi tudi velik, Kajetan Kovič ... Veliko jih je, ki so znali izraziti globino intime. Ko sam pišem, sem dosti bolj površno intimen in zato občudujem take, ki znajo seči malo globlje. Kar se tiče Kocbeka, se mi zdi veličina tudi zato, ker vidim, da se ga otepajo tako levi kot desni.

Kar je na Slovenskem med pesniki Prešeren, je bil med pisatelji dolgo ­časa Cankar. Se mi pa zdi, da se nanj kar malo pozablja. Imam samo jaz tak občutek?

Ne vem. Spomnim se, da so ga tile od SDS, ker so po imenu pač socialni demokrati, vzeli kot eno tako maskoto, pa je prišel Rode in ga z enim zamahom deklasiral in je potem vse potihnilo in si ga ni nihče več prisvajal. Nisem prav velik poznavalec Cankarja in veliko ljudem je on malo naporen. Tudi sam imam pripombe. Zelo močan stil je imel, ampak ta me ne moti. Moti me bolj ta kult matere pa kult umetnika, ta še skoraj bolj. Letošnja Prešernova proslava se imenuje Umetnost umetniku. L'art pour l'artiste. To vem iz vabila in pojma nimam, za kaj gre, ker je še nisem videl. Ampak prav ta ideja umetnost za umetnika se mi zdi izrazito sporna in problematična. Mislim, da je pomembno, da se umetniki zavedajo odgovornosti do družbe. Predstavljati umetnika samo kot žrtev družbe ... O tem nočem razmišljati na tak način. Prej se mi zdi družba žrtev njih, ker niso bili bolj aktivni pri tem, da bi družbi kazali zrcalo. Če se umetniki ukvarjajo s stvarmi, ki za družbo niso relevantne, opravi ta manj samorefleksije in je seveda taka družba veliko ranljivejša. Pri filmih, recimo, se mi zdi zelo pomembno, da se delajo tak­šni, ki odslikavajo svet. Isto pri knjigah, romanih. Cankar je bil sicer kritik kapitalizma, ampak za moje pojme preveč patetičen in preveč simboličen, čeprav je vrhunski pisatelj. Pač ni po mojem okusu.

Lani ste dobili nagrado Prešernovega sklada, tako imenovano malo Prešernovo nagrado. Ste imeli kdaj občutek, da bi jo morali že prej?

Ne, nisem. Zanjo te mora nekdo pred­lagati in nekdo potrditi. Ne vem, ali me je kdo prej predlagal, tako da ne vem, ali bi jo moral že prej dobiti. Pomembno pri teh nagradah se mi zdi, da ti naložijo čim manj teže. Da se prej ne sekiraš, če jih ne dobiš. Če sem kdaj za kakšno nagrado mislil, da bi jo moral dobiti, pa je nisem – in to ni bila ta, Prešernova –, se mi je zdelo to po svoje v redu in sem to vzel kot stimulacijo za boljše delo. Kadar pa dobim kak­šno, se trudim, da me to ne bi uspavalo ali mi naložilo pretirane odgovornosti in strahu, da je nisem sposoben upravičiti.

Ko ste začeli svoje delo, so Slovenci – pri tem mislim na kompetentno javnost, na različne ocenjevalce – še bolj čislali resno literaturo, poezijo, gledališ­če ... kot zdaj. Ste imeli zaradi tega kdaj kakšne notranje dvome? Kaj se grem s to svojo ljubljanščino?

Ne. Zmeraj sem verjel, da je to tisto, kar je prav in kar je treba. Vedno sem se zavedal, da moram biti čim boljši, še zdaj se trudim biti, mislim čisto dramaturško pri teatru, kjer sem dostikrat preveč šlampasto anarhičen. To, ja. Ampak sama drža, komedija, pa tudi če je burka in ljubljanščina, živ jezik, to se mi zdi pa nekaj čisto normalnega. Prav tako se nikoli nisem zanimal za slovensko umetnost. Zmeraj so mi več pomenili Čehi, pa tudi kdo drug. Hrvaški filmi, prav zdaj sem gledal enega in se mi je zdel super. Ne morem videti samo slovenskega prostora. Sam že delam zanj, ampak inspiracijo in potrditve svojega prav pa skoraj v večini primerov iščem preko jezikovne meje.

Lani ste nastopili na proslavi ob ­državnem prazniku …

Ja, s posnetkom, ker v živo nisem imel časa.

S katero pesmijo pa?

Oni so jo izbrali. Ta, ki šraufa, ta, ki pumpa, to sta dva velika lumpa ... Če bi sam rekel, da te nočem, bi se verjetno lahko zmenili za kakšno drugo. Sem rekel: Fajn, sem itak čisto pozabil, da ta pesem obstaja. Potem smo jo posneli, posnetka pa še nisem videl, čeprav so mi dali devede. Smo pa to pesem nato malo popravili in jo uporabili za zaničniško odmaševanje.

Če bi sami izbrali, katero pisem bi recitirali?

Vesel sem bil, da mi ni bilo treba razmišljati o tem [smeh], zdaj pa vidim, da kar naenkrat moram. Pojma nimam, mogoče tisto: Nekoč je tod vodila pot, a zdaj stoji mogočen plot … Mogoče bi to.

Ta je prekrasna. Potem je pa še ena, ki je meni zelo všeč, in sicer Sila jezika. [Tem, ki dajo kaj na jezik in na sebe, se tudi, ko jim je vse vseeno, ne jebe ...] Te pa najbrž ne bi?

Eh, te ne bi, da ne bi provociral. Me je presenetil urednik Mladinske knjige Andrej Ilc, ko jo je uvrstil v Izbrane rozine v akciji. Sam si je ne bi upal in sem hvaležen, da je urednik kdaj pogumnejši od ­mene. Drugače je pa ta tudi meni všeč. [smeh]

Pogosto pišete pisma bralcev?

Ne, se zelo držim nazaj in tudi Marka Crnkoviča ne berem, tudi tukaj se držim nazaj. Pri tem pismu je bilo tako, da se mi je preprosto zdelo, da moram, ker zadeva področje, za katero se čutim odgovornega. Gre za pravico ljudi do svojega jezika, za svobodo materinščine. Zdi se mi, da ta diktatura pravoreka posega v pravico do materinščine in jo je treba malo ustaviti. Zdaj prevajam neko knjigo iz hrvaščine, ki se dogaja na otoku. In gledam, kako je lahko produktiven sproščen jezik, ki krši norme. Odslikava neki karakter.

Zagovarjate pravico do ohlapnejših meril pri jeziku tudi pri neumetnostnih zvrsteh?

To, kar se pač uporablja. Ne mislim, da bi od zdaj govorili: dve ženska, sem šel po cesta ... Jezik je izraz človeka. Če boš govoril zelo čuden ali večini nesprejemljiv jezik, ne boš daleč prišel. Ljudje se načeloma potrudijo govoriti takšno slovenščino, da bodo uspešni. Že to je močen raz­log, da slovenščina ne bo razpadla. Ampak ljudje se morajo jezikovno potruditi za to, da bodo s svojim jezikom všeč drugim ljudem, ne pa strokovnjakom za pravilen jezik. To ukvarjanje s tem, kaj je prav in kaj narobe, je pri nas že čisto noro in ljudem jezik povzroča strah pred lastnim jezikom. Najhuje je, da se tako pogosto namesto z vsebino ukvarjamo z oblikami. Slovenščina ima blazno komplicirano genezo in je možno zagovarjati marsikaj. Sami jezikoslovci so včasih kakšno reč rinili not pa potem spet ven. Zato je mogoče nenehno popravljati spet v zopet in zopet v spet, morda v mogoče in potem spet oziroma zopet nazaj. To v bistvu je perpetuum mobile. Ubogi narod se pa z glavo v steno buta, ker ne ve, kako bi rekel, namesto da bi se ukvarjal s tem, kaj bi rekel. To se mi zdi res slabo.

Zelo se zavzemate za to, da bi bila slovenska knjiga, pa ne samo knjiga, tudi film in podobne reči, ki širijo slovensko besedo, neobdavčena. Kako si to predstavljate?

Kot kaže, je to zelo komplicirana zadeva, ki je v tej situaciji nismo sposobni izvesti brez stranskih učinkov.

Mislite tukaj na ljudski revolt?

Ne, za ljudski revolt ne vem, ali bi se zgodil, čeprav bi se ljudem zdelo mogoče za malo, da se to ne obdavči, kaj drugega pa se. Knjig je na neki način gromozansko veliko in pri tistih, ki se ne prodajajo, je prekleto vseeno, koliko davka jim je naloženega. Je pa zato ta razmeroma pomemben pri tistih, ki se prodajajo. Meni gre za besedo, za slovenščino od filozofije do pornografije. Tudi pri tem se ne strinjamo vsi enako, ki se zavzemamo za ničti davek. Nekateri menijo, da bi ga morala biti deležna samo kakovostna literatura, meni gre pa za jezik sam. Ampak verjetno je upravičen strah, da bi se, če bi se ta davek ukinil, zmanjšale tudi subvencije za kakovostno literaturo in se mi ne zdi pametno zagovarjati ničte stopnje kot nekak­šne dogme. Pomembnejše se mi zdi spoznanje, da smo v Evropski uniji, v kateri angleške knjige nimajo tega davka, vse druge pa bi ga morale imeti. Hrvaške ga nimajo, ampak oni niso v EU, pa bojda še poljske in irske. Vsi drugi pa ga imajo. In tudi ti bi ga morali imeti, ampak Angleži tega ne slišijo niti na srednje uho. Še večji problem kot pri klasičnih knjigah je ta davek pri elektronskih, ki so obdavčene po najvišji stopnji. Kar pomeni, da so angleške knjige že same po sebi za 20 ali več odstotkov cenejše kot katerekoli druge v Evropi. To je resen problem. Nič nimam proti angleščini in se mi zdi super, da imamo skupen sporazumevalni jezik. Se je pa vseeno treba zavedeti, da so jeziki nosilci naših identitet in jim moramo dati čim več možnosti, da se razvijajo. Res pa je tudi, da ničti davek sam po sebi ne bi nič rešil in da imamo Slovenci s slovenščino težave ne glede na to, kakšen davek na jezik bi imeli. To je komplicirana zadeva, zato s tem zaničništvom počnem dvoje. Po eni strani se mi zdi pomembno, da se o naši jezikovni situaciji pogovarjamo, če se da. Delno sem že obupal, ker sem ugotovil, da to vidi vsak drugače. Ampak se mi vseeno zdi pomembno pogovarjati o tem, kaj je ta naš jezik, kako pomemben je in ali je to nekaj, kar je tako nujno kot ceste, voda, zrak, skratka nekaj, brez česar ne moremo. Hkrati pa je to edino, česar ne moremo prodajati tujcem. Karkoli drugega, kar tukaj proizvajamo, lahko prodamo zunaj, slovenščina je pa omejena na ta mali trg in zaradi tega raste v slabših razmerah kot tisto, kar nastaja v tujih jezikih. Treba je poiskati način, kako to rast vzpodbuditi. In če se vzpodbuja slovenska literatura ali film samo s subvencijami, se vzpodbuja samo visoka umetnost, ki je všeč strokovnjakom, ki sestavljajo komisije, primanjkuje pa nam kakovostne popularne umetnosti. Pri nas je popularno že skoraj sinonim za nekaj slabega.

Kakovostno popularno, kot je Michal Viewegh na Češkem?

Ja, ali pa Jachym Topol. Ali češki filmi, ki se veliko pogosteje ukvarjajo s pomembnimi točkami njihove družbe kot naši. Pa ne gre samo za Češko, tudi na Hrvaškem je podobna razlika, tako kar se tiče kakovostne popularne literature kot filma.

Velimir Gjurin, vodja sektorja za slovenski jezik na ministrstvu za kulturo, je v nekem intervjuju dejal, da je vaš pred­log premalo definiran, predvsem ta pojem 'širiti slovenski jezik', da bi ga lahko udejanjili v zakonih. Da navse­zadnje tudi jogurt s potiskanim lon­čkom širi slovenski jezik?

Jogurt ni potiskan lonček. Sem čisto za to, da bi lahko imela embalaža, na kateri bi pisalo v slovenščini, prednost pred današnjimi, na katerih piše v glavnem v nemščini in drugih tujih jezikih. Ampak to ni jogurt. Če bi hoteli narediti kaj koristnega za širjenje slovenskega jezika, bi lahko ljudje, ki so tam v službi, ponudili alternativen predlog. Ampak če ne ločijo jogurtov od embalaže, jih najbrž tudi marsikaj drugega ne zanima.

Ničelna stopnja davka na knjige je tudi v koalicijski pogodbi sedanje vlade, ki pa se izgovarja na Evropo?

Saj pravim, da se pravzaprav bojim, kaj bi se zgodilo, če bi jo dosegli. Najbrž bi se subvencije res zmanjšale in je bolje, da pustijo tako, kot je, in gredo z majhnimi koraki naprej.

Direktor Javne agencije za knjigo Slavko Pregelj pravi, da se raje kot za nič davka na knjige zavzema za to, da bi se več pobranih davkov od knjig vrnilo nazaj h knjigam. To vam ni všeč?

To se mi zdi problematično zato, ker to pomeni, da neka lahkotna knjiga, ker ni subvencionirana in je v slovenščini že itak dražja kot v nemščini ali v francoščini, kaj šele v angleščini, da bo takšna knjiga morala subvencionirati še vrhunsko literaturo. Da slovenski prevod Konzalika subvenci­onira Jančarja, se mi ne zdi v redu, ker mislim, da gre za dve ločeni stvari. Subvencionirano naj bo vse, kar je kakovostno in potrebno, pa na trgu ne more preživeti. Ker pa take knjige ne dosežejo večjega števila bralcev, je za slovenščino pomem­bno tudi to, da je na trgu tudi čim kakovostnejša in čim cenejša lažja literatura. Ampak kar se mojega zaničništva tiče, sem se zdaj bolj usmeril v obredje. To se mi zdi produktivneje kot nenehno prepričevanje, da je absurd, da država, ki je brez slovenskega jezika ne bi bilo, ta jezik obdavčuje.

Leta 2005 ste dobili Ježkovo nagrado. Mnogi so vas takrat in vas še danes primerjajo z njim. Se vam zdi to smiselno?

Nekaj smisla ima, se pa ne čutim nadaljevalca Ježkovega dela. Kakšne stvari imava verjetno skupne. To, da nastopam s svojimi pesmimi in da pišem pesmi v pogovornem jeziku. Potem se pa počasi že neha. Niti nimam toliko posluha kot Ježek, tudi se nimam za humorista, čeprav me drugi imajo.

Predvsem sem mislil, da je bil Ježek všečnejši širšemu krogu ljudi, da ste vi vendarle ostrejši, radikalnejši v svojem nastopu?

Ja, verjetno res. Hvala.

Legenda o vašem delu gre takole: pisali ste resne reči, pa zanje ni bilo prav velikega zanimanja, dokler teh istih reči niste interpretirali zanalašč patetično in z zanosom ter odkrili v sebi humorista. Kako je s tem?

To zgodbo sem sam tako napisal in si jo malo izmislil. To ni resnična zgodba, ki sicer vsebuje elemente resnice. Je res, da se v mladosti nisem ukvarjal s humorjem, da si nisem predstavljal, da bi delal komične reči, zdaj pa počnem v glavnem samo to. Ampak to je stvar razvoja.

Ta prej je bil kdaj?

Kaj pa vem, do svojega 26. leta in konca ukvarjanja s pocestnim gledališ­čem, ki sem ga takrat še precej resno jemal. Že z gledališčem Ane Monroe smo začeli s komičnim gledališčem. Imam pa ta humor nenehno v sebi, verjetno kot obliko nekakšne psihične motnje, kot reakcijo na vse hudo, kar se mi je zgodilo v otroštvu, čeprav mi prav hudo niti takrat ni bilo. Čisto lepo otroštvo sem imel, z nekaj stvarmi, ki so mi bile težke, tako kot vsakemu. Vidiš, da te imajo ljudje radi, če jih nasmejiš, in potem tako deluješ. Tako si predstavljam razvoj tega mojega refleksa, tega preobračanja stvari na smešno. Odraščal sem sicer brez očeta, ampak v veliki družini z nekaj strici, tako da sem imel okoli sebe tudi te moške elemente. Čeprav sem šele pozneje videl, da se marsičesa pa vendarle nisem naučil, kakšnih takšnih moških opravil, s katerimi sem se srečal pri teatru in so mi jih razložili sodelavci, ki pa so bili iz bolj šraufarskih družin. Marsičesa, kar naj bi moški znal, sem se precej pozno naučil. Verjetno nisem edini.

Še eno vprašanje iz zakladnice intervjujev. Nekje ste rekli, da ste se od nekdaj radi zafrkavali in jih zaradi tega tudi dobili po gobcu. Je ta gobec dejanski ali metaforični?

Zelo malokrat sem jih dobil. Enkrat me je nekdo udaril, in ker mi je en zob rasel malo bolj postrani, je oni tipček zaradi udarca dobil zastrupitev. Ta me je res treš­čil. Ampak to je bilo še v šoli. Pri svojem delu pa ne. Nekoč so nam v Kočevju poškodovali avto, pa še ta ni bil moj. Raztolkli so nam havbo. Po Kočevju smo nalepili plakate, na katerih so bile fotografije predvojnega Kočevja in Kočevarjev. Kočevje je bilo po drugi vojni na novo naseljeno, prej so pa tam živeli Nemci s svojimi nošami. V nekem predvojnem časopisu sem našel reportažo o tem in smo jim tisto nalimali po mestu. Mislim, da jih je to razpizdilo.

In enkrat so vas odvlekli z odra Borštnikovega srečanja?

Hoteli smo priti na predstavo, na katero nas niso pustili, ker je bila samo za povabljene. Mi smo tam nastopali kot gledališče Predrazpadom, in sicer kakšnega leta 1980. Tam je nastopalo tudi neko beograjsko Pozorište na točkovima. In smo si rekli, da je ziher nekaj nam blizu, in se navdušili nad tem, da bi šli to gledat. Pokazalo pa se je, da gre za neke vrste cafe teater, ljudje so jedli, vse je bilo rezervirano. Mi smo bili pa malo pijani in smo hoteli to gledati, potem smo se pa stepli. Mislim, da je bilo to to.

Sam sem slišal malo drugače. Da ste se namreč pojavili na tej večerji ali kar je že bilo, stopili na oder in začeli govoriti o socializmu, ki naj bi se rodil v hlevu. In da so vas najprej poslušali, ker so mislili, da je to že del predstave, potem so vas pa varnostniki in natakarji zvlekli z odra.

Možno, možno, da je bilo to takrat celo v istem kontekstu. Bil sem malo pijan pa se ne spomnim. Čisto možno. Marsikdaj sem kaj naredil. Svoje čase sem kdaj kaj spil pa mi je ušlo iz spomina.

Teater Predrazpadom je bilo vaše prvo gledališče. Kako danes ­gledate nanj?

Nič še nismo znali in smo se zelo iskali. Imeli smo voljo, nismo pa imeli znanja. Želeli smo skupaj nekaj narediti, biti skupaj. Sčasoma smo se malo zverzirali, potem smo pa izgubili motivacijo. Bil je izraz velike volje, da bi kaj naredili, ki je na koncu kljub neznanju nekaj prinesla. Največ smo dosegli pravzaprav s tem, ko so nam prepovedali igrati in smo vzpostavil stike z zagrebško Kuglo ter se od njih ogromno naučili. Ne samo bruhati ognja.

Znate bruhati ogenj?

Ja. Takrat sem ogromno hodil v Zag­reb. In za čuda od čisto vseh, ki sem jih takrat spoznal tam, nihče več ne živi v Zag­rebu. No, mogoče eden. Potem smo pa začeli organizirati druge ulične teatre iz vse Evrope in so radi prišli k nam, ker je bilo kao za železno zaveso. Tako sem se jaz, pa brez dvoma še kdo, precej naučil od teh ljudi. Ampak to je segalo že v čas Ane Monro. Začeli smo iz nule kot pozneje impro. Avtodidaktična metoda je bila to. V veliki meri celo na državne stroške. Lepo je bilo, da smo imeli ves čas podporo, tako od mesta kot ministrstva. Alternativa je imela svoj prostor. Pred nami je bilo gledališče Pekarna, ki je propadlo in je ostal denar za alternativo. Teater smo začeli delati iz veselja in na denar še pomislili nismo. Ampak potem smo potrebovali prostor in smo dobili ključe prostora Študentskega kulturnega društva Forum. Mi tam vadimo in pridejo neki tipi, da tam pa ne. Na koncu so pa ugotovili, da lahko vadimo, samo pod njihovim imenom moramo nastopati, ker so potrebovali nekoga, da bi še na­prej dobivali denar. Nakar smo mi ugotovili, da oni dobivajo denar na naš račun, in smo se seveda zagrebli zanj in napravili prevrat v tem Forumu ter iz njega napravili ugledno umetniško produkcijsko institucijo. Kmalu zatem nas je začela najemati Metalka, da smo organizirali predstave pred njihovo poslovno stavbo. Takrat smo izstopili iz subvencij na trg kapitala.

Kako se pa bruha ogenj? Uporabiš etanol?

Ne, petrolej. Potem pa vžigalnik, sveča ali bakla, karkoli. Vadiš pa tako, da pihaš čim bolj razpršeno vodo. Meni so rekli, naj se postavim s kozarcem vode pred steno, in če bodo na steni pikice, bo dobro. Razpršeno.

Ni nevarnosti, da bi se človek pri tem vžgal?

Ne, bencin je eksploziven, petrolej pa ne gre nazaj. Nikoli se ni zgodilo nič hudega. Pravijo, da za pljuča ni dobro pa popiti ga ne smeš, ker ti obleži v želodcu. Enkrat sem bruhal, ker sem na nekem sejmu petkrat, šestkrat ali še večkrat ... pač vsako uro enkrat bruhal ogenj. Nisem splakoval in se mi je nabralo v želodcu.

Leta 1978, ko je nastalo gledališče Predrazpadom, so Pankrti izdali svojo prvo ploščo. Je kaj povezave?

Šlo je za to, da se v mestu nekaj dogaja, ta povezava je bila. Bili smo si sicer zelo blizu in jaz sem Perota poznal prej, takrat ga nisem, ko je bil slaven. [smeh] So pa bili drugi, s katerimi smo se družili, Otroci socializma, ker se je itak vse dogajalo v kleti četrtega bloka v študentskem naselju, kjer smo imeli prostore, tudi disko je bil tam. Scena je bila na neki način skup­na, čeprav v resnici nismo sodelovali. Zanje smo bili mi škrbasti stari hipiji. Brane Bitenc [Otroci socializma] je prijavil, da sem jaz škrbast star hipi, kar je bilo smešno, ker je bil on takrat star mogoče 16 let, jaz pa kakšnih 23. Takrat je bila med nama res velika razlika. Oni so bili mularija, naslednja generacija. Mi smo bili za pankiče hipiji, nosili smo dolge lase, potem je prišla pa hard core generacija, naslednja za temi pankiji, no, s temi sem se pa spet zelo razumel. S pankiji smo se podjebavali, s temi hardkorovci smo se pa imeli radi. Zdelo se mi je, da gojijo naše vrednote – mirno, prijazno živeti, ne pa razsuvati in pljuvati.

Ob tem ste študirali slovenščino?

Ne, ob tem sem nehal študirati slovenščino. Konec leta 1978 smo ustanovili Predrazpadom, ampak smo šele na začetku junija 1979 imeli prvo predstavo, pred tem pa zelo veliko bluzili. Imeli smo vaje, delali nekaj pa potem nekaj drugega, se razgledovali po japonskih gledališčih, no, drama, kar je pač kdo vedel, psihodrama, svašta enih načinov, in smo iskali. Šli smo tudi na neki tečaj ... V glavnem, v tistem času, mislim, da konec maja 1979, sem se skregal z Bredo Pogorelčevo [profesorico na tedanji slavistiki] in se odločil, da je pa to dober povod, da neham. Pa me niti ni vrgla, sedem mi je dala za tisti izpit, na katerem sva se skregala. Nekako sem se odločil, da ne bom več študiral.

Zakaj sta se pa skregala?

Ah, brezzveze. Rekel sem, da so se tudi Slovenci razvili iz živali. Na koncu. V bistvu je šlo takole. Vprašala me je, zakaj se nisem pripravil, in sem rekel, da zato, ker delamo predstavo, da sem imel malo časa. »Veste,« je rekla, »v gledališču je jezik zelo pomemben.« Šlo je pa za slovenščino v 17. stoletju. »Kakor v katerem gledališču,« sem rekel. »Ne, v vsakem, tudi pri Valdezu [pantomimik], kjer ima to on vse zadaj. Zgleda vse brez besed, so pa povsod misli, so stavki.« Omenil sem izrazni ples, asociativni, telesni teater ... »Ne, ne,« je rekla, »to vi samo tako mislite. Zadaj je zmeraj ena taka jezikovna struktura.« Potem sem pa rekel, da so se na koncu koncev ljudje razvili iz živali, in se je zadrla: »Veeen!« Ful je bilo smešno, ker je vpila po hodniku za menoj, in ko je opazila, da se še drugi smejijo, je pa še njih nadrla: »Kar smejte se, ampak vi ste še večji idioti kot Rozman!«

Govorite češko?

Berem. Berem in poslušam.

Kako pa to?

To je sodilo k študiju slovenščine. Ko sem nehal študirati, sem pustil vse razen češčine, na tisto sem pa hodil do konca. Izpitov sicer nisem delal, predavanja sem pa obiskoval. Njihova kultura mi je zelo všeč. Mislim, da imajo dobre filme, dobro literaturo. Praga je pomemben center in nasploh imajo zelo simpatičen odnos do lastne identitete. Zadnjič sem ponovno gledal film Stregel sem angleškemu kralju, v katerem reče glavni junak: »Mi Češi ne valčime.« Kar pomeni, da se mi, Čehi, ne vojskujemo.

Ali Čehi vedo, da Slovenci, kadar hočemo nekoga označiti za nekakšnega siromaka, rečemo, da je čeh?

Ne, ne vedo. V Pragi imam prijateljico, slovenistko, s katero si izmenjujeva devedeje in knjige, imava to simbiozo, da si izmenjujeva kulturne dobrine. Nekoč sem v Mariboru videl plakat, ki je vabil na češki žur. »Kaj je to?« sem vprašal. »Ah, da pač prideš oblečen kot čeh.« »Kako pa to zgleda?« »Ja,« je rekla, »da nič, kar imaš ne sebi, ne paše k ničemur.« Potem sem to napisal tej moji prijateljici in je bila presenečena in čisto nič vesela. Tudi sam mislim, da je to povsem mimo. Da se bolj ne bi mogli motiti. To je ena tistih velikih zablod.

Ste Ljubljančan?

Ja.

In niste nikoli dobili želje, da bi se odselili iz prestolnice? Kaj pa vem, v kak Mokronog ali Žabjo vas?

 Ne. Takoj po prihodu iz vojske, v kateri sem bil tri mesece, sem šel na Dolenjsko, v kraj Podhosto, kjer sem veliko časa preživljal kot otrok, in sem se mislil preseliti tja. Tam sem bil nekje od spomladi do konca maja. Hodil sem v službo, v Novoles na žago, ampak sem s prvo plačo ušel. Oziroma dal odpoved, pobral plačo in se odpeljal z biciklom na Madžarsko, v Po­rab­je. Takoj sem videl, da to ni zame. Pet, šest mesecev sem bil na Dolenjskem in sem ugotovil, da bi raje živel v Ljubljani. Tudi pozneje se mi je zgodilo, da sem se zelo navdušil nad Metliko, Novim mestom, a sem hitro ugotovil, da bodo vsi ti krasni ljudje iz Metlike ali Novega mesta itak v kratkem prišli v Ljubljano. To se je po navadi tudi zgodilo.

Znano je, da stanujete nad sedanjim predsednikom naše lepe države, Danilom Türkom. Sem pa prebral, da ste se enkrat nasilno vselili v neko stanovanje. Drži?

Ja, samo ključavnico sem zamenjal, ji storil silo. Stanovanje pod nami je bilo prazno, jaz sem se pa ravno takrat ločeval od svoje žene, pa tudi sicer smo imeli stanovanjsko stisko. Pod nami je bilo torej to prazno stanovanje, v katerega se gospa, ki so ji ga dodelili, niti pod razno ni nameravala vseliti, ker je bilo res majhno. Izkoristil sem praznik dneva borca leta 1990 in prevrtal tisto ključavnico in se vselil.

Kako pa to, da ste bili vsega tri mesece pri vojakih?

Itak sem mislil, da bom prišel prej ven. Namen sem imel prej in sem zato nehal piti, kaditi, jesti meso in sem šel tja že zelo spucan. In ko sem prišel k vojakom v Osijek, so mi začeli govoriti, da gledam 'kao on'. Neki tip iz Zagreba, ki je bil pred menoj v kasarni, je napravil samomor.

Ki vam je bil podoben?

Ja, rekli so, da sem isti on. On je naredil samomor, tik preden bi moral domov, jaz sem pa tako zgledal že na začetku. Zato se je moj kapetan ustrašil prevelike gostote samomorov in me je raz­meroma kmalu poslal k psihiatru. Že to se jim je zdelo čudno, da nisem jedel mesa, pa so me spraševali: »A gdje žive vegetarijanci u Sloveniji?« Kje imamo svoja naselja. V Zagreb k psihiatru so me poslali z nekim tipom iz Črne gore, ki kot tipičen Črnogorec ni mogel razumeti, zakaj se hoče človek rešiti vojske. Bil je slikar in ravno je končal likovno akademijo v Zag­rebu. Na vlaku sva se precej normalno pogovarjala, in ko sva prišla v Zagreb, je bila tam ravno razstava njegovih bivših sošolk. Šla sva tja, bil je žur, ki se je končal v nekem ateljeju. Spet sem pil in kadil, po mesecu dni sem se vrnil v življenje. Naslednji dan sem psihiatru razložil, da se moj kapetan pač zelo boji količine samomorov. Dal mi je neki vprašalnik, na katerega sem odgovoril, predvsem pa nisem imel nobene volje, da bi kaj blefiral. Ko sem se potem vrnil v kasarno, sem najprej odšel v kantino in spil pet pirov. Od psihiatra se je vrnil in spil pet pirov! Spreobrnjenje v Zagrebu je imelo za posledico, da sem spet kadil, pil in jedel meso. Bilo je super. Sploh čufti. V tisti kasarni je bila bojda druga najboljša vojaška kuhinja v Jugoslaviji.

So bili veseli vašega spreobrnjenja?

Jasno jim je postalo, da sem foliral in mi ni ratalo. Potem sem se spomnil, kar bi se lahko že v Ljubljani, da imam deformirano hrbtenico. Za vsako delo, ki so mi ga naložili, sem rekel: »Ne mogu, boli me kičma.« In nisem nič delal. Pa še dobro se sliši. Pri nekaterih sem postal še kar osovražen, veliko je bilo malih dogodiv­ščin, dokler me niso poslali k ortopedu. Ta me je spraševal zelo veliko osebnih stvari, da mi ni bilo jasno, kaj ima to s hrbtenico, na koncu pa sem dobil odpus­t­nico in po treh mesecih spokal domov. In še ene stvari se spomnim iz vojske, ki je bila zabavna. V vojsko so me poslali leta 1976, tik pred pankom. Pri vojakih si nisi smel puščati zalizcev pod lično kostjo. Jaz pa sem šel v kontra smer in sem si zalizce bril že nad ušesom, ker sem tripal na Velvet Underground in me je to spominjalo na frizuro njihove bobnarke Maureen Tucker. Ko sem tak odšel v mesto, me je tam videl neki oficir in čisto popizdil, češ da delam vojski sramoto. Zato sem se naslednji dan moral obriti na balin in je bilo super. Bil je tak fajn občutek, ki ga nikoli ne bi doživel, če se mi ne bi to zgodilo. No, leto pozneje so se zgodili pankerji – jaz sem v vojsko prišel še z dolgimi lasmi – in striženje na balin je postalo strogo prepovedano. Tako da sem bil eden zadnjih, ki so jih na balin ostrigli za kazen.

Besedilo: Tadej Golob
Foto: Bor Dobrin

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču