Mag. Barbara Rigler, producentka za literarno dejavnost pri Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti (JSKD), skrbi za to, da se tudi ljubiteljski literati, ki jih v Sloveniji ni malo, lahko izpopolnjujejo v pisateljskih veščinah, na literarnih branjih in delavnicah srečujejo s priznanimi mentorji in sodelujejo v literarnih natečajih, najboljši med njimi pa dobijo tudi priložnost izdati svoj literarni prvenec.
Z mag. Rigler smo se pogovarjali pred Tednom ljubiteljske kulture (TLK), ki poteka med 21. in 30. majem. TLK je tradicionalna vsakoletna prireditev JSKD, namenjena promociji ljubiteljske kulture, osrednja tema letošnjega festivala pa je prav literatura z bralno kulturo.
Kako je epidemija vplivala na literarne ustvarjalce?
Literarno ustvarjanje deluje v vseh mogočih razmerah, pogojih, časih in prostorih. V klasični literaturi lahko prebiramo zgodbe iz bližnje in daljne preteklosti, ki so nastajale zaradi množične ali prisilne (samo)izolacije, bolezni, preganjanja, razlik med družbenimi sloji ali v mišljenju. Ljudje so pisali pesmi, pisma, dnevnike, si pripovedovali zgodbe ... Umiriti sebe, svoje misli, opazovati svet in ljudi ter vse to zapisati skozi svoj avtentičen pogled, je najčistejša in najbolj angažirana poteza, ki jo premore posameznik. Pri JSKD smo ves čas iskali rešitve za ustvarjalna druženja med preventivnimi ukrepi. Če bo to naša nova realnost, s sodelavci z drugih kulturnih področij razmišljamo o alternativah, kako posameznike ponovno in čim prej spodbuditi k ustvarjalnosti, druženju ter dejavnemu preživljanju časa. V Tednu ljubiteljske kulture pa lahko ustvarjalci, tudi literarni, javno predstavljajo, kar so napisali ali ustvarili v preteklem letu in kar je nastajalo na delavnicah v spletnem okolju.
Ste v preteklem letu, ko smo bili precej časa primorani biti doma, opazili porast zanimanja za literaturo?
Branje in pisanje sta lahko intimni in osamljeni početji, lahko pa pridobivaš izkušnje znotraj izbrane ali neznane skupine. Navsezadnje kot avtor ustvarjaš besedila, ki jih moraš z nekom deliti, nekdo jih mora prebrati, komentirati, oceniti, celo izbrati za objavo … Res je bilo v tem letu prisotnih celo več udeležencev, nekateri so prišli prvič. Na srečo je z nami ostala večina od osemsto udeležencev vseh generacij, ki se vsako leto udeležujejo razpisov, natečajev in delavnic kreativnega pisanja JSKD. Po lanski marčevski karanteni, ko s(m)o še vsi zatrjevali, da se nočemo družiti virtualno, smo aprila že začeli z delavnicami, pogovori in predstavitvami knjig na ZOOM-u in leta pri tem niso bila nobena ovira. Pomagali so nam partnerji, zakonci, otroci in vnuki, skratka bližnji, da smo se lahko videvali na daljavo, komentirali besedila in nadaljevali tam, kjer nas je ustavil virus. Zdaj pa se najbolj veselimo pristnega in ponovnega stika v živo.
Kaj je osnovno poslanstvo JSKD pri literarnem ustvarjanju?
Naj ponazorim s primerom. Na letošnjih Roševih dnevih – to je literarno srečanje mladih ustvarjalcev 8. in 9. razredov osnovnih šol –, ki smo jih konec marca žal izvajali samo prek spleta, smo gostili dva srčna mentorja: pisateljico in popotnico Benko Pulko ter novinarja in poročevalca Boštjana Videmška. Oba sta s svojimi delom, znanjem in napisanimi knjigami prepričala, da lahko z zavzetim in pronicljivim pogovorom spodbujata druge. Skrbno sta prebirala besedila mladih in ugotavljala, da za izražaje nujno potrebujejo druženje in ustvarjanje. Na spletnih delavnicah sta potrdila, da so pisateljski, novinarski in učiteljski poklic – vsi so povezani s pisanjem in prenašanjem znanja na druge, tudi mlajše – nujni za ohranjanje družbenega kompasa. Ta živi stik, ta kemija med strastnimi mentorji in radovednimi udeleženci, željnimi znanja in napredovanja, je osnovno poslanstvo literarne in drugih dejavnosti JSKD.
Literarnih delavnic se udeležujejo začetniki in tudi že nekoliko bolj izbrušeni pisci. Kaj lahko slednji še pridobijo na delavnicah?
Poslušanje samega sebe in drugih. Branje lastnih besedil na glas in neznanim poslušalcem, predvsem pa gre za trdo delo pri piljenju jezika, iskanju lastne pisave in krepitvi samozavesti ob strokovnih komentarjih. Predati lastno besedilo javnosti in bralcem, ki ne poznajo vse predzgodbe napisanega, je dejanje poguma in zrelosti, ki se izostri tudi na literarnih delavnicah.
Pri JSKD spodbujate literarno ustvarjanje vseh generacij. Kaj žene mlade in kaj starejše, da se pridružijo družini piscev JSKD?
Na Festivalu mlade literature Urška vsako leto sodeluje okrog 100 mladih literatov med 15. in 30. letom, na natečaju za odrasle nad 30. letom pa več kot 200 posameznikov. Pri mladih je manjša številka lahko posledica dvojega – včasih imajo varljiv občutek, da vse znajo sami in ne potrebujejo zunanjih in strokovnih usmeritev, ali pa so celo preveč sramežljivi, da bi prosili za pomoč. Pri starejših sta ključni želja po druženju in iskanju somišljenikov ter strokovna podpora. Na delavnicah sodelujejo udeleženci vseh starosti in v času ukrepov zaradi epidemije se je izkazalo, da niso nič manj vešči digitalnega okolja, pri čemer so jim pomagale mlajše generacije. Večina starejših ohranja ljubezen do knjig in pisanja iz otroštva, kar dokazuje moč branja, ki jo starši predajajo svojim otrokom v najzgodnejših letih. V delovni dobi je pisnega ustvarjanja manj, k nam se pisci vrnejo, ko njihovi otroci odrastejo, ko se udeleženci upokojijo, ko sledijo želji po dodatnem učenju ter objavi svojih avtorskih del v knjižni obliki. Nekateri svoja besedila izdajajo v samozaložbi, drugi čakajo na svoj trenutek pri velikih založbah. Večina prihaja z osnovnim znanjem, predvsem pa so odprti za nove izkušnje.
Koliko možnosti imajo danes otroci, da se v pisanju urijo v šoli, pri pouku maternega jezika? Dovolj, premalo?
Obstajajo zelo dragocene učiteljice in profesorice, tudi učitelji in profesorji, ki ob svojem poučevanju po učnem načrtu in obvezni snovi, ki jo morajo predavati, zmorejo prisluhniti posameznikom, učencem in dijakom. Usmerjajo jih k branju sodobnejše literature poleg obveznih domačih branj in priporočljive bralne značke, preberejo učenčevo poezijo, zgodbo, celo roman, pokomentirajo in pohvalijo prebrano ter jih spodbudijo k prijavam na literarne natečaje s strokovnimi izbori, da mladi pisci dobijo zunanjo potrditev. S temi mentoricami in mentorji sodelujemo na natečaju za Roševe dneve, Festivalu mlade literature Urška ter na delavnicah kreativnega sodelovanja. Res smo jim hvaležni za opravljeno in poglobljeno poslanstvo ter priporočila za sodelovanje na natečajih JSKD in drugih. Žal pa vsi mladi nimajo te sreče. Šole bi se morale zavzemati za literarne krožke, tudi z zunanjimi mentorji, če ne gre drugače, in omogočati prve objave v šolskih literarnih glasilih.
Mnogi, ki so začeli pri vas, so danes uveljavljena pisateljska imena. Kaj je odskočna deska, ki jim to omogoča?
Festival mlade literature Urška – letos praznuje 20 let pod tem nazivom – se je razvil iz dolgoletnih srečanj mladih pesnikov in pisateljev začetnikov, ki so potekala v Gradišču v Slovenskih goricah. Že takrat so besedila izbirale strokovne komisije, najboljše literate pa so vabili na literarne delavnice z uveljavljenimi pesniki in pisatelji. Mnogi od teh mladih literatov so danes prav tako uveljavljeni in sodelujejo z JSKD kot mentorji ali strokovni spremljevalci: Zoran Pevec, Stanka Hrastelj, Ana Porenta, Maja Vidmar, Alojzija Zupan, Ivo Stropnik, Nataša Velikonja, Đurđa Strsoglavec, Matej Krajnc in drugi. Prelomnica za mlade literate pa je postala nagrada prvenka, to je literarni prvenec, ki ga JSKD izda zmagovalcu Urške oziroma uršljanu/uršljanki že zadnjih 19 let, letos pričakujemo dvajseto. Večina jih je ostala povezanih z literaturo in ustvarjanjem, iz zbirke Prvenke pa zares izstopata dva naslova: Nebesa v robidah Nataše Kramberger, ki je prejela nagrado za najboljši prvenec in nagrado Evropske unije za književnost, ter Menažerija Eve Markun, ki je bila prav tako priznana kot najboljša prvenka na Slovenskem knjižnem sejmu ter je prejemnica nagrade novo mesto short za najboljšo zbirko kratkih zgodb.
Branje je del vaše službe, se ga kdaj naveličate?
Če me kaj v življenju ne skrbi, je to, da bi mi zmanjkalo knjig za branje. Zaostajam ves čas. Berem redno, hkrati, požiram, preskakujem, se vračam, raziskujem, preberem večkrat, ne morem se naveličati … Na srečo imam poklic, ki od mene zahteva veliko branja.
Vam ostane kaj časa tudi za branje po lastni izbiri?
Poleg besedil, ki jih dobivam na naših literarnih natečajih in jih preberem po dolžnosti, ves čas sledim sodobni slovenski literaturi. Če je le mogoče, preberem večino nominirancev za slovenske literarne nagrade (kresnik, novo mesto short, zlata hruška, Jenkova in Veronikina nagrada, Grumova nagrada …), ko iščem nove mentorje med priznanimi avtorji. Ponovno sem prebrala Natašo Kramberger in njene Primerljive hektare, humorno in trpko predstavitev dveh zahtevnih dejavnosti: pisateljevanja in kmetovanja, ki je zelo aktualna zgodba za ta čas. Nisem se še naveličala pesmi v Drsečem svetu zadnje uršljanke Nine Medved in odkrivam pesniško Idioritmijo Barbare Korun. Trenutno sem najbolj v pričakovanju novih finalistov letošnje Urške in prvenke lanske uršljanke Selme Skenderović, ki nastaja pod mentorstvom Suzane Tratnik.
Moja strast so dramska besedila ter posledično tudi gledališče in film, ravno sem zaključila branje sodobne finske in poljske drame, zbirk, ki ju izdaja Festival Borštnikovo srečanje. Prijetno me je presenetila zadnja revija Dialogi z Mlado slovensko dramatiko.
Producentka za literaturo pri JSKD ste že deveto leto. Ali danes Slovenci pišemo več ali manj kot pred desetletjem?
Pri JSKD delam že od leta 1999, v oddelku za literaturo pa od leta 2013. Na to vprašanje težko odgovorim, ker se je v tem času svet spremenil bolj, kot si lahko predstavljamo. Možnosti za pisanje in objavljanje knjig je zares ogromno. Osebno me bolj kot množično pisanje zanima odnos Slovencev do knjig, katere naslove so nazadnje kupili in predvsem, kaj so v tem času prebrali. Od tega je – tako si mislim potihoma – odvisno tudi njihovo pisanje in razmišljanje.
Kaj so prevajalnice JSKD?
Prevajalnice JSKD so prevajalske delavnice, ki že 23. leto potekajo na Obali. Mladi prevajalci, študentje prevajalskih in drugih smeri pod mentorstvom uveljavljenih profesorjev in nagrajenih prevajalcev prevajajo leposlovna besedila iz sedmih tujih jezikov v slovenski jezik. Pomembne so zlasti zaradi skupinske dinamike in avtorjev manjših narodov, ki drugače ne bi dobili priložnosti pri večjih založbah. V zadnjem času so prevajalci z mentorji prevedli poezijo slovaške pesnice Marie Ferenčuhove ter španskega kantavtorja Diega Ojede, kratke zgodbe luksemburške pisateljice Nore Wagener in Francoza Sylvaina Tessona. Sredi zaprtja javnega življenja zaradi epidemije je nastajal dvojezični projekt, izdali smo dramo 1981 Simone Semenič v španskem prevodu in v originalu. Letos pa pričakujemo izdajo neobjavljenih pesmi Tomaža Šalamuna, ki jih bodo mladi prevajalci pod mentorstvom Jureta Potokarja prevedli v angleščino. Dvojezična zbirka bo izšla konec leta ob peti obletnici Centra za poezijo Tomaža Šalamuna.
Če se vrneva k Tednu ljubiteljske kulture, zakaj je tako pomembno, da je kultura široko dostopna vsem?
Vsak človek je v svojem bistvu ustvarjalen in pri JSKD se trudimo spodbujati udeležence, da svojo ustvarjalnost izražajo na njim lasten in edinstven način. Svoj talent lahko razvijaš, nadgrajuješ, deliš, širiš – na tak način se ljudje povezujemo. S Tednom ljubiteljske kulture sporočamo, da je kultura dostopna vsem in da s svojim kulturnim delovanjem vsak izmed nas veliko prispeva k zdravi in boljši družbi. V tem obdobju bomo še posebej izpostavili delo vseh sodelavcev JSKD, ki vsa leta v različnih pogojih in možnostih omogočajo kulturno udejstvovanje, strokovna srečanja, sodelovanje s posamezniki, skupinami in društvi, ter se še posebej zahvalili vsem odličnim mentorjem za njihov poglobljen in spodbuden pristop.
Lena Kreutz
