Benjamin Krnetić: »Najbrž se z gledališčem ukvarjam, ker imam probleme z identifikacijo.«

Kako ste gradili svojo identiteto glede na to, da ste se rodili v dvokulturni družini in živite v tretji kulturni sredini, obenem pa se poglabljate v različne like?

Ne vem, če sem svojo identiteto sploh vzpostavil. Najbrž identiteta pomeni tudi iskanje identitete. Lahko se identificiram s procesom, z neznanjem, iskanjem, z željo po tem iskanju, po odkritju, s to nedovršnostjo. Identiteto večkrat omenjam, ker me zanima. Pomembno mi je, ker ne vem zares, kaj pomeni, ne vem, kako bi to zares definiral: kot dom?, kot kaj?, kot jaz?. Vse to mi je neoprijemljivo. Tudi, ko rečem dom, je to nekaj česar ne razumem, ker ne vem, kje se zares počutim doma. Zdaj živim na Trnovem in v pogovoru rečem, da grem domov. Ampak, ko se analiziram, rečem, da grem na Trnovo.

Kako rečete, ko greste k staršem?

Rečem, da grem na Brezovico, ne rečem, da grem domov. Tudi onadva sta zelo nestalna v temu, kaj za njiju pomeni dom. Zelo dolgo smo živeli v Mostah in se, ko sem bil star nekaj čez 20 let, preselili na Brezovico. Takrat sta starša izplavala na zeleno vejo in si lahko privoščila normalno stanovanje. In zdaj sta se tam preselila v drugo stanovanje, ki je 120 metrov naprej od prejšnjega. Želim povedati, da me to vprašanje muči in velikokrat potem tudi trdim ravno nasprotno - da to vprašanje ni več pomembno.

Ja?

Zdi se mi, da so odgovor na vprašanja identitete prevzeli ljudje, ki jim ne zaupam. Tudi politične opcije so prevzele odgovore na vprašanje identitete, ki jim ne zaupam.

Mar pri razmisleku o lastni identiteti ne šteje vaše razmišljanje, počutje, dojemanje le te?

Šteje, ampak na primer: jaz ne vem, kje je moj dom. Zaenkrat vprašanje identitete zame ostaja vprašanje. Tudi v socialnem smislu se ne morem zares identificirati z delavskim okoljem iz katerega izhajam, ker tam več ne živim, saj se je socialni krog kateremu sem pripadal popolnoma razgradil in razpadel. Najbrž se z gledališčem ukvarjam zato, ker imam probleme s pojmom identifikacije.

Imate z družbo iz okolja, kjer ste odraščali, še stike?

Seveda imam z njimi še vedno stike. Po drugi strani se mi je vedno zdelo, da nisem del meščanske sredine, ker še nisem zaslužil toliko denarja, da bi smel pripadati tako imenovanemu srednjemu razredu. Čeprav bi mu po vseh očitnih označevalcih trenutno moral. Tudi v socialnem smislu težko definiram dom.

Ker ste podnajemnik?

Nivo življenja je takšen, da si ne morem privoščiti lastnine v smislu, kot mi je bilo nekoč obljubljeno, če se bom dovolj učil in pridno delal. Po eni strani slišim »Izjasni se«, po drugi strani pa ne vidim materiala, s katerim bi se lahko.

Srbi imajo dober izraz za dom – ognjišče, se pravi, da je ognjišče prostorska referenčna točka, ki nudi svetlobo, toploto, mir in je tudi vezana na materialnost. Navsezadnje se zaradi doma dogajajo vojne. Ko sem se pogovarjal z nekaterimi bosanskimi igralci, so mi povedali, da so vzeli puško in se borili, branili so svoj dom, ker je nekdo streljal na njihovo hišo. Zato me tudi v tem smislu to muči. Ne vem, kako bi to definiral, ker si ne morem privoščiti nakupa stanovanja.

Mar po drugi strani ne iščemo varnost tudi v nematerialnem svetu, v nečem duhovnem?

Sem človek, ki verjame v »Božjo komponento«, v duhovnost, v to, kar je velikokrat nerazložljivo. Te stvari me zanimajo, ne smejo pa me zavesti. Nepredstavljivo je, da dejansko živimo v svetu, kjer ljudje nimajo druge opcije, kot da so na cesti ob vsej infrastrukturi, ob vsem znanju, ki ga imamo, ob vseh praznih stanovanjih. Koliko stanovanj je praznih samo v Stari Ljubljani? Ko sem odršačal, je vedno bila prisotna ta komponenta, da mi tega pač samo ne razumemo in da nam bo vse jasno, ko bomo starejši.

Kdo vam je to govoril?

Institucije, šola. V okolju sekundarne socializacije nam je vedno bilo rečeno, da ne razumemo dovolj dobro, kako ta svet funkcionira. Prosil sem, da mi povedo, kako začeti živeti življenje kot samozaposlen v kulturi, pa mi tega nihče ni razložil. Tudi v političnem smislu se še vedno ukvarjamo s stvarmi, ki nimajo veze, hkrati pa imamo znanje, kako bi lahko živeli življenje, ki je dostojno vsakega človeka.

To pomeni, da v resnici nimamo radi sebe, soljudi, Zemlje, narave?

Ja. Ali pa, da smo mazohisti in sadisti.

Se vam zdi, da smo vedno bolj tolerantni do stvari, ki so slabe za nas in Zemljo?

Vedno bolj sprejemamo nekatere stvari, ker delujemo po principu interesa. Kapitalizem in demokracija temeljita na interesu, ne bi pa rekel, da smo vedno bolj tolerantni, ker nismo. Živimo v državi v kateri smo dali mandat in tudi legitimnost institucijam, ki bodo poskrbele za to, da bodo uveljavljale naš individualn interes. Ne zdi pa se mi smiselno iskati odgovore na vprašanja o tolerantnosti v individualnem smislu, temveč v družbenem.

Saj, za družbo gre.

Tako je, za družbo, ki ni tolerantna, če ji to ni v interesu. Zdi se mi, da nismo tolerantni, in ravno zato, ker nismo tolerantni na način kot družba funkcionira, nismo tolerantni do ljudi, ki prihajajo iz vojn, ki smo jih povzročili, nismo tolerantni do različnih političnih opcij ...

Kako se počutite v svetu - takšnem, kot je trenutno?

Trenutno se počutim naivno, ker sem verjel v koncept napredka, da smo kot civilizacija prišli do neke jasne točke, verjel sem, da nas je zgodovina nečesa naučila. Menim, da smo premalo tolerantni do drugačnosti, morda ravno zato, ker verjamemo, da vemo, kdo smo. Spravlja me v obup, ker je tako, povsem sem zgubljen. Ne vem zakaj verjamem, da imamo zato institucije, da poskrbijo za to na kar smo pozabili.

Katera institucija poskrbi za vas?

Med ostalim Slovensko narodno gledališče Drama (SNG Drama), imamo niz vzpostavljenih institucij demokratičnega sistema v katerem živimo, recimo niz sodišč, ki so institucije zakona.

Pa te institucije dejansko delujejo v našo prid?

Funkcionirajo, a samo po principu tranzicije, po upoštevanju interesov sistema prejšnjih generacij. ker je to ostanek tranzicije, sistema prejšnjih generacij. To, da so na vodilnih položajih ljudje udeleženi v kriminalnih dejanjih, ni vprašanje moje tolerance, ampak stanje zakona in države. Menim, da ljudje načeloma niso tolerantni do kriminala, ampak se jim ne da ukvarjati s stvarmi, ki se tičejo politike. Tudi meni se to zdi »prav«, zakaj bi se ukvarjal z nečim s čimer se mi ni potrebno, raje izvolim človeka, ki se je sposoben s tem dobro ukvarjati. To, da nimam izbire koga bi volil, je drugo vprašanje, kakor tudi to, da je v ozadju določen kapital in interes. Vprašanje tolerantnosti je zelo »škakljivo« (žgečkljivo).

Drži pa, da se počutim izgubljeno, hočem zaznati, kaj so gradniki moje izgubljenosti, zakaj se počutim izgubljeno. Nimam se za »ubogega«. Dejstvo je, da živimo v sistemu in času, ki pristaja na pravila večine.

Vam delo v gledališču omogoča, da lažje razumete življenje in kaj se okrog nas dogaja?

Rad preživljam čas v gledališču, velikokrat mi ponuja izhodiščne točke na vprašanja s katerimi si poskušam razložiti svet v katerem živim. Velikokrat je tudi težko, velikokrat me tudi boli, ker mi svet v katerem živim, na žalost ni všeč.

Kaj lahko vi naredite za to, da vam je ta svet vseeno bolj domač, da ne zamudite svojega življenja?

Zdi se mi, da je že to, da se lahko ukvarjam s tem problemom, velik privilegij, saj menim, da se veliko ljudi s tem vprašanjem niti ne more ukvarjati ali si tudi ne želi ali so tudi tako utrujeni od vsakodnevnega življenja, da se potem s tem ne ukvarjajo. Vsekakor verjamem, da je gledališče prostor, kjer je dogodek z velikim D še možen, se pravi, da nekaj kar pred tem trenutkom ni bilo vidno, postane vidno.

Je gledališče prostor, ki od igralcev in gledalcev zahteva, da so tukaj in zdaj?

V to verjamem 100-odstotno. Prisotnost živih teles je nekaj kar nas privlači in vrača k sebi, zato so v teatru ostanki ritualnega - to, kar je v nas arhitipskega. Kakorkoli se sprašujemo o svetu, ni potrebno, da ga razumemo. Ni potrebno, da razumemo svet, da bi se lahko šli teatra.

Kaj se zgodi, ko po predstavi v ozračju ostane nekaj »tistega«?

Ko v zraku ostane nekaj »tistega«, se mi zdi, da nam je nekaj uspelo. Fenomenalno je, ker se v teatru zgodi, da gledalci ne vedo ali so res doumeli, zdi pa se jim, da so nekaj ujeli, to nekaj kar po predstavi ostane.

S tem, da gre »čast« tega trenutka vsem ustvarjalcem predstave, ne zgolj igralcem. Igralci smo samo en del: smo kmetje, včasih kakšen top, včasih pa za tri sekunde tudi kraljica.

Te dni vas čaka premiera predstave Vse OK, v režiji Matjaža Fariča, v kateri so akterji predstave vse prej kot OK.

To kar tekst Simone Hamer zahteva je definitivno svet v katerega nočem verjeti, ker ta svet deluje odtujeno.

Vprašanje, kaj bo zdaj, ko pridemo ven iz korone. Kar je bilo pred korono, je bil povsem post - faktičen svet, torej svet, ki faktičnost doživlja kot irevelantno, kar je globoko vplivalo na razvoj globalne pandemije. Ta globlana pandemija pa je zgodovinsko prvič naenkrat zares predrugačila svet vsakega posameznika.

V tej predstavi gre za milenijski svet, tudi igralci, ki v njej igramo, smo več ali manj skoraj ista generacija. Povlečeni smo v svet, v katerem nočemo živeti. Potrebno je bilo veliko napora, da smo sploh lahko začeli igrati to igro, ker je nevarna, saj se uzreš takšnega, kot se nočeš videti. Na neki točki dojamem, da sem strahopeten, da me je strah in sem »zajebal«, pa tudi, da se mi zdi, da je konec.

A ni že to nekaj, da človek dojame, da je kaj »zajebal«?

Ampak ta predstava ne govori o nobeni spremembi. Zdi se mi tudi, da ne govori o nobeni možnosti spremembe. Predstava se razgrinja kot že skoraj nasilen mehanizem. Igralci smo v predstavi ujeti v sobi pobega, ne znamo pa ven in ne vem, če nas sploh v resnici zanima pobeg. Da bi lahko šli ven, moramo igrati igro v sobi pobega, ampak te igre se nočemo igrati, hkrati pa smo preobremenjeni s svojimi problemi, ki se v tej sobi pobega samo še potencirajo. Obenem je to svet ljudi, ki vsakdan preživljajo drug z drugim, ki se morajo obnašati kot najboljši prijatelji, da bi lahko obstali. Gre za travmo, za nekaj, kar ni lahko ozdravljivo, v resnici gre za psihološke probleme. Prezenca te predstave ni prijetna, saj vzbuja tesnoben občutek.

Želite povedati, da se v življenju izogibamo kup stvarem, da se nas ja ne bi dotaknile in na nekaj spomnile?

Se sploh hočemo soočati z resnico? In s katero točno? V kaj verjamem kot v resnico in zakaj? Vem samo, da me resnica lahko podre, uniči, mogoče ubije in to težko prenesem.

Kaj se da naredit, kaj delate vi, da vam življenje ne gre v maloro kot ljudem v Vse OK?

Zdaj imam končno malo več časa: ne vem, če sem od avgusta imel en dan prost. V Mladinskem gledališču – Stara pošta sem imel premiero predstave Solo, potem sem imel premiero predstave Požigalci v Drami, nato smo delali zvočno dramo Voranc, prav tako v Drami, kjer smo imeli tudi premiero predstave Figa, v kateri igram in zdaj sem pred premiero Vse OK. Želim povedati, da sem končno malo prost in končno telovadim, hodim na jogo. To sem prav pogrešal, saj sem prvih 18 let življenja preživel kot resen športnik. Treniral sem taekwondo in bil tudi v reprezentanci, žal se v zadnjem obdobju nisem posvetil telesu in sebi.

 

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču