Berlinale zaradi epidemije in omejitev drugačen, a ponuja izvrstne filme

Kot je na novinarski povedala Claire Denis, so film snemali med pandemijo in temu se niso hoteli ne želeli izogniti. Ljudje nosijo maske, v filmu lahko slišimo stavek "ne pozabi na masko", takšni so tudi zunanji posnetki Pariza, ki se, kot je rekla režiserka, zaradi njenega filma ne bo spremenil.

Pandemija zahteva distanco, a je to hkrati tudi teren za veliko intimo, v kateri gledalci ujamejo glavna igralca. Skupaj z njima so v malem stanovanju in spremljajo par, ki si je predan, se ljubi. A razmerja se le redko ne spreminjajo, ne doživijo pretresov, kar se zgodi tudi njima, ko v njuno življenje ponovno stopi njegov najboljši prijatelj in njen bivši partner.

Juliette Binoche je opozorila na ta ključen del, kjer se začne vse zapletati in kjer ni enoznačnih sodb. Njen lik želi ostati dostojanstven, iskren, a prihod še ene osebe to preprosto onemogoči. "Tu ni nobene psihologije, to je preprosto strast," je povedala igralka. Njen lik je presenečen, nepripravljen na to, kar se dogaja, in sprva želi vse skupaj ubesediti. Besede pa, tako Denis, le prikrivajo strast.

Po besedah režiserke sta se tako Binoche kot Lindon v snemanje spustila kot dva borca, ki se zavedata, da gre zares in da ni več poti nazaj. Po mnenju Lindona se po takšnih dogodkih vedno nekaj spremeni, nikoli več ne more biti enako. Morda mora nekdo oditi, morda en, morda vsi, poti nazaj ni.

O stanju nekakšnega šoka govori, na povsem drugačen način, tudi tekmovalni mehiški film Robe of Gems, dolgometražni prvenec Natalie Lopez Gallardo. Film tematizira številna izginotja ljudi v Mehiki, prepletenost sistemov, policijskega in kriminalnega, popoln kaos, v katerega nepovabljeni nimajo vstopa.

V filmu, umeščenem na podeželje, izgine sestra gospodinjske pomočnice, družina je travmatizirana, kot je celotna družba, a tiho pristaja na stanje stvari. Resnici želi, nekako naivno, a tudi trmasto, priti do dna hči iz aristokratske družine.

"Delala sem intervjuje z materami, katerih otroci so izginili, tam, kjer živim, sredi Mehike. Ko sem se nato vozila domov, mi je bilo vedno zelo neprijetno. Počutila sem se krivo, ker tem materam nisem mogla pomagati. To je bilo prvo, zaradi česar sem se lotila tega projekta," je na novinarski konferenci povedala režiserka.

Pravi, da ne želi podajati družbenopolitičnih izjav, temveč gledalcem približati nekakšno duševno rano, ki jo je čutila in jo v sebi nosijo vsi Mehičani. "Želela sem stopiti na polje psihologije," je povedala.

S filmom je izrisala nekakšen skupinski projekt: "Vsi liki, predvsem ženski, so zame ena sama ženska z različnimi osebnostnimi tančinami."

AVEC AMOUR ET ACHARNEMENT suffers from being a covid movie, but Angot's script makes up for it. It's a mature story with tense dialogues that through words and gestures portray the deepest carnal desires and the oppressive fear of making a final decision.#Berlinale2022 pic.twitter.com/RgVztyVv0m

— Tomasz Poborca @Berlinale (@tomasz_boski) February 13, 2022

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc