Fotografinja, ki je dve leti spremljala odprt zakon vplivnega moškega: "Seksualno življenje je gotovo intimna stvar za večino, toda to zanj ne velja ..."

"Nisem hinavec. Svojim hčerkam sem zato svetoval, naj imajo tri razmerja istočasno, kolikor dolgo jim to uspeva, ne da se zavežejo za stalno. Če razdelijo svojo pozornost med tri moške, se jim ni treba tako razkrivati in postale bodo bolj privlačne in skrivnostne. /.../ Če se ti ne igraš z drugimi, se bo nekdo s tabo. Zato imej enega moškega, na katerega si zelo navezana, drugega, ki je navezan nate, in tretjega, starejšega, ki govori drug jezik. Vsak od njih je vir različnih izkušenj," modruje Jules.

Njegovega priimka ne poznamo, vemo pa, da gre za moškega v poznih srednjih letih, ki pripada madžarskemu višjemu srednjemu razredu. Poleg denarja in vpliva mu verjetno marsikdo zavida še nekaj: kljub dolgemu zakonu mu je uspelo v dogovoru z ženo vseskozi ohranjati lepo število ljubimk, za njegovo nemonogamnost pa je vedelo in v tem duhu odraščalo tudi njegovih pet otrok. Jules se oklicuje za hedonista, ljubezenske afere pa so zanj življenjske epizode, ki "pridejo in grejo". Po drugi strani se mu zdi vredno vztrajati v 42 let trajajočem zakonu, saj lahko samo tako izkusiš "duhovne vrednote, ki pridejo z dolgim zakonom". "Vendar dober zakon včasih potrebuje več kot samo dva človeka," je prepričan.

Julesov način življenja je pritegnil mlado fotografinjo Bianko Csenki (rojeno leta 1994 na Madžarskem), ki je od mladih nog prijateljevala z eno od njegovih hčera. Csenkijevo kot fotografinjo zanimajo teme zahodne družbe in njene generacije, od spolnosti do našega odnosa do digitalne tehnologije, interneta in novodobne duhovnosti. Tako je dobila idejo, da bi se za fotografski projekt, ki ga je imela nalogo narediti na fakulteti, ukvarjala prav z Julesom in njegovo družino. Poimenovala ga je Ich bin bei Jules, Z Julesom sem.

"Prvotno sem mislila, da bo to ostal šolski projekt in da bo končan v pol leta. Niti približno nisem pričakovala, da bo prerasel v dveletni projekt, ki ga bo videla tudi širša javnost," je Bianka Csenki povedala v pogovoru za Metropolitan.si.

"Zaradi tega sem med delom pogosto občutila veliko odgovornost, s katero se nisem znala zares spopasti. Pogosto sem spraševala sodelujoče – to so bili Jules, njegova žena, tri od njegovih štirih hčera, njegov sin in dve od njegovih ljubimk –, ali se med fotografiranjem ali v določenih pozah počutijo udobno, saj jih nisem želela predstaviti na način, ki jim ne bi bil všeč. Prepričati se, da se družina med ustvarjanjem projekta dobro počuti, je bil najbolj čustveno naporen del tega projekta. Na koncu smo podpisali tudi pogodbe, v katerih so določili, katere fotografije so lahko in katere ne smejo biti objavljene v fotoknjigi in na internetu."

Skozi fotografije Julesa, njegove družine in njegovih intimnih partnerjev je želela Bianka Csenki preučiti nekonvencionalen model medsebojnih odnosov in raziskati njegov vpliv na družinsko enoto, hkrati pa ponuditi vpogled v življenja madžarskega višjega razreda. Poleg tega je upala, da bo s pomočjo projekta bolje razumela patriarhalno mentaliteto, ki jo utelešajo Jules in številni drugi moški.

Vzporedno s fotografiranjem je opravljala pogovore z Julesom in preostalimi družinskimi člani, tako da serijo fotografij spremljajo tudi izseki teh pogovorov, v katerih so razvidni nekateri Julesovi nazori. "Ko se lotiš takšnega projekta, ki sloni na življenju in nazorih nekoga, je ključno, da ga bolje spoznaš in fotografije načrtuješ v skladu z njegovim življenjem in ideološkimi nazori. Opravila sem nešteto pogovorov ne samo z Julesom, ampak tudi z njegovimi otroki. Čisto vseh nisem posnela in nekateri tudi niso bili intervjuji, ampak preprosti pogovori. Z Julesom sva veliko časa preživela na sprehodih v naravi in z menoj je delil številne zgodbe o svojem življenju." Ni ga bilo težko prepričati, da govori o sebi, ker zelo rad govori, dodaja fotografinja.

"Seksualno življenje je gotovo zelo intimna stvar za večino ljudi, vendar to ne velja za ta zakonski par, sploh pa ne za Julesa. Na spletu objavlja celo članke o svojih pogledih na življenje, zakon, odnose in seks. Mislim, da se ima za neke vrste učitelja na tem področju. Tako da mi njega tudi ni bilo treba pretirano prepričevati, da sodeluje v mojem projektu. Všeč mu je bilo, da me njegovo življenje zanima in da svoje mnenje lahko deli z nekom, ki rad sliši tudi kaj o drugačnih načinih življenja."

Najbolj zanimiv element teh pogovorov, dodaja, je bilo to, da je bil Jules z njo brezkompromisno iskren, hkrati pa ji je odstrl še "drugo stran" razmerij, ki je doslej, ko se je o spolnosti in ljubezni pogovarjala predvsem s svojim partnerjem in prijateljicami, ni poznala. "Še nikoli nisem imela priložnosti poslušati moškega, sploh pa ne moškega teh let, govoriti o svoji plati intimnih odnosov. Zanimivo se mi je recimo zdelo, ko mi je rekel, da 'ljudje pogosto mislijo, da izkoriščam ženske, a pravzaprav so mnogokrat one izkoristile mene'."

Monogamija ima veliko definicij

Ko se je Bianka Csenki začela ukvarjati s projektom, večina ljudi na Madžarskem ni vedela, kaj je poliamorija, ki ohlapno označuje "prakticiranje več kot enega intimnega razmerja istočasno v soglasju z drugimi udeleženci".

"Poliamorija je na Madžarskem še vedno precej redka, to ni Berlin ali London. Se pa v zadnjem času opaža porast zanimanja zanjo," pojasni.

"Prevladujoča vera na Madžarskem je sicer katoliška, zato verjamem, da monogamije zelo dolgo ni nihče postavljal pod vprašaj. Šele z globalizacijo, liberalizacijo, tehnološkim razvojem so ljudje postali manj verni, kar se pozna tudi v odnosih. V generaciji naših staršev se jih je že zelo veliko ločilo, kar je bilo v generaciji naših starih starših zelo neobičajno."

Dodaja, da se ji zdi koristno in pomembno, da ljudje prevprašujejo stvari, ki so nekoč veljale za normalne. "To seveda ne pomeni, da želim ljudi prepričati, da začnejo prakticirati poliamorijo ali živeti, kot živi ta družina. Niti približno. Fotografija nam lahko služi kot neke vrste ogledalo ali okno v svet, okno, skozi katerega lahko vidijo vse druge spektre intime, ki obstajajo poleg monogamije. Poleg tega se moramo vprašati, na kaj pravzaprav mislimo, ko rečemo 'monogamija'? Je to, da imamo naenkrat sicer samo enega partnerja, a veliko razmerij enega za drugim, še vedno monogamija? Je to, da smo v zakonu pet desetletij, vendar smo partnerja vmes prevarali, še monogamija?"

Številni pogledi, izkušnje, želje in strahovi

"Teme, ki jih obravnavam v svojem delu, med njimi na primer moderna razmerja in vpliv tehnologije na spiritualnost, se mi zdijo hkrati pomembne za svoje življenje in vseprisotne v naši družbi. O njih razmišljam tako pogosto, da je neizogibno, da pridejo tudi v ospredje moje fotografije," pojasnjuje Bianka Csenki.

Serija Z Julesom sem, njen prvi profesionalni fotografski projekt, je popoln primer ravno tega. "Želela sem izvedeti kaj o družini, ki prakticira nemonogamnost, in se o tem pogovoriti z različnimi ljudmi, ker je to ideja, ki je za mojo generacijo zelo privlačna. V dve leti trajajočem procesu se mi je nato odprlo na stotine debat s prijatelji in neznanci, ki so z mano delili svoje poglede, izkušnje, želje in strahove, povezane s poliamorijo, seksualnostjo in družinskim življenjem."

O Bianki Csenki

Rodila se je leta 1994 in odraščala v času vzpona družbenih medijev. "S fotografijo sem se srečala že zelo zgodaj, a za nas, mlada dekleta, je to na začetku pomenilo, da smo posnele 'kul' fotografije druga druge in jih prekrile s filtri ter svetlečim besedilom," se spominja. Ko se je po študiju umetnostne zgodovine na Univerzi v Yorku v Angliji vprašala, kaj bi rada počela, je ugotovila, da je želela od nekdaj postati fotografinja. "In to sem vzela zelo resno. Pravzaprav je bila moja novoletna zaobljuba ob začetku leta 2017, da postanem profesionalna fotografinja." Načrt se je obrestoval: že leta 2018 je dobila prve plačane projekte, leta 2020 pa se je vpisala na magistrski študij fotografije na prestižni Univerzi za umetnost in oblikovanje Moholy Nagy v Budimpešti. "S fotografijo se ukvarjam, ker v njej najdem ogromno veselja, svobode in neštetih priložnosti. Fotografija je tako prepletena z moderno kulturo, ne samo, da jo vidimo v galerijah, ampak je povsod v vsakdanjem življenju," pravi. "Po eni strani smo tako navajeni na to, da fotografije vidimo povsod, po drugi pa se jih ne moremo naveličati. Fotografija je zame popolno ogledalo družbe."