Slovenska rokovska skupina Big Foot Mama, ki glasbeno sceno zaznamuje že od leta 1990, je po letih izogibanja svoje uspešnice le preoblekla v akustično preobleko. Čeprav so se 'izklopili', obljubljajo, da ostajajo zvesti sebi in da rokenrol ni pozabljen!
Srečali smo se v ljubljanski industrijski coni, kjer se skriva njihov prostor za vaje. Eno popoldne v tednu je samo njihovo, ko se dobijo, odklopijo od vsakdanjega življenja in ustvarjajo glasbo.
Pogovarjali smo se z Jožetom Habulo (bobni), Alenom Steržajem (bas kitara) in Danielom Gregoričem (kitara). Preostala nepogrešljiva člana sta Grega Skočir (vokal) in Zoran Čalić (kitara).
M: Zakaj ste se po 30 letih le odločili za akustični album, če ste se tega prej izrecno otepali?
Jože: Zdelo se nam je, da je prišel čas za nekaj takega. Na neki točki smo se namreč vprašali, kaj lahko naredimo v teh časih. Imeli smo že namen, da bi to enkrat v prihodnosti naredili, zdaj pa je bil pravi čas.
M: Zakaj ste se je izogibali?
Jože: Nismo se ravno izogibali. Bila je v načrtu za prihodnost, ampak smo imeli pred njo še veliko drugega za povedati. Potem je prišla ideja, da bi to izpeljali pri Juretu Longyki, nato pa se je vse lepo sestavilo. Glede akustike je Jure najboljši. Ukvarja se s tem in ima akustične večere. Drugje sploh ni bilo možnosti.
Alen: On nas je vsa leta že nagovarjal, a smo se izogibali. Tega nismo čutili v prvem planu. Vedno smo raje nažgali električne kitare in šli na velike odre. Kot je Jože rekel, enkrat smo to že imeli v načrtu, ampak koronski časi so prinesli to, da nas je ta ideja dohitela. Tudi Longyka je rekel, da zdaj se pa res lahko lotimo tega.
Jože: Res je užival, ko je prišel na vaje. Tudi mi smo presenetili njega.
M: Kako so akustiko sprejeli oboževalci? Je bilo več tistih, ki jim to ni bilo ravno pogodu, ali je večina novost dobro sprejeli?
Alen: Mogoče je en odstotek ljudi rekel, da je Big Foot Mama rokenrol, in ne akustika. Ampak to je stvar okusa in vsak ima drugačen pogled, še vedno pa je večina ljudi to odobravala in odzivi so bili res dobri že na oddajo Odštekani, ki smo jo imeli na radiu decembra. Pravijo, da naj bi bilo takrat, ko je bil spletni prenos, rekordno število poslušalcev. Odzivi, ki smo jih dobili, so nas tako opogumili, da gremo zdaj na turnejo.
M: Za kateri element rokenrola so oboževalci mislili, da bodo prikrajšani zaradi akustike?
Alen: Energijo. Na električnem koncertu do izraza bolj prideta energija in žur. Občutek občinstva, ki dovoli kakšne napake, saj se v vsem hrupu izgubijo. Tukaj je več koncentracije, več glasbe, več detajlov in manj rokenrola. Sicer imamo v repertoarju na trenutke takšno kombinacijo, da je stvar že skoraj blizu elektrike. Tako se da delati večjo dinamiko. V komadu Sanja se ti ne sta na začetku samo akustična kitara in vokal, na koncu pa cel orkester, ki naredi svojo zgodbo.
M: Na podlagi česa ste izbrali 13 skladb za album?
Alen: Repertoar vedno delamo kot pregled celotne zgodbe skozi vsa obdobja. Izbrali smo izstopajoče skladbe z vseh plošč, ki najbolj celovito predstavijo Big Foot Mamo. Mogoče je malo večji poudarek na zadnjo ploščo Plameni v raju, ki je še vedno sveža in aktualna. Gledali smo tudi na to, kateri komad je sploh primeren za akustično verzijo. Od večjih hitov nista v izbor prišla Sam prjatla in Oklep, smo pa zato spet odkrili kakšnega starega in s tem obudili spomine.
Jože: Videli smo, da je bilo s kakšnim komadom lažje, zato smo potem izbor delali tudi na podlagi tega. Nič ni bilo na silo. Veliko smo se ukvarjali s tem, da smo na novo aranžirali komade in jih prelevili v kakšen drug žanr ter dodali kakšen nov akord. Komad je dobil tako akustično preobleko kot tudi produkcijsko. Glede na to, da smo Malo nimfomanko odigrali že neštetokrat, jo zdaj spet odigramo z veseljem. Nekateri hiti so že malo prežvečeni, kar se zgodi tudi pri svetovno znanih bandih. Je pa zanimivo, da se Mala nimfomanka vleče še v drugi komad Črn tulipan, kar je nastalo zelo spontano. (smeh) Poslušajte, da boste vedeli, o čem govorimo! Včasih nastane tudi kakšen kiks, ki je spontan. To je tisto, zaradi česar postaneš unikaten.
M: Izdali ste tudi ploščo. Ima vsak od vas doma gramofon?
Daniel: Jaz ga pravzaprav nimam.
Jože: Jaz tudi ne. (smeh)
Alen: Jaz tudi ne. (smeh) Grega in Zoran pa mislim, da ga imata.
Daniel: Plošča je zanimiva stvar. Tudi zato smo se že pogovarjali, da bi na ploščo dali prvi album ali pa kakšen koncert v živo, ampak je spet čisto spontano prišla odločitev, da bo to akustika.
Jože: Plošča je lepa stvar. Kot nekakšen nosilec zvoka je to daleč najlepša stvar. Cede je imel kratko obdobje – že v avtu ga skoraj ni več. LP ima zgodbo, ki se vleče že od začetka glasbe in spet prihaja nazaj.
M: Menite, da bodo na prvih koncertih po koronskem času poslušalci želeli rokenrol ali akustiko?
Alen: Želeli si bodo nove verzije, ker je to sveže in ker tega še niso izkusili v živo. Tudi mi smo 'napaljeni' na to in zavedajo se, da je to akustična turneja. Razen tisti odstotek bo še počakal na elektriko.
M: Glasbenikov največji spomin so koncerti. Kateri se je vam najbolj vtisnil v spomin?
Daniel: Če lahko izpostavim, so to zagotovo Stožice za 25. obletnico. Zagotovo bi se našel tudi kakšen koncert, ki je bil v manjši obliki na neki čudni lokaciji.
Jože: Že kot majhen sem si želel iti v halo Tivoli in potem tudi Križanke. Tam sem vedno gledal skupine, ki so mi bile všeč. Nikoli si nisem niti mislil, da bom lahko tam igral.
Alen: Pogrešam koncerte, ki so bili vsako leto maja na Gospodarskem razstavišču čez dan. Maturantska parada. Vedno je bilo lepo vreme in res je bila žurka sredi dneva. Tudi mi smo se ga že napili sredi dneva. (smeh) Edino, kar se spomnim, je to, da sem imel vedno seneni nahod, ker je bil za koncert ravno v tem času.
Daniel: Vedno mi je bilo smešno, saj si na teh maturantskih paradah videl pijane ljudi ob enih ali dveh popoldne. (smeh) Čisto drugače je kot pa nekakšen koncert ponoči. Noč ima svojo noč. Res je drugače in ko vidiš to pod dnevno lučjo, si rečeš, da je res grozno. (smeh)
M: Ste na oder že dobili kakšen modrček?
Alen: Poglej gor. Grega zbira. (smeh) (op. a. Na steni so bile obešene ženske spodnjice.) Drugače pa mislim, da jih je bilo nekaj v Stožicah, drugače pa jih ni tako veliko. Včasih so bolj letele steklenice.
Daniel: Meni je ta steklenica skoraj priletela v glavo. Igrali smo na Kongresnem trgu za silvestrovo. Decembrski čas je bil. Priletela je mimo in direktno v boks, ki je spodaj zdaj raztrgan. Zamenjati smo morali zvočnik. Še danes vem, da je bila steklenica penine. Teh dogodivščin s koncertov je res veliko. Enkrat bi lahko napisali knjigo, saj smo imeli že več kot tisoč koncertov.
Alen: Verjetno se ne spomnimo več vsega. (smeh)
Daniel: Mogoče, če bi se usedli skupaj. Ogromno se je dogajalo. Vsak koncert je unikaten. Mi igramo enake komade, ampak atmosfera in energija sta drugačni. To bomo opazili že zdaj, ko bomo imeli sedeče občinstvo.
Alen: Že to bo vplivalo, da bomo mi sedeli na odru. Ko bomo po uri in pol vstali, bo šele hudo.
Jože: A vidiš, kako je hudo, če sediš eno uro in pol skupaj? (smeh)
Alen: Veš, kaj sem še zadnjič opazil? Ne vidimo se! In potem nisem prepričan, ali zdaj gremo ali ne. Noben me ne gleda. In potem ritardando - ali bo ali ne? (smeh)
Jože: Morali bi imeti vrtljive stole. (smeh)
Daniel: Da se vrnemo nazaj. Zadnji modrček, ki je priletel na oder, je imel še etiketo. Sploh ni bil uporabljen. To ni to! (smeh)
M: Ste na začetku kariere imeli veliko kiksov na odru?
Alen: Seveda. Tega je bilo veliko. To se dogaja.
Jože: Ko si mlajši, imaš veliko energije in manj pozornosti posvečaš temu, da je vse pravilno, bolj uživaš. Starejši ko si, veliko bolj ti je pomembno, da je odigrano tako, kot mora biti. Energija je drugačna.
Alen: Več modrosti. To se kaže tudi v besedilih. Če pogledaš naše prve plošče, so bolj najstniške, že hedonistično. Z leti in ploščami pa vidiš, kako se je mentaliteta spreminjala. Čedalje več je modrosti. Manj je najstniške naivnosti na prvo žogo in več globine. To je razvoj ustvarjalca, ki se spreminja.
Jože: Težko je poslušati. Nekateri pravijo, da je bila prva plošča najboljša, zdaj pa bolj tako tako. Razumemo. Nekomu je mogoče razmišljanje ostalo na ravni te prve plošče, nam pa se zdi, da se človek razvija in gre vsak v svojo smer.
M: Plošče odražajo vas, vaše razmišljanje ...
Alen: Seveda. Črpali smo iz vsakdana. To, kar ti gre po glavi in kar živiš. Ko si star 20 let, razmišljaš samo o žurkah, puncah in pivu. Živiš pri starših in nimaš drugih skrbi, odgovornosti. Pri 50 letih imaš že družino, ne prenašaš več dobro alkohola, žurke ti ne pomenijo več toliko, so pa druge stvari, ki so ti pomembne. Svet vidiš drugače, kot si ga.
M: Kakšen je proces ustvarjanja glasbe?
Alen: Po navadi jaz prinesem besedilo in glasbo, nekakšen osnovni aranžma. Nato tukaj skupaj mesece pilimo in pilimo. Vsak doda svoj delež pri aranžmaju in smo veseli. Nato pa pride producent in vse postavi na glavo. (smeh) Gremo še enkrat od začetka, da je še on zadovoljen. Včasih je naporno, saj dolgo traja.
M: Je katera pesem kar padla iz neba?
Alen: Seveda. Veliko. Nekatere smo res obrnili okoli, nekatere pa so ostale praktično enake mojemu osnutku.
Jože: Nastajanje glasbe pri nas je precej drugačno od instant bandov, ki se pojavljajo v današnjem času. Tam nekdo reče, da bo ta trenutek nekaj napisal, ker se bo to prodajalo, in je to to. Na silo napiše besedilo in glasbo z dvema akordoma, v enem dnevu je komad posnet in se to trži. Pri nas je proces daljši, saj dajemo sebe. Včasih si želimo, da bi poslušalci ločili instant glasbo in glasbo, ki ima svojo težo in globine. Pri nas je Alen glavni pisec besedil. On potegne nekaj iz sebe, neko idejo, ki se mu takrat utrne. Nato na tem gradi in razvija.
M: Kako gledate na glasbene skupine, ki nastajajo zdaj?
Jože: Za mlade bande, ki jih poslušam na Valu 202, vem, da so že nekako prišli do ravni, saj se drugače ne bi predvajali na tej radijski postaji. Tisto, kar ni tam, pa sploh ne pride do mojih ušes. Je pa mladim bendom kar težko, tudi razmišljanje je bistveno drugačno, kakršno je bilo naše na samem začetku. Treba se je truditi in dodati osebno noto, da sledi uspeh. In ta seveda ne pride čez noč. Mi smo band že od leta 1990, pa je naša prva plošča izšla šele 1995.
Alen: Bili so tudi drugi časi. Bistvena razlika je internetizacija. Danes še vedno kotiramo bandi, ki smo si naredili kariero pred internetom, ker internet je sicer najbolj demokratičen medij, ker lahko vsak vse objavi. Imamo poplavo vsega. Pravo hiperprodukcijo, kjer ni urednika, ki bi usmerjal občinstvo, ampak ima vsak posameznik svoj algoritem, s katerim dobi svoj seznam predvajanja in se določene stvari preprosto izgubijo. Zaradi tega danes ne obstajajo tako velike zvezde in hiti, saj se ne obdržijo. Žal nimamo nasveta za mlade glasbenike. Ne zavidamo jim. Res se morajo znajti v tem velikem bazenu.
Jože: Nekaj prihaja ven. Ne moremo reči, da ni bandov. Se pa sprašujem, kako naj zdaj band postavi temelj in razmišlja o tem, kaj je cilj banda, kaj je njihov uspeh. Pri nas recimo ni nihče razmišljal, kaj dejansko je uspeh, ampak smo le stopili in od tam šli naprej.
M: Kaj je pomembno v odnosu med vami po toliko letih skupnega ustvarjanja?
Daniel: Nekdo, ki je skupaj desetletja, se nato res pozna. To je neka družina. S kom pa si recimo 50 let ali pa v našem primeru 30?
Alen: Jože, ti si, a ne?
Jože: Ja, jaz sem poročen že 30 let.
Daniel: Seveda se v vsakem odnosu skregaš, ampak malo jih ostane toliko časa.
Jože: Veš, včasih sem mislil, da imajo lahko samo narodnozabavne skupine takšne visoke obletnice. Oni so imeli vedno neko posebno navezo. Ampak vidimo, da uspe tudi rokerskemu bandu. (smeh)
M: Kako je uspešna kariera vplivala na vaša zasebna življenja?
Alen: Včasih je bolj vplivala kot zdaj. Naša kariera je bila v bistvu vzporeden svet ali pa nekakšen ventil, pobeg iz realnega sveta. Super je, ker je življenje bolj pestro in ne obstaneš samo v enem filmu, na eni točki. Kariero smo vedno jemali kot hobi. Eni so po službi šli na pir, mi pa na koncert. (smeh)
Daniel: Nekateri naši prijatelji glasbeniki so se sicer odločili, da bo glasbena kariera njihova edina služba. Pridejo ob devetih vadit in ostanejo tam do petih. Mi imamo še svoje obveznosti. Jaz imam recimo svoje podjetje, ga vodim in imam svoje zaposlene. Ta jin-jang mi paše, saj imam poleg glasbe še eno stvar. To je moja protiutež, da se mi ne zmeša.
Jože: Ne vem, ali bi bili toliko časa tukaj, če bi delali samo to. (smeh) Balansiraš svoje zasebno življenje in ga prilagajaš.
Alen: Je pa res, da smo glede zasebnega življenja kar se da zadržani. Mogoče je Grega tukaj še najbolj odprt, ker je tudi najbolj izpostavljen. Novinarji so se na to navadili in ni drezanja ter spraševanja, ni žgečkljivih zgodb. Tista branost je tako plehka. Težko bi rekli, da smo plehek band.
Preberite tudi preostale Dialoge: Raiven o svojemu zaročencu, kršenju pravil in preskoku na drugo glasbeno področje
Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere
