Branko Gradišnik iskreno o sebi: "Vsakemu sem pripravljen priznati njegov prav, a se še ni zgodilo, da bi kdo imel prav. Razen moje žene ..."

Branko Gradišnik je predvsem edinstven. Težko rečem, da je drugačen, ker drugačen od koga bi pa lahko bil? Prav je, da si med seboj nismo preveč enaki. Ko sva se dogovorila za intervju, mi je poslal dolgo elektronsko sporočilo z navodili, kako priti do njega. Da se ne bi slučajno izgubila. V moderni digitalni dobi navigacije.

Ne mara elektronskih naprav. Prvič sva se spoznala, ko je zamujal na predstavitev svoje knjige V raj in nazaj. Pridirjal je v prostor in rekel: "Nimam preveč časa, ker nisem plačal parkirnine in mi lahko napišejo kazen. Z avtomati se že ne bom pogovarjal in jim dajal denarja." Takrat sem vedela, da bo intervju poseben.

Samooklicani živopisec, dopisni terapevt, prevajalec in zarotoslovec je v Ljubljani diplomiral iz umetnostne zgodovine in sociologije, v Lancastru je magistriral iz humanističnih ved. Napisal je približno 35 knjig, dolga leta je bil kolumnist za Sobotno prilogo Dela in Dnevnikov Objektiv. Prevedel je približno 150 knjižnih del, za Bledi ogenj V. Nabokova je prejel Sovretovo, za Psihoanalitično diagnostiko Nancy McWilliams pa Jermanovo nagrado. A to ni tisto, s čimer bi se sam opisal. Kdo sploh si, ga vprašam, ko sedeva za mizo. Tikam ga, ker me je za to prijazno prosil, ko me je ob prihodu močno objel. 

"Leta 1985 sem si prepovedal lagat in si izmišljevat. Bil sem dober blefer. In to je imelo odlične posledice name. Prej sem bil dober pisec fikcijskih zgodbic, potem pa sem si to prepovedal. Zdaj pišem samo o stvareh, ki so resnične," pojasnjuje, da zdaj piše predvsem o stvareh, ki so v zvezi z njim in njegovimi najbližjimi. Zato potopisi. "Imajo strukturo in še humor je lahko prisoten, kar je odlično, ker se na potovanju vedno zgodijo neprijetnosti. Ljudje se navadno svojim neprijetnostim ne smejimo, jaz pa o svojih celo pišem."

Zato pravi, da je živopisec. Nekaj se zgodi, si zapomni, premelje in potem zapiše. "In ker si ne izmišljujem, me nikoli ne dobijo na laži." Takšno je namreč bilo njegovo življenje v osemdesetih, prizna. "Živel sem v nesrečnem zakonu. Bil sem zelo nesrečen človek. Da sem preživel, sem se vdajal v deloholizem, zato imam prevedenih 150 knjig. Da sem zdržal delo, sem ob 13. uri vzel liter vina in ga spil do večera. Ampak se mi ni nič poznalo, ker sem se vedno znal 'hecat'."

"Sem zelo za*****o bitje. Zatolčen od matere in potem več kot 15 let nesrečen v zakonu. Pil sem, delal, bil sem zelo dober fotr."

Spomni se nesrečnega dogodka, ko se je na Korziki zrušilo letalo. "Takrat je skoraj vsak Slovenec izgubil nekoga, ki ga je poznal. Tam se je ponesrečila tudi moja prva punca. Bil sem vznemirjen. A ne iz pravega razloga. Bil sem pretresen nad tem, da ne čutim žalosti. In nisem je čutil, ker sem bil popolnoma anesteziran zaradi načina življenja, sicer ne bi zdržal bremena in žalosti."

In takrat sta se z ženo začela pogovarjati tudi o njunem odnosu. Rekel ji je: "Poglej, tole je kamen (in pokaže na svoje srce). Ne moreš ga zlomiti." Dan za tem pa je njegovo srce popustilo. Napad pospešenega utripanja srca. "In sem šel na pregled, takrat še v študentski dom na Taboru. Rekli so mi, da je vse ok, a da imajo nadstropje višje gospo, ki se pogovarja z občutljivimi ljudmi, kot so študentje, umetniki ... Pomislil sem: če ne grem zdaj, potem sem res že na koncu. In sem šel."  K psihiatrinji Danijeli Šurlan Čas. Dolgo sta bila prijatelja.

"Zdaj pa sploh ne vem več, ali je še živa. Njeni hčerki sta mi preprečili stik z njo, ker sta zdravnici, zame pa sta slišali, da sem anticepilec. A nihče ne bo nikogar v nič prepričal, če ni že sam odločen."

Spominja se druge ure terapije pri njej. "Rekel sem ji, da je čudno, da nisem še nikoli pomislil na samomor." Naslednji teden pa mu je pripovedovala o nekem neznancu, ki je bil tako veder in nasmejan, pa so ga kljub temu našli obešenega v kleti. "Najprej mi ni bilo jasno, zakaj mi to govori, ko pa sem se vozil domov, takrat me udari. O meni je govorila." Pravi, da je takrat dojel, kako zelo v riti je.

Hitro se je spreminjal. Najprej si je prepovedal lagati, nehal je piti, kaditi, pitje kave je opustil pred tremi leti. "En teden, 24/7 me je bolela glava. Zdaj ne pijem ničesar več, razen vode in ječmenove kave." 

"Dojel sem, da sem blefer, da sem niče. Začel sem še teči. To je bil tek iz zakona."

Nobeni ženski ni upal pogledati v oči. "Ker sem se bal, da bi ji planil v objem. Sem monogamni serijski prevarant."

Včasih se mu je zgodilo, da ko se je s kom pogovarjal, je začutil ledeno roko, ki ga je nežno prijela za tilnik in ga tiščala k osebi, da jo poljubi. "To je bil moj neaktualizirani pravi jaz, ki ni mogel zaživeti ljubezni in mi je dajal konkretne napotke, kaj mi manjka." Od teka je tekel tudi k branju. "Zdaj z očmi plačujem davek za to. Dolgo mi je vidno polje med branjem migljalo, pa nisem razumel, kaj se dogaja. Kar naenkrat sem dojel, da je to še en klic po tem, naj neham bežat in brat in naj grem med ljudi."

Ločila sta se. Zdaj je drugič srečno poročen. Z Bernardo. "Leto dni sem se trudil zanjo," pripoveduje, ko v objemu stiska portret, ki ga je narisal, medtem ko je tistega usodnega dne čakal nanjo.

"Zdaj sem zelo zadovoljen s sabo, z vsemi napakami vred, ki se me nekatere še držijo. Ampak to je kot genetika. Brez napak ne bi bilo razvoja."

Vprašam ga, katera je tista največja napaka, ki jo je moral sprejeti. Sledi dolga tišina ... "Še vedno se mi zgodi, da ne dam drugemu prav, čeprav ima prav. "Zame je značilno, da na vsak stavek, ki ga v družini kdo izreče, začnem svopj odgovor ali komentar z 'NE'. In povem, kako jaz vidim tisto stvar. Ali pa odvrnem z 'JA, AMPAK' ... Pa mi res ne gre za to, da bi imel prav. Rad imam, da se sliši še drug glas (smeh)."

Potem sledijo diskusije, pravi, a sočasno prizna, da res veliko ve. "Ne čutim tega kot neke vrste agresivnost, je pa moja največja napaka, ki se jo zavedam. Ampak so se me v družini takšnega navadili."

"Saj veste, sem pripravljen vsakemu priznati njegov prav, ampak po nekem čudnem naključju se v zadnjih 60 letih še ni zgodilo, da bi imel kdo med njimi prav. Razen moje žene Bernarde, seveda."

Je zabaven, ure in ure ima čas za humor, pravi. Sklepam, da ga imajo bližnji za zabavljača. "Ne, oni me imajo vsi za genija. Med sabo pogosto komentirajo: 'Nori genij spet išče svoj telefon!'," se nasmehne in doda, da so vsi malo genija po njem. Tudi žena je genialna in otroci. "Med seboj so si sicer različni, a mi kdo kje reče, ko me sreča, da me je prepoznal, da sem Gradišnik, ker je igral s sinom biljard in je menda isti kot jaz." 

Njegovo največje gonilo je, da skuša biti koristen. "O tem pišem v Strogo zaupno na Irskem, ko opisujem prizore o vožnji avtomobila. Ko nisem želel sinu prepustiti vožnje avtomobila, čeprav nisem bil najbolj sposoben vožnje." Odločil se je, da je nehal svetovati ljudem v stiski. "Zmanjšal sem. V času korone sem začel naslavljati večje skupine ljudi v svojem Podpalubju in ne samo enega posameznika." Veliko je prepotoval z ženo Bernardo, otroki in štirimi psi. A korona ga je nekoliko ustavila, več časa je moral preživeti doma.

"Dom je čudovita stvar in mora biti čudovita. Je center vsega. Tudi, ko gremo potovat, gre dom z nami. Mi, ki se imamo radi, gremo skupaj."

Leta 1993 sta se poročila, 1995 sta šla na prvo potovanje. Zase pravi, da je naključni turist, turist po sili, da je njegova žena tista prava popotnica. "Šla sva na Himalajo, pa sva ugotovila, da to, vsaj takrat, ni bilo za naju." Odpravila sta se na Irsko, in potem je nastala prva knjiga Strogo zaupno po Irskem. Cele skupine menda hodijo z njegovo knjigo po njuni poti. "In mi pripovedujejo, da ni tako smešno, kot je v knjigi. Ja, seveda, če bi se vam to zgodilo, se ne bi smejali, jaz pa sem se."

Življenje po koroni se je spremenilo, še vedno potujejo, a samo tja, kjer ne potrebujejo vseh PCR-potrdil in dokazil o cepljenju. "Še v Ljubljano ne hodim več z avtom, ker bi se moral pogovarjati z mašino, ki hoče denar od mene. Tudi na avtobus ne grem. Kakšna kartica in urbana. Pripravljen sem se peljati z avtobusom z nekom, ki bo zame prislonil urbano, jaz pa mu bom dal denar." Ni se pripravljen pogovarjati z aparati, ki zbirajo podatke. "Ne želim strašiti ljudi, iščem dobre novice in jih vključim v svoje zapise. Sočasno pa želim pokazati, da se da živeti srečno v nesrečnem okolju. Podpalubje.si je mesto, kjer pišem o tem, kako se da biti srečen."

Živimo v času, ko je preprosto imeti popoln nadzor nad ljudmi, je prepričan. "Ne moremo se iti Osvobodilne fronte, ker vsi vemo za vsakega, kje je in kaj počne. Ni prijetno okolje, zato grem raje s psi v gozd, in ko sem tam, ne gledam, kaj se dogaja v Ukrajini. Če koga srečam, ga pozdravim, postojiva, par šegavih rečeva, imava oba vsaj za en dan osebne sreče." In takšne bodo tudi njegove kolumne v nedeljski rubriki Branko Gradišnik: prosto po prešerniku - zgodbe za poslušat okoli tabornega ognja.

 

Nekaj let je že od tega, odkar je nehal lagati in posledično pisati fantazijske zgodbe. A če bi jo zdaj napisal, o čem bi tekla beseda? "Težko je, da nekdo, ki piše karkoli, ne upošteva realnosti, ki nas obdaja. Sanjski svet, ja, lahko obstaja v Holivudu. Jaz pa razmišljam o ljubezenski zgodbi, moderni zgodbi Romeo in Julija, kjer je nekdo iz necepljene družine in drug iz cepljene." V njegovi družini ni nihče cepljen, in kot so si enotni pri tem, tudi vsi obožujejo njegove žgance. "Večino časa drugi kuhajo, jaz pa res delam najboljše žgance na svetu. Imam tehniko, ki mi omogoča, da vse sestavine, karkoli dodam, vedno mi bodo žganci uspeli. Nič ni tistega, naredi luknjo, dodaj krompir, strglajaj ... Ne, ne, imam svojo tehniko, ki vedno uspe."

 

Ko mi tako pojasnjuje o tradicionalni slovenski kuhinji, ne morem mimo vprašanja, kakšni smo Slovenci kot narod. "Slovenija je sestavljena iz vsaj 49 dialektov. Nobenega naroda ni na svetu s toliko dialekti, podialekti in njihovimi različicami. Smo nekaj prav posebnega." Če postavimo skupaj Prekmurca in Rezijanca, se ne bosta mogla nič zmenit, pojasnjuje. Podobno kot vesoljec, če bi potoval od Španije do Srbije, bi imel težavo ločiti med državami na podlagi jezika, pri nas bi se pa res popolnoma izgubil.

"Tudi mi smo bili na tem, da se izgubimo. Potem je prišla reformacija, Biblija in tako naprej. Utesnjevalni val pa sta slovenski radio in televizija. Naš narod je v tem smislu umeten. 49 skupin, ki so se umikale druga od druge, živele vsaka v svoji dolini, so se z reformacijo in potem še s protireformacijo zgrnile skupaj in začele skrbeti za slovenski jezik."

"Smo skromni in ponižni, gledamo, kako bi 'hvatali krivine' in kako bi nekaj olepšali, 'ošečerili'. Ves čas imamo sključene hrbte. To je bila najlažja preživetvena strategija v izredno težkih razmerah."

"Takrat so nas iztrebljali, če nismo kot hlapci delali, kot so drugi hoteli," hiti opisovati, kaj vse so z nami počeli Nemci, Italijani, Avstrijci, Turki, Slovani, kako smo bili obkoljeni z vseh strani in od različnih ljudstev. "Smo edini v Evropi, ki smo še danes obkoljeni s štirimi različnimi skupinami, zato se z lahkoto naučimo jezikov. Nemci so pobili vse, ki se niso znali naučiti. Kdo se ni hotel in mogel? Tisti, ki tega ni intelektualno zmogel."

Po njegovem smo ostali genski bazen za nadarjene. Hkrati se je pa ta bazen, ki je kimal z da, gospod, yes, sir, okrepil in ostala je skupina ljudi s preživetveno inteligenco. "Ja, smo prijazni, tudi tujci nam to vedno rečejo, a to nam narekuje ta preživetveni nagon. A ko se Slovenec razigra, se res razigra." Kaj pa Branko Gradišnik, kaj počne, ko se razigra? "Jaz sem ves čas dobre volje. Že leta nisem bil v depresiji. Dobra volja je nalezljiva. Ni treba veliko narediti, samo dobre volje je treba biti."

Na Metropolitan.si spremljajte njegove kolumne v nedeljski rubriki Branko Gradišnik: prosto po prešerniku. Vsako nedeljo ob 20. uri. 

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj