V troje čez plemenske vasice Jemna

Vsi se spomnimo, kam je hotel Chandler zbežati pred svojo Janice. No, Prijateljev v Jemnu sicer ne poznajo, znajo pa zaklicati I love you, kar so se naučili v neki žajfnici o Rozalindi, ki je očitno zelo priljubljena.

Razposajeno otroško vpitje še zdaleč ni bilo največje presenečenje prvega večera v Sani, fantastični jemenski prestolnici. Prvo srečanje s starim mestnim jedrom je bila vrnitev v svet iz pravljic tisoč in ene noči v vsej svoji eksotični mikavnosti in mističnosti.

Medina, stari del mesta, je eno največjih v celoti ohranjenih starih mestnih jeder v arabskem svetu, kjer se iz ulice v ulico dvigujejo več sto let stari nebotičniki, katerih nižja nadstropja so zgrajena iz temnega bazalta, višja pa iz rjavkaste opeke. Ljudje jih že stoletja krasijo z ornamenti in obrobami iz belega mavca, okna pa z barvnimi stekli.

Svoje sanje je doživljala tudi naša trojica na strehi hotela Taj Talha v samem srcu stare Medine. V času večerne molitve se namreč z minaretov vseh 64 džamij po mestu razleže ezan, klic k molitvi, ki bolj kot na petje spominja na presunljivo vpitje božjega imena. Visoko nad živahnim vrvežem mestnih ulic se ljudje prepustijo čarobnosti omamnega zvočnega vrtinca, ki ga ustvarijo klici mujezinov.

Po začetnem crescendu klicanja Alaha se kriki spremenijo v monotono tiho petje svetih tekstov in počasi utihnejo v temi, ki pada na mesto. Omamno.

Za Aleša, ki sem ga prvič videla tako očaranega nad magičnim trenutkom, da je pozabil celo na svojo digitalno svetinjo z oznako Canon; Duškota, popotnika, poznavalca muslimanskega sveta; in za mojo malenkost je večerni ezan nad mestom postal ritual, ki se mu nismo mogli upreti.

Tega pa sicer ni mogoče reči za prebivalce Sane. Njihov ritual je žvečenje kata – mehke droge, ki izvira iz Etiopije, danes pa je prepovedana v velikem delu sveta. Toda Jemen in kat sta preveč trdno povezana, da bi ju kdorkoli razdvojil.

Slo … slova … slowhat???

Jemencem nikakor ni šla v glavo kombinacija dveh moških in ene ženske, ki jih ne druži nič drugega kot le želja po spoznavanju krajev, ki ne polnijo strani turističnih katalogov. Ko so se mukoma prebili skozi to, da smo zgolj prijatelji, je sledilo nepogrešljivo vprašanje: »Mister, where you come from?« Jemenska reakcija na besedo Slovenija je bila:

• a) zaboden pogled,
• b) jecljajoč poizkus ponovitve imena: »Slo … Slowa … Slouanija?!« in
• c) razmišljajoče (in očitno clueless) prikimavanje: »Aha, Slowanija.«

Posebno zabavno je bilo njihovo reakcijo opazovati na kontrolnih točkah, na katere je bil naš šofer dobro pripravljen, saj se je za pot po državi opremil s paketom stotih dovolilnic, ki jih je moral puščati policistom brez najosnovnejšega pojma o geografiji bivših jugoslovanskih republik.

Sura, sura!

Zaradi ugrabitev turistov so se jemenske oblasti odločile na določenih odsekih poti skozi državo, kjer je plemenska pripadnost in organizacija še posebno močna, tujcem odrediti oboroženo spremstvo. Vožnja za tovornjakom s kopico do zob oboroženih policistov je zanimiva reč, zlasti ko ob koncu fotoseanse ugotoviš, da si sam najbolj opazovan in fotografiran objekt.

Njihovi mobilni telefoni z vgrajenimi fotoaparati škljocajo, vmes se najde celo kak predpotopni »trotlziher« na film, ki ga v brezcarinski prodajalni na sanskem letališču še vedno prodajajo kot vročo robo.

V vlogo modela sta se morala vživeti tudi Aleš in Duško, ko smo se z gručo policistov, ki so spremljali guvernerja ene od provinc, kopali na rajski plaži v Bir Aliju. V plitvi vodi, v kateri smo si lajšali bolečine v utrujenih nogah, so policisti sneli pisane plastične rokavčke (!) in rešilne jopiče ter porabili kar nekaj filmov za mačo šopirjenje z novimi prijatelji.

Kje bodo končale naše podobe (fotografiji se reče sura in to besedo smo slišali več tisočkrat), ne vem, morda pa jim bodo pomagale do višjega spoštovanja v rodnih plemenih.

Moj prvi vtis ob pogledu na moške z neverjetno nabreklo levo ličnico je bil: »Tukaj imajo mutirano epidemijo mumpsa!« A neverjetna oblika ličnice ni posledica bolezenskega stanja, temveč je le odlagališče sveže prežvečenih lističev kata, grma, ki zraste do velikosti drevesa in ga gojijo predvsem v vlažnih, goratih predelih Jemna.

Z njim moški in ženske postanejo junaki svojih malih svetov, nekateri pa za svojo ljubo drogo porabijo tudi več kot polovico plače.

Zagovorniki uporabe kata trdijo, da lajša simptome diabetesa, astme, težav v želodcu in prebavnem traktu, kritiki pa, da ogroža zdravje, zmanjšuje apetit, povzroča nespečnost in uničuje zobe. A rjavi zobje niso tako moteči kot plastične vrečke, v katerih hranijo kat, da ostane čim dlje svež. V Jemnu namreč velja nepisano pravilo: po uporabi odvrzi. Kamorkoli.

Dober tek s kalašnikovko

Z dolžnim spoštovanjem do predanih arheologov, ki so v vročem pesku v (ne)milosti lokalnih oblasti izkopavali ostanke starih templjev in mest, cvetočih v času kraljice iz Sabe, smo del potikanja po vzhodnih predelih začeli v Maribu, bivši prestolnici, ki je znana po obisku biblijskega kralja Salomona.

Lokalne legende dodajajo še, da se kraljica ni ustavila le pri vljudnostnem obisku, ampak se je z gospodom spoprijateljila malce bolj intimno – sad njenega obiska naj bi bil sin Menelik, ki je postal vladar Aksuma v današnji Etiopiji.

Streljanje s kalašnikovko, ki jo je posodil beduin, naš spremljevalec skozi puščavo, je bilo sila zabavno! Glede na to, da en naboj na lokalnem suku orožja stane do 1 evra, kalašnikovka pa približno 279 evrov in da naš spremljevalec mesečno zasluži nekaj več kot 195 evrov, se po luknjanju Lonely Planeta, ki nam je služil za tarčo, lotiš bolj cenenih opravil. Recimo britja Aleševe buče.

Na videz preprosto opravilo sredi puščave z ročnim brivnikom, ki ga je privlekel nekje iz Irana, postane komplicirana operacija, ki se ob sočnih Duškotovih komentarjih in občasni soudeležbi v procesu zavleče do trde noči.

V jemenski puščavi je moč početi marsikaj – lahko barantate do onemoglosti za beduinski nakit, se poizkusite v adrenalinski terenski vožnji po sipinah, vohljate okoli naftnih vrtin, kosite z beduini v družbi njihovih kalašnikovk, ki ponosno ležijo na mizi poleg pasulja, ležite pred šotorom in opazujete zvezdnato nebo s polno luno ali se zgolj ravnate po načelu ko si v Jemnu, žveči kat …

Čuj ti, v Mariboru si

Videti Sano je čudovita izkušnja, a kdor se ne poda v Šibam, puščavski Manhattan, kjer se v nebo dvigajo tudi do osem nadstropij visoki nebotičniki iz blata, ter okoliška wadija Hadramawt in Dawan, ne spozna resničnega mojstrstva jemenske arhitekture.

V želji po boljšem življenju in dostikrat tudi zaradi plemenskih sporov so številne družine na začetku 20. stoletja zapustile vasice na skalah in se podale v širni svet, nekatere celo vse do Indonezije. Ena od njih si je prebivališče poiskala v Savdski Arabiji, sčasoma nesluteno obogatela, njen mlajši član pa je ime rodbine postavil na najvišje mesto seznama slavnih teroristov. Družina Bin Laden namreč izvira iz majhne vasice Al Rubat, ki jo je mogoče najti le na najnatančnejših zemljevidih.

Zanimivo je tudi, da večina Jemencev trdi »Sadam good!«, da opevajo hrabrost iranskega predsednika in trdijo, da so savdijska kraljeva družina, afganistanski predsednik in jordanski kralj navadni izdajalci.

Žal je Wadi Dawan lep le s ceste. Starodavne vasice, zgrajene na skalah in pod njimi, so spektakularne, dokler se na sprehodu po ulicah ne začneš zapletati v nagrmadeno svinjarijo. Umazanija je težava, ki se je Jemenci žal ne zavedajo. Otroci se igrajo na kupih smeti in ob vodnjakih mirno serjejo potepuški psi. Le vprašanje časa je, kdaj bo izbruhnila kolera.

V eni od vasic, kamor nas je prignala lakota, nam je na steni jedilnice lastnik ponosno pokazal napis mariborskih študentov »Čuj ti, v Mariboru si« in navdušeno razlagal o slovenskih popotnikih, ob odhodu pa vpil: »Pozdravite Petra! In Tino! In Mojco! In …« Kdorkoli se je prepoznal, pozdravlja vas lastnik hotela Raiboon v Sifu!

Ministrstvo za … ribje blagostanje?!

Opazovati delfine, ki se razposajeno igrajo v bližini obale, stopati po vročih kraterjih ugaslih vulkanov, ki se dvigajo okoli plaže, z rokami jesti sveže pečeno barakud o, ki so jo zjutraj pripeljali z lokalne ribje tržnice … Vse to je delček raja, ki ga na najlepši jemenski plaži v že omenjenem Bir Aliju pomaga vzdrževati podjetni mož Abubakr.

Čistoča in gostoljubnost so atributi njegovega malega turističnega kompleksa. Tu je možakar postavil nekaj preprostih slamnatih hišic, v katerih imajo obiskovalci odprt pogled na morje, ker ima vsaka hišica le tri stene. Sprednje nihče ne pogreša, saj je šumenje valov najlepša uspavanka.

Ribje tržnice ob obalah Arabskega in Rdečega morja, po katerih smo se potikali in potili skupaj z utrujenimi ribiči, ki so zgodaj zjutraj pripeljali ulov (barakude, kladivarice in tuni so takoj romali v tovornjake s hladilniki, namenjene v Savdsko Arabijo), so ene najzanimivejših na svetu – dnevno se tukaj obrne tudi do pol milijona dolarjev!

Najbolj nas je zabaval napis na eni od stavb v Al Mukalli, kjer naj bi bil sedež ministrstva za ribje blagostanje. Slab prevod ali resnična skrb za uboge ribice?!

Pravljica o svobodnem Adnu

Oster kontrast vzhodnim predelom Jemna je razvito pristanišče Aden, kjer je mogoče občutiti posledice britanske kolonialne sle. Britanci so razvijali predvsem mestno pristanišče, za ruralno zaledje pa se niso preveč brigali.

»Aden morate obiskati, tam lahko pijete alkohol in ženske so odkrite,« so nam navdušeno zagotavljali po vsem Jemnu. Razočarani nad »svobodo« mesta, kjer je največje znamenje napredka Aden Shopping Mall, v katerem se zbirajo fantje in še vedno do nosu zakrita dekleta, smo Aden po hitrem postopku zapustili in se odpravili v Ta’izz, ki leži ob vznožju več kot tri tisoč metrov visokega Jebel Sabirja.

Sledil je seveda takojšen vzpon na goro! Tako pač je, če potuješ z dvema predanima fotografoma. Na srečo je proti vrhu speljana cesta, ki pa jo je dodobra okrasila kot zrnje debela toča. Da dan ni šel povsem po zlu, smo razočaranje nad zamujenimi priložnostmi utopili v parfumeriji. Ste kdaj povohali naravnost v žlezo himalajskega jelena in začutili vonj surovega mošusa? Čarobno!

Skoraj dve uri trajajoča dišeča vožnja od Manake, vasice, ki služi kot izhodišče za najrazličnejše pohode po gorovju Haraz (le približno sto kilometrov oddaljena od prestolnice, a potopljena še globlje v srednji vek), nikakor ni priporočljiva za tiste, ki jih mučijo bolečine v hrbtu ali vrtoglavica, toda vsi, ki so mučno vožnjo prestali in jim je uspelo obiskati Jebel Shoqruf, so si edini, da je to verjetno najbolj spektakularna vas v Jemnu.

Hiše, zgrajene na skali, ki se dviga nad rodovitnimi terasami, tritisočaki, ki jo objemajo, in način življenja, ki se v stoletjih ni kaj dosti spremenil (med drugim ni takšnega razkošja, kot sta elektrika in tekoča voda), so zaokrožili doživetje Jemna kot čudovite, pozabljene in skrite eksotične pravljice. Insh’allah, še se bomo videli!

TEKST: Jasmina Dvoršek

FOTO: Aleš Bravničar

Novo na Metroplay: “Ljudje mislijo, da je podjetništvo bogastvo brez truda!” | Marko Verdev