Zakaj kritiki ne pljuvajo več po čisto vsaki grozljivki?

Ob tem nenadnem, a zelo opaznem pojavu, ko so celo najstrožji kritiki vedno več grozljivkam le nemo ploskali, potem pa jih opisovali kot najplemenitejše filmske stvaritve, se je dogajala še ena precej paradoksna stvar – taiste filme je publika običajno ocenila kot zelo slabe. Dolgočasne. Nezanimive. Bedaste. Predvsem pa premalo strašljive. Kar pa je za grozljivke približno tako neprijetna ocena, kot če za pornič rečeš, da ni dovolj pornjaški.

Najpreprostejši sklep bi seveda lahko bil, da smo odjemalci filmske umetnosti danes že tako krvoločni psihopati, da ne moremo uživati v filmu, če nam vsako minuto ne meče v obraz groteskno brutalnih scen, ki se v uri in pol razvijejo v rekordno nasilen spektakel. Ali pa, če perspektivo zasučemo, so kritiki le pokazali, da dejansko živijo v svojih lastnih zadnjicah in so že popolnoma izgubili stik s tem, kar povprečni gledalec razume kot zabavno in funkcionalno grozljivko.

Malce intenzivnejše kopanje po informacijah pokaže, da noben od teh scenarijev ne drži. Najočitnejša sprememba se je namreč zgodila v jedru samega žanra. Grozljivka je po slabem desetletju in pol servilnosti na najprimarnejši ravni razvila nekakšen podžanr, ki je spomnil, da je vloga grozljivke že od začetkov alegorično obravnavanje problematik iz resničnega sveta, ne le šus strašljivih kadrov, ki gledalca suvajo v vse čute, dokler ne postane imun ali pa po še eni nesreči v spodnjice ugotovi, da ta žanr preprosto ni zanj. Seveda, devet ljudi od desetih, ki se odločijo gledati grozljivko, se to odločijo iz podobnega razloga, kot se odločijo za vožnjo z vlakcem smrti – hočejo intenzivno doživetje na prvo žogo. Ne zanima jih, ali je demon metafora za temno stran religije, in tudi ne, ali so brutalni umori najstnic v slasherju simbol ženskega odraščanja, menstruacije, nosečnosti in podobnih reči. Hočejo samo čim več glasnih pokov in krikov, ki bodo bejbo na sosednjem sedežu tako prestrašili, da ne bo opazila, da jo model že deset minut šlata pod majico.

V zadnjem času pa se je pokazalo, da grozljivka lahko ponudi veliko več. Zgodbe številnih modernih grozljivk imajo močno simboliko, kritične vzporednice z vsakdanjim življenjem in celo spomine na zgodbe, ki smo jih že videli. Tu mislimo predvsem na naslove, kot so Get Out, It Follows, The Witch, The Babadook, in celo na franšizo, navdahnjeno z resničnimi dogodki, Priklicano zlo (The Conjuring), ki se bo ob koncu poletja nadaljevala z nadaljevanjem Nuna (The Nun). Širša zgodba vključuje resničen par, ki je življenje posvetil raziskovanju paranormalnih pojavov, a tokratna pripoved iz te serije ni osnovana na resničnem dogodku, temveč na neki drugi, že znani štoriji. Če povemo, da v zgodbi sledimo duhovniku in mladi nuni, ki se iz Vatikana odpravita v Romunijo raziskovat sumljiv samomor tamkajšnje nune, boste tisti z opravljenim višjim nivojem bralne značke hitro prepoznali motiviko. Vse skupaj namreč zelo diši po legendarnem romanu (in filmu) Ime rože (The Name of the Rose). In res, Nuna je modernizirala to Ecovo pripoved in jo demonizirala na svoj, malce bolj hollywoodski, pa zato nič manj zgovoren način.

In medtem ko film poskrbi, da bodo na svoj račun vsekakor prišli tudi tisti, ki si le želijo kinodvorano zapustiti prestrašeni v dno duše, je v ozadju prava teža novodobne grozljivke, ki nas popelje v svet religije kot vernosti in religije kot institucije, da lahko kakšno na račun simbolike demonov in nedolžne mlade nune povedo tudi kritiki. Nekaj za vsakogar, torej.

FOTO Profimedia

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču