Če kmetijstvo primerjamo s športom, kmetijstvo ni sprint, tem več tek na dolge proge

Matej Korenika skupaj z družino, s Tino Kotrle in tremi otroki, Gabrielom, Dominikom in Veroniko, sledi začrtanim ciljem, ki jih je mnogo lažje dosegati, če družina drži skupaj.

Kaj ste?
Matej Korenika: Smo vinogradniki, vinarji, ker je naša glavna dejavnost vinogradništvo in pridelava vina iz lastnega grozdja na 25 hektarjih vinogradov, s tem, da imamo še skoraj tri hektarje oljk in štiri detelje.

Zakaj potrebujete deteljo?
Matej Korenika: Deteljo sejemo na površini, ker tako obnavljamo vinograde oziroma pripravljamo teren za vinograde, zemlja pa tako počiva. Detelja kot lugiminoza veže dušik iz zraka, ki ga spravlja v zemljo. Zadnje čase jo malo več kosimo, ker jo damo na kompost, se pravi, da z njo pokrivamo gnoj, drugače se mulči, kar pomeni, da ostane tam kot zelena masa, ki bogati zemljo z organskimi hranili. Tako da smo navsezadnje tudi malo kmetje, saj smo tudi samooskrbni. Majhnemu je to vse lepo, velikemu pa so to malo drugačne stvari.

Zakaj?
Matej Korenika: Ker imamo vsega skupaj dobrih 30 hektarjev zemlje in bi potrebovali še toliko krav, da bi imeli lasten gnoj že samo za kompost.

Potegne ena stvar za sabo še drugo?
Matej Korenika: V današnjem svetu ja. Biodinamično kmetovanje je eno najstarejših, ko ni bilo velikih površin, mi pa dokazujemo, da se da delati tudi na velikih površinah.

Črpate znanje iz starih načinov in hkrati odkrivate še kaj novega?
Matej Korenika: Ko sem se šolal v kmetijstvu, v Mariboru na srednji kmetijski in potem še začel obiskovati fakulteto v Ljubljani, nam sploh niso povedali, kaj vse obstaja. Učili so nas moderno kmetijstvo, ki je bolj temeljilo na dodatkih, kemičnih spojinah. Temeljilo je na ustavitvi bolezni, saj moderno kmetijstvo ne ugotavlja vzrokov bolezni, ko pa se bolezen pojavi, je treba poškropiti, da boš imel pridelek. Nerad uporabljam izraz kemija, raje uporabljam izraz aditivi, dodatki, ki pospešujejo ali ustavljajo določene procese.

Kaj se je zgodilo, da ste se raje zanesli na stari način vinogradništva, in ne na moderni, kot so vas učili?
Matej Korenika: Drži, da se vračamo, s tem, da je takšno kmetovanje prihodnost. Gremo za en korak naprej, lahko, da smo s temi površinami prišli prehitro v ta svet tu. Zakaj prehitro? V Sloveniji še več kot kakšno leto ne bomo občutili, da je onesnažena, ker je še precej čista in zelena. Pred kratkim so bili pri nas neki Nemci, starejši ljudje, ki so nam povedali, da so v Slovenijo prišli, ker so brali, da se pri nas še da normalno dihati in jesti. Drugje je že vse izčrpano. Mi se še ne zavedamo, kaj imamo. To, kar vidimo okoli: trte, oljke, gozd, kar pomeni, da nimamo le monokulture v nasprotju s tem, kako je recimo v Bordeauxu, kjer se vidijo samo trte in narava živi drugače.
Tina Kotrle: Precej hodimo v tujino na sejme, in ko pridemo domov, rečemo: Živimo v lepem kraju.

Kako to, da ste že tako mladi razmišljali o starinskem načinu kmetovanja?
Matej Korenika: Nisem razmišljal tako, razmišljal sem o tistem, kar sem se naučil v šoli. Takrat je očeta zadela možganska kap in sem ostal doma. Na začetku sem delal tehnično zelo precizna vina, v vinogradih pa ni smela biti ena pika. Na koncu vidiš, ko malo potuješ okoli po svetu, da je naš produkt enak drugim po svetu. Potem so se pojavile tudi bolezni in smo se jih rešili s starimi škropivi, ki so jih uporabljali včasih. Poskusili smo in počasi šli naprej. Najprej smo šli v ekološko pridelavo in nekaj let eksperimentirali brez certifikacije. Spoznal sem tudi neke ljudi, 'čudake', ki so začeli govoriti o naravnih energijah, silah …

Ste jih vzeli resno?
Matej Korenika: Fasciniralo me je. Ljudje me velikokrat vprašajo, zakaj. Ne vem, zakaj, ker ni enega razloga. Dosti ljudi gre v biodinamiko, ko imajo težave z zdravjem, in potem rečejo, da je izvor tega to in to, kar je treba opustiti in delati tako. Mi tega nismo imeli, fantje so me preprosto navdušili nad tem, nakar sem o tem začel govoriti bolj na glas v nekem krogu ljudi.

Ste kaj raziskovali?
Matej Korenika: Kupil sem nekaj knjig, čeprav so kar težke za branje. To ni ravno lahko čtivo, ker je težko dobiti prevod v slovenščino. Težava je knjigo, ki je recimo leta 1896 izšla v nemščini, prevesti in razumeti, kaj je avtor mislil, ter vse to spraviti v današnje čase.

Kako so vas v Kortah gledali, ko ste začeli biodinamično vinogradništvo?
Matej Korenika: Ko sem o tem govoril ljudem, ki so delali v Vinakopru, so se spraševali, ali bomo še potem živeli in imeli kaj grozdja.

Kako ste se tega lotili?
Matej Korenika: Sprva smo pridelovali ekološko grozdje, potrebovali pa smo štiri leta, da smo prišli do certifikata.

Ste tudi vi iz Kort?
Tina Kotrle: Ja, od tukaj sem. Tudi moji doma imajo kmetijo, ampak kot otrok sem rekla, da tega ne bom delala, in potem sva prišla skupaj, nisem pa vedela, koliko tega imajo. Enkrat sem šla k njemu ravno, ko je bil čas obrezovanja trt.

Se pravi, da ste se vi bolj obračali proti mestu?
Tina Kotrle: Ja, živela sem na vasi, ampak želela delati v mestu v pisarni in potem morda doma kaj malega na vrtu. Vedno sem rekla, tudi staršem, da tega ne bom nikoli delala, in potem grem pogledat k njemu v vinograd in rečem: “O, tu pa imate veliko.” Ampak povedal mi je, da je to le eden od vinogradov, ki se razprostira na sedmih hektarjih, in da imajo še 18 hektarjev vinogradov. Potem se je vse skupaj hitro razvilo. Kmalu sva dobila prvega otroka, a sem ostala še v službi, potem pa sta prišla še drugi in tretji otrok.

Kako se razlikuje vaše življenje zdaj, ko ne hodite več v službo, od prejšnjega?
Tina Kotrle: Tu je drugače. Če iskreno povem, sem se dosti bolj našla v tem, ker smo doma skupaj z otroki, živimo bolj pristno, tudi manj stresno je, ker sem v službi imela res stresno delo. Delala sem v računovodstvu in delo je moralo biti narejeno ne glede na vse. Velikokrat sva se tudi sprla, ker je on bil doma in ni razumel, da si ne morem vzeti bolniške. Tudi jaz nisem mogla razumeti njega, da si ne more vzeti bolniške, ker je bilo doma delo. Že po prvem otroku mi je rekel, naj ostanem doma, pa še nisem bila pripravljena. Po drugem tudi še nisem bila pripravljena, potem je prišla še hčerka in sem imela doma že kup papirjev za urediti, tudi v službi je bilo toliko tega, doma pa trije majhni otroci … Ko sem šla po tretji porodniški spet v službo, sem se odločila, da je vsega preveč. Tako sem ostala doma. Matej mi ni verjel, da bom pustila službo.

Kako ste se počutili, ko ste ostali doma?
Tina Kotrle: Imela sem občutek svobode. Ko sem se odločila, da ostanem doma, sploh nisem več dvomila, da karkoli ne bi bilo, vse se je potem razvilo v najboljšem možnem smislu. Tudi odnos med nama se je izboljšal, ni bilo več prepiranja. Če sem potrebovala bolniško, sem jo izkoristila za otroke, lahko sem jih zjutraj peljala kamorkoli in bila popoldne tukaj. Ko si zaposlen, si težko lahko privoščiš kaj takšnega.

Kakšno je življenje, ko si povsem odvisen od narave?
Matej Korenika: Ko sem opravljal pripravništvo v Vinakopru, sem bil v službi šest mesecev. Samo tam je bil nekdo nad mano. Tukaj pa je narava, ki je vedno nad mano. Velikokrat gledaš ven, ali bo deževalo ali ne, ko bi dež zelo potreboval, po drugi strani pa lahko veliki nalivi povzročijo veliko škode.

Zaradi tega slabo spite?
Matej Korenika: Ko sem bil mlajši, sem zaradi tega precej slabo spal, zdaj se mi zdi, da sem bolj utrujen in več spim.

Imate več dela?
Matej Korenika: Dela je več, ampak si prizadevamo, da bi imeli zaposlenih tudi več ljudi. Sami ne zmoremo vsega, oče tudi nima več 20 let. Je pa težava dobiti delovno silo. V vinogradih je stalno kaj za delati, tudi pozimi, treba je rezati trte, popravljati žice, kole. Treba je poskrbeti za kompost, gnoj, težava pa je dobiti nekoga, da bi delal, kot želimo mi. Če dobiš nekoga, ki že kaj zna, se težko loči od svoje vsakodnevne rutine. Če dobiš nekoga, ki je iz povsem druge panoge in še ni delal v kmetijstvu, pa ne ve, za kaj gre, ne ve, kako raste trta … Velikokrat tudi razmišljamo, da bi šli do univerze in povprašali za študente, ali je kakšen, ki bi želel ostati tukaj. Imeli smo razpis na zavodu za zaposlovanje in sta prišla dva, eden je bil alkoholik …

Imamo zmotne predstave, da gre alkoholizem z roko v roki z vinarji?
Matej Korenika: Ne moremo ravno govoriti o alkoholizmu, se pa kakšen dan spije kaj več. Stari ljudje so vino uporabljali kot hrano, to ni bil ravno alkoholizem, kakšen je bil alkoholik, kakšen pa ne. Takrat so spili bistveno več vina, ker ima vino ogromno kalorij. Če si vino pil vsak dan 60 let, brez tega nisi mogel, je bilo del tebe. Že mene so pred 15 leti, ko sem šel delat zdravniški pregled za gasilce, vprašali, koliko pijem. V hecu sem povedal, da septembra, oktobra, novembra pijem vsak dan. Povedal sem, da takrat spijem tudi liter na dan. Zdravnica me je že malo čudno gledala. Ko sem prišel s pregleda, sem fantom, ki so me čakali, povedal, da bom po mojem šel v Idrijo na zdravljenje. Zdravnica me je vprašala, kako to, da toliko spijem, in povedal sem ji, da sem vinar in da ravno ne spijemo toliko. Po trgatvi pa je vino le treba vsaki dan pokušati. Nono mi je pripovedoval, da so, ko so kopali vinograd, spili po dva, tri litre vina na dan. Delali so fizično in potrebovali so energijo. Salame, pršute, klobase, to, kar je bilo boljšega, so takrat prodali v Italijo in jedli so kakšen rumen špeh, za kalorije pa se je pilo vino. Vodo so pili za žejo in vino za hrano.

Katere logike se držite pri pridelavi biodinamičnih vin?
Matej Korenika: Precej delam po kmečki logiki, moram pa biti tudi malo posloven. Še vedno pravim, da je dva plus dva štiri, in ko imam 100 evrov v žepu, vem, da imam teh 100 evrov v žepu. Nisem razumel Tine, ki mi je razlagala, da je nekdo imel dobiček. Kje pa je ta denar? Po moji logiki, če imaš pet tisoč dobička, to mora pomeniti, da je tu pet tisoč. Ona je pravila, da je to samo bilančno. Ne! Po moji kmečki logiki moram na banki imeti teh pet tisoč evrov. Zame je to dobiček. Tako pa imam dobiček in plačujem državi, denarja pa nimam. Kakšen dobiček je to? Zame je to izguba. Steklenica vina stane toliko in toliko, ko jo prodam, mora še nekaj denarja ostati.

Kako se živi od biodinamične pridelave vina?
Matej Korenika: Da se dobro živeti. Prva stvar je, da moraš imeti razjasnjeno, kaj hočeš delati. Druga stvar je, da moraš, ko se za to odločiš, nekaj let dati na kocko, ker moraš spremeniti razmišljanje. Nekatere stvari se ti tudi malo podrejo: lahko, da določeni trgi ne razumejo tvojega pridelka, izgubiš trg … Če rečeš, da boš zdaj delal tako in delaš tako, bo uspeh zagotovo sledil. Če dobro delaš, boš imel dober produkt, ni pomembno, ali je to vino ali jabolka ali meso. Lahko, da ti ne bo uspelo danes, ampak jutri, ker ne boš imel marketinga in podobno, ampak dolgoročno boš zmagal. Če kmetijstvo primerjamo s športom, kmetijstvo ni sprint, temveč tek na dolge proge. Če smo na maratonu in se tega zavedamo, bodo generacija, dve, tri več vlagale, delale in razmišljale, saj ni vse samo v lopati in motiki. Treba je tudi ob pravem času reči ne, čeprav bi to finančno nekaj prineslo. Moraš stati za svojimi odločitvami. In če ti bo nekdo ponudil, da vzame toliko pridelka po neki ceni, rečeš ne. Če ima moj produkt takšno ceno, menim, da sem vanj toliko vložil, in zanj toliko hočem. Nekaj mora ostati tudi meni. Zakaj bi nekomu moral prodati pod ceno? Raje bomo vino spili s kolegi pri meni, naredili zabavo in se imeli vsi lepo.

Je biodinamično vino precej dražje od drugih vin?
Matej Korenika: Naše vino ni bistveno dražje.

Kakšna pa je razlika v kakovosti vina?
Matej Korenika: Ogromna. V ceni pa je v tujini vedno manjša razlika med ekološko pridelanim vinom in konvencionalnimi vini. Je pa velika razlika, če prodaš tisoč steklenic vina ali 100 tisoč steklenic. Zato tisti, ki pridela več, ne more imeti cene krat tri, krat dva, cena je lahko višja recimo za 20 odstotkov. Moje drugo razmišljanje glede cene – naša vina v srednjem razredu so dostopna širšemu številu odjemalcev, ker mislim, da imamo na svetu vsi pravico do zdravega življenja. Zakaj bi imel produkt, za katerega vem, da je zdrav in ne vsebuje nobene kemije, ker smo nadzorovani s toliko analizami, samo za bogate? Kmetijstvo mora razmišljati v to smer, da mora hrana biti dostopna vsem, tudi kakovostna hrana.

Kako pa je biodinamična pridelava sprejeta v Sloveniji?
Matej Korenika: Biodinamika v Sloveniji ni prav znana. V Sloveniji nas je 40, ki imamo certifikate, od tega osem vinarjev, drugi so vrtičkarji, obdelujejo zelo majhne površine.

Kdo so kupci vaših vin?
Matej Korenika: Od mladih ljudi do starejših. Naši kupci so ljudje, ki to jih fascinira. Ko pokusijo 10 vin in je 11. naše, rečejo: “To pa je nekaj drugačnega, kaj je to?” Okus, barva, aroma, vse je drugače in bolj intenzivno, vino je bolj obarvano, saj vsebuje vsega več. Naš pridelek je en kilogram grozdja na trti. Rastlina črpa sto enot iz zemlje, razlika je, ali to da v eno enoto ali pet enot. Se pravi, da je koncentracija močnejša tam, kjer se pridela manj grozdja po trti. To nekaterim ustreza, drugim pa ne … Ljudje pa se vedno več zanimajo, kako je to vino pridelano in kaj je v njem. Po drugi strani se o vinu govori kot o substanci, ki ni najbolj koristna za organizem in rečeš, če ta substanca vsebuje še veliko drugih substanc, je to sploh negativno za organizem. In ljudje, če že pijejo vino, želijo piti dobro vino.

Kaj se zgodi s človekom, da pri nekem delu zdrži ure in ure iz leta v leto?
Matej Korenika: Velikokrat sem tu podnevi in ponoči. Določene stvari sploh delam samo ponoči, recimo škropljenje in žveplanje zaradi temperature, vlage, vetra … Morda kdo tudi misli, da delamo ponoči, ker 'švercamo', ampak boljši 'šverci' se delajo čez dan. Enkrat smo v vinogradu na traktorju nekaj 'šraufali' pod lučmi, ko je bila že tema, in na sosednjem hribu so imeli termoopazovanje zaradi beguncev. Mimo je prišla patrulja, ker so videli, da se zbiramo sredi vinograda, saj je prišel še moj oče z džipom in potem še avtomehanik s svojim avtom. Potem je prišla tudi policija.

Si privoščite dopust?
Matej Korenika: Letos smo bili 10 dni, kar je bilo zame malo preveč. Sedem dni je še v redu, ampak težko si predstavljam, da ne delaš 10 dni.

So za uspeh dovolj delavnost, znanje in vztrajnost?
Matej Korenika: Tudi sreča je potrebna. Stari ljudje rečejo, da se tudi umreti ne da, če nimaš sreče.

Fotografije: Goran Antley

Novo na Metroplay: Nuša Lesar o najlepšem letu svojega življenja, materinstvu in delu voditeljice