Katja Štingl | 20. 3. 2020, 11:43
Nekdanja tekmovalka Masterchefa Kamala: “Nismo lačni hrane, lačni smo ljubezni!”
“Sem chef Kamala in priznam, sem čustveni gurman,” začne odkrit pogovor simpatična kulinarična umetnica Kamala Katerina Gjorgjievska, pred leti top 5 Masterchef Slovenije, ki je še do nedavnega čarala svoje okuse od Makedonije, preko Slovenije, do Mehike in Mediterana.
Njeno mistično kuhanje je navdušilo že marsikaterega zvezdnika, po daljšem medijskem premoru pa se strastna zagovornica zdravega življenjskega sloga vrača med slovensko občinstvo, polna inspiracije in idej, kako okusiti svoje sanje. »Ljudi vabim v svet kulinarične domišljije, da bodo tudi njihovi kuharski in drugi življenjski izzivi postali mala malica,« zaupa zgovorna Makedonka.
»Zapri oči. Odpri um in srce. Sprosti svoje čute. Česa je lačno tvoje telo? S čim hraniš svoje misli in kaj je hrana za tvojo dušo? Kakšen je tvoj okus?« nadaljuje. Videti je, da v tokratnem intervjuju ne bom le jaz tista, ki bo spraševala.
Pravkar ste mi priznali, da ste čustveni gurman. Kaj to sploh pomeni, kako je to videti v praksi?
Sediš na kavču. Utrujen, sam s svojimi občutki, ki niso ravno prijetni. Žalost, potrtost, brezvoljnost … strokovnjaki imajo za takšno stanje tudi ime, reče se mu depresija. Posežeš po čipsu, napolitankah, čokoladi, pici za kosilo, bureku, mastno in slastno, vse, da nahraniš svojo čustveno praznino. Ješ nenadzorovano večkrat na dan, ob čustvenih stiskah se temu primerno poveča količina vnešene hrane in povečajo se tudi številke na tehtnici. Tako je bilo tudi pri meni.
Še preden sem se zavedala, sem se zredila za 20 kilogramov, dokler nisem prišla do točke, ko sem si rekla dovolj, kajti z vnosom mastne hrane se je večal tudi vnos druge mastne nesnage v moje življenje. Predvsem nesnage misli. Ko sem se odločila, da neham hraniti svojega čustvenega gurmana in vzamem kuhalnico in življenje v svoje roke, se je začela moja profesionalna kulinarična kariera.
Več časa sem preživela zunaj, v gibanju, začela sem sodelovati z ljudmi, ki imajo sanje in jasen cilj v življenju. Občasno sem meditirala. Z vsem tem sem posledično prihajala domov pozno in prijetno utrujena, tako da sem z lahkoto preskočila večerjo in polna sanj šla sanjat. Kilogrami so začeli izginjati, vrnila se mi je volja do življenja, ustvarjanja. Sedem pravljičnih let je od tega. To je moje potovanje duše.
»Čutiš?« me vpraša, ko zagrizem v njeno kulinarično mojstrovino, veganske, brezglutenske sojine proteinske palačinke z nadevom iz kislega zelja, svežega sesekljanega čilija ter koriandra, brusnic, graha, kockic sveže rdeče paprike in tahini prelivom z nešteto igrivimi aromatičnimi vonjavami vsestranskega porekla. »Hrana je zelo, zelo tesno povezana z občutki. Kajti vedno hranimo tisti občutek,« nadaljuje. A tistega, ki nas tako lepo napolni, izpolni in nahrani? Vsako celico našega telesa, našo dušo in srce?
Tako je, točno tega. Tisti občutek, ki ga najbolj pogrešamo, tistega, katerega smo lačni, tistega, ki v nas zbuja praznino. A kaj jo je povzročilo? To, da naše življenje nima smisla? Morda. A morda ga tudi ima. Za tiste, ki ga poiščejo. Obiščimo tisti del sebe, za katerega nam občutek pravi, da ga je treba začutiti, karkoli že to je. Dovolimo si začutiti. Sram, jezo, žalost, krivdo … vse to.
Ko ozavestimo ta del sebe, vrata hladilnika ne bo več odpiral čustveni gurman, saj bomo z njim sklenili premirje. Sprva ne bo enostavno, saj je naš um močan, spremembe mu niso všeč, naš ego se upira, čustveni gurman bo zahteval svojo porcijo, ker je tako navajen. Dajmo mu jo, ne bodimo prestrogi do sebe in začnimo s tem, da če že imamo potrebo po nezdravi in hitri hrani, začnimo spreminjati postopoma in ne kar čez noč. Tudi hranili ga nismo le eno noč, kajne?
To je najbrž najtežji del, ki od nas zahteva veliko discipline, volje in motivacije. Ob tem se mi zagotovo najprej porodi vprašanje: »Saj bi, ampak, kako?«
Tako, da komuniciraš s svojim čustvenim gurmanom. Potopiš se v čustvo, ki ga priznaš. »Danes si žalostna, kajne? A palačinke bi, da se potolažiš? Prav, a zakaj ne bi bele moke nadomestila s čičerikino, pirino, ajdovo, sojino, kamutovo ali celo proseno ter kostanjevo? Zakaj ne bi belega sladkorja nadomestila z agavinim ali datljevim sirupom?« Najhuje je, ko se človek obsoja po tem, ko je izpraznil banjico sladoleda.
Se vam zdi, da se ljudje radi linčamo?
Prevečkrat, a to je linčanje, s katerim si dokazujemo samo to, da se nimamo dovolj radi. Samoobtoževanje je cesta, ki vodi v mesto nikoli. Če se že prekršimo, potem se dajmo z užitkom in ne s takojšnjim ali poznejšim samokaznovanjem in samoobtoževanjem. Preprosto. Življenje je kompleksno le toliko, kot si ga zakompliciramo sami. V resnici pa sploh nismo lačni hrane. Lačni smo ljubezni! Dotika, objema ter toplega iskrenega in globokega pogleda. Poglejmo. Kdaj čustveni gurman poseže v hladilnik? Ko se ne počuti sprejetega, ljubljenega ali vrednega….
Lačni ljubezni … se zamislim. Res je.
Vsakič ko skuhamo izvrstno okusno ter vrhunsko postreženo večerjo, si s tem dvignemo občutek zadovoljstva. Zaradi božanskih okusov ter tudi zaradi tega, ker smo bili pripravljeni storiti nekaj več zase. To pomeni, da smo se začeli malo bolj ceniti, da se imamo malo bolj radi. Kuhanje je meditacija, je ustvarjanje, je odkrivanje in okušanje svojih sanj.
Je vaše poslanstvo kuhanje?
Ne. Moje življenjsko poslanstvo je, da ljudem pokažem, kako v sebi odkriti intuitivnega, samozavestnega, kulinaričnega mojstra. Samozavest se okusi. Želim jim dati zavedanje, da ni pomembno, kaj imaš, temveč kaj iz tega narediš. Prav tako kot tudi ni pomembno, od kod prihajaš, temveč kam greš. Vsak lahko postane najboljši kuhar na svetu zase in si začini življenje po svojem okusu.
View this post on Instagram
Da zaupamo lastni intuiciji? Znani ste namreč po tem, da raje vodite ljudi, da odkrivajo lastne recepte, kakor da bi jim do pikice natančno servirali svoje.
Res je. S kuhanjem je kot z vsako stvarjo v življenju. Če ne bomo našli svojega recepta, bomo vedno jedli tisto, kar nam bodo servirali drugi, tako da se potem nimamo kaj pritoževati, saj smo sami izbrali to. Življenje je nepredvidljivo, naj bo takšno tudi kuhanje - da smo na koncu presenečeni, kakšno mojstrovino smo ustvarili. Kuharskih receptov ne potrebujemo, z njimi ne razvijamo svoje intuicije. Kar deluje za nekoga, ni nujno, da bo tudi za nas. Ljudje smo individumi in le kadar smo v stiku s samim seboj, dobimo odgovore, kaj je tisti trenutek najboljše za nas. Raziskujte.
Raziskovanje je svoboda. Tako rastemo in zrastemo. Vsak moj krožnik je manifestacija, jaz sem kot 3D tiskalnik iz glave na krožnik. In to je tudi tisto, kar bi rada, da ljudje odkrijejo pri sebi. Česa so sposobni. Da opustijo vse tisto, česar so naučeni, in počnejo že vse življenje enako, ter da se pogumno lotijo novih stvari.
»Tri, štiri, eksplodiri,« sem zasledila v eni od vaših inspiracijskih objav na socialnem omrežju, kjer svoje sledilce navdušujete, odkar ste pred nekaj meseci prišli nazaj v Slovenijo. Je ta čas prišel tudi za vas? Da eksplodirate?
Je, a ne v negativnem pomenu, kot bi si kdo morda predstavljal. Eksplozija za marsikoga pomeni uničenje, a vsako uničenje, vsak konec, prinaša tudi nov začetek. Tudi lonec eksplodira, če vanj samo tlačimo. V mojem primeru gre za eksplozijo idej, za uresničitev sanj, za eksplozijo sebe v svet, za dvig svojega potenciala, da stopimo iz lastne sence in se pokažemo v vsem svojem sijaju, kdo v resnici smo.
Preberite še: Damjana Bakarič: "Samota je nujna, da srečaš in spoznaš samega sebe" ali pa "Prodajam dizajnerski plašč. Cena: 100 evrov” (naša novinarka izkusila izsiljevanje z grožnjami spletnih goljufov)
