Ciper - otok ljubezenskih in adrenalinskih doživetij

Koliko dni je potrebno, da v polnosti doživiš Otok ljubezni, kot ga radi imenujejo domačini, je precej relativno vprašanje. Tako kot je relativno vprašanje v kaj se na njem zaljubiš. A če je doživljanje dovolj intenzivno, zadostujeta že dva dneva v resortu Coral bay, letošnji lokaciji kluba BRP. Kluba kjer v nasprotju z večino obalnih sredozemskih kompleksov poudarek ni na poležavanju, alkoholu in druženju, ampak preizkusu koliko zabavnosti je mogoče doživeti med morjem in nebom. Nočni klubi, bazeni z vedno polnimi ležalniki in brezkončnimi "osvežilnimi" pijačami ter restavracije z vonjem po Sredozemlju tukaj izginejo pred podobo dveh absolutnih vladarjev valov in brezpotij: SeaDoo-ja RXT-X 300 in Can-Am-a Mavericka X3 XRS TURBO R. In ja, trenutke z njunima najnovešjima različicama je mogoče primerjati z občutki zaljubljanja na prvi pogled.

Evforija. Ali recimo drugače - količina užitka in adrenalina, samovšečnosti, pa tudi strahu, ki jo daje 300 glava horda "morskih konjičkov" zapakairanih v paket vodnega skuterja, je težko primerljiva s čemerkoli. Svoboda morskih prostranstev brez hitrostnih omejitev in predvsem nepredvidljiva razgibanost divjih valov pred nevihto v južnem Sredozemlju, odpira neko novo perspektivo v dojemanju morske zabave.

Takšni vožnji bi lahko rekli: freeride. Vsak val je zgodba in avantura zase saj je tudi pri polovičnem plinu vožnja bolj v zraku kot v vodi. A stabilnost zaradi na novo oblikovanega trupa ni nikoli vprašljiva in po novem niti praktičnost. Prtljažni prostor za dodatno gorivo in hladilno torbo odpira nove dimenzije ali bolj rečeno nova obzorja. Snemljiv zadnji del sedeža, pa s tako nastalim majhnim "sundeckom" briše meje praktičnosti med skuterji in manjšimi gliserji. Tako kot na kopnem meje med štirikolesniki in avtomobili briše Maverick. 

Daleč od punc v bikiniju, ki bi se lahko pretegovale po "sundecku" ali na obali, se v prahu brezpotij pišejo še skrajnejše zgodbe. In tako kot za model "X3" ni mogoče reči ali je to resen reli dirkalnik ali igračkast bugy, za njegovega manjšega ožjeg brata "traila" ni moče z gotovostjo reči ali je to štirikolesnik z volanom, sedežem in streho ali mini terenec. A takšna teoretična filozofsko tehnična vprašanja sploh niso pomembna. Pomembno je nekaj povsem drugega - praktična uporabna zabava brez omejitev.

V civilizaciji vedno obstaja nekaj kar omejuje! V brezpotjih - z brutalno zalogo moči lahkotnega vozila, pa je ob elektronski zapori prednjega diferenciala in nasršenih gumah z nepredstavljivim hodom blažilcev, omejitev samo znanje in strah v vozniški glavi. Vsakemu Mavericku bi lahko nataknili tudi plug in z njim preorali njivo, lahko bi z njim odpeljali reli Dakar ali pa punco v opero in to ne da bi zamenjali karkoli drugega kot svojo obutev.

Na hitrih makadamih iz Larine plaže preko polotoka Akamas se meje vozniških znanj in strahov kažejo v drugačni perpektivi. Ob krotenju moči, ki pri najzmogljivejši ali bolje rečeno najbolj nori verziji Mavericka preseže 170 divje rezgetajočih konjičev, se začnejo porajati precej drugačne misli o vožnji, kot jih lahko doživljaš v katerem koli drugem vozilu. A misli, še predno dobijo oprijemljivo obliko, izginjajo v dolgih pramenih prahu za vozilom.

In ko se vrneš na plažo je ob podrhtavanju srca v glavi ena sama praznina. Praznina prepihanih možganov, praznina, ki jo je zahtevala koncentracija vožnje, praznina, ki jo počasi skozi prebliske spomina na minule trenutke polni le evforična sreča. In nekakšna slutnja tega, da bi vožnjo lahko ponovil tudi umirjeno, potovalno, skupinsko, raziskovalno, blago.... Ali pa tudi ne!

Besedilo: David Stropnik

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču