»Pisanja Podzemne železnice sem se lotil, ko sem kot človek in pisatelj dozorel!"

Ko jih je danes 50-letni recenzent za Village Voice in avtor že sedmih knjig, od tega kar petih romanov, štel dobrih dvajset, se je domislil ideje, ki je danes kronana z najbolj prestižnimi literarnimi nagradami in za katero je televizijske pravice kupil sam Barry Jenkins, režiser z oskarjem nagrajenega filma Moonlight (Mesečina).

»Običajno se igram z dvema ali tremi idejami naenkrat,« ve povedati Whitehead. »Kadarkoli imam nekaj prostega časa to počnem. In tista ideja, s katero se najbolj ukvarjam, je običajno tista, ki se je na koncu lotim.«

Pa vendar je ideja za Podzemno železnico čakala na uresničitev še nekaj desetletij. Zgodba o 15-letni sužnji Cori, ki pobegne s plantaže v Georgii, je potrebovala zrelejšega pisca. In tega se je takrat zelo dobro zavedal.

Pokeraš, ki postane pisatelj

Whiteheadovi starši so bili dobro situirani, zato se je skupaj z bratom lahko šolal v privatnih šolah. Več kot navdušeni so bili tudi, ko jim je Colson naznanil, da bo postal pisatelj.

Potem pa se je vse spremenilo, ko je odšel študirati na Harvard. Takrat se je v njem prebudila uporniška žilica. Na fakulteti je namesto klasične literature, ki se mu je zdela preveč konzervativna, vpisal afriško-ameriške študije na oddelku za gledališče. Ob tem ga ni zanimalo igralstvo, temveč dramske igre. Zanj bi takrat tudi težko rekli, da je bil posebno ambiciozen študent. Večji del svojih študentskih del je kartal, naj si bo poker ali bridge. Njegova ljubezen do pokra je leta 2014 dobila svoj odmev tudi v memoarjih, ki jih je razširil iz članka o svojem sedemdnevnem bivanju v Las Vegasu, kjer se je udeležil svetovnega turnirja v pokru.

Po drugi strani pa je na Harvardu tudi veliko bral. Tako sta mu med drugim pod roke prišla James Joyce in Thomas Pynchon. Na njuna dela se še danes sklicuje, kadar spregovori o navdihu in strukturi.

Ko je Whitehead diplomiral, je starše obvestil, da bo postal novinar.

»Povedala sta mi, da novinarji na leto zaslužijo le 14.000 dolarjev. Kar se je meni sicer zdelo dovolj, vendar sta si onadva želela, da bi postal odvetnik, zdravnik ali kaj drugega, kar bi bilo bolj cenjenega. S pritiski, naj si vendarle najdem že kakšno pošteno službo, sta prenehala šele, ko je izšla moja prva knjiga.«

Ideja za Podzemno železnico se je Whiteheadu porodila v začetku leta 2000, tik preden je izšla njegova prva knjiga. »Takrat sem na Village Voiceu zaslužil po 35 centov na besedo. Ni bilo ravno veliko, sem pa tam dobil veliko priložnosti. Ko si bil enkrat zraven, pri tisku, si se lahko lotil pisanja praktično o čemerkoli in za katero koli rubriko. Moral si jim biti le na dosegu roke in v bližini. In ker sem bil svobodnjak, sem imel čas, da sem pisal tudi romane. Moja samozavest je rasla, ko sem ugotovil, da bi se prav zares lahko preživljal s pisanje. Pa čeprav je bilo to precej neumno.«

Njegova mladostniška zagnanost pa je imela tudi svoje omejitve.

Ko se je na začetku svoje pisateljske kariere pričel poigravati z idejo za roman Podzemne železnice, je bila ta drugačna kot desetletja kasneje, ko je bila knjiga napisana. Vedel je, da si želi pisati o razvejanem omrežju, ki je pomagalo s plantaž pobeglim sužnjem priti na sever države. Vedel je tudi, da si v zgodbo želi vključiti nekaj magičnega realizma, in v tem primeru je bila to mistična železnica ali mreža varnih hiš, kamor so se na poti lahko zatekli sužnji. Te skrite povezave so kmalu prerasle v pravi pravcati podzemni sistem. Prepričan je bil tudi, da bo nosilni lik zgodbe mlad človek. Sprva je imel v mislih moškega.

»Ko sem leta 2000 prišel na to idejo, sem takoj vedel, da gre za dobro idejo. Hkrati pa mi je bilo tudi jasno, da ji nikakor še nisem kos,« je Whitehead povedal za The Guardian. »Vedel sem, da še nisem dovolj dober pisatelj, zato sem se odločil, da bom najprej napisal nekaj knjig, da se obrtniško dovršim, hkrati pa bom v zrelejših letih z več izkušenj in življenjskih uvidov bolje obvladal to zahtevno tematiko. In zato sem idejo pustil čakati. Vedel sem, da takšna knjiga zahteva zares veliko študija in raziskovanja, da bi lahko zadostil teži, ki so ji zasluži. Morda me je vse skupaj skoraj plašilo. Potem pa me je pred nekaj leti prešinilo. Kaj pa, če je prav knjiga, ki te plaši, edina zares vredna, da se je lotiš?«

Odločitev je padla, glavni junak pa se je iz 20-letnega mladeniča spremenil v najstnico Coro.

»Ko sem nato končno sedel k pisanju, sem bil takoj soočen z vprašanje: ’Le kako naj psihološko kredibilno prikažem življenje na plantaži?’ V mislih sem imel ljudi, ki so bili zagotovo travmatizirani, brutalizirani in dehumanizirani celo življenje. Vedel sem, da moj opis ne bo in ne sme biti takšen, kot je bil v Hiši strica Toma, kjer so bili vsi tako blagohotno nastrojeni drug do drugega. Jasno mi je bilo, da se bodo ljudje borili do zadnje kapljice krvi za vsako skorjico kruha, pa tudi za vsak dodaten košček zemlje. Meni se to zdi realno: ko skupaj vržeš ljudi, ki so jih posiljevali in mučili, je seveda jasno, da se bodo temu primerno tudi vedli.«

Tako so nastale tudi najmočnejši prizori v knjigi, ki se močno zarežejo v ume bralcev. Ena takšnih je gotovo prilika, ko se mora Cora upreti drugi sužnji, da bi zaščitila edino stvar, ki ji pripada, t.j. majhna krpica zemlje, na kateri obdeluje svoj mali vrtiček. Drug takšen prizor pa je, ko skuša Cora zaščititi malega Chesterja pred besom lastnika sužnjev.

»To sem pisal leta 2015 in si predstavljal herojski obup, ki nekoga prisili v to, da pobegne s plantaže. Zame sta bila to dva ključna trenutka, ko je morala junakinja spoznati, kdo je in kaj mora storiti, da bi to v njej lahko preživelo.«

Whitehead je mesece dolgo preživel v podrobnih raziskovanjih za svojo knjigo. Neumorno je listal zgodovinske arhive in prebiral pričevanja preživelih iz tridesetih let prejšnjega stoletja, ko so jih ti imeli že 90. Šolske klopi mu teh spoznanj namreč niso dale. »V petem razredu osnovne šole smo celotno zgodovino suženjstva obdelali v desetih minutah, nato pa 40 minut govorili o Abrahamu Lincolnu. In ko sem bil v desetem razredu, smo 10 minut posvetili borbi za državljanske pravice, nato pa 40 minut govorili o Martinu Lutherju Kingu. In to je bilo to. Verjamem, da je danes drugače.«

Whitehead si je poleg vsega želel v knjigi nasloviti tudi odnose med starši in otroci. To mu je šlo tokrat toliko bolje od rok, saj je tudi sam medtem postal oče deklice. Tudi zato je njegovo pisanje na trenutke tako pretresljivo. Avtor je v Cori nehote videl lastnega dekliča in z nekaj vživljanje je lahko razumel, kakšne stiske so prevevale starše otrok, ki so se rodili v okove.

Učitelj kreativnega pisanja in pisatelj

Whitehead si je po izjemnem uspehu Podzemne železnice vzel nekaj časa, da si ponovno napolni baterije (pa tudi, da v polnosti zaužije dokončanje svojega, kot sam ocenjuje naravnost življenjskega projekta). Danes uči kreativno pisanje na Princetonu in univerzi v New Yorku, počasi pa se spravlja tudi k pisanju nove knjige, pri čemer pa se mu nikamor ne mudi.

»Običajno si vzamem leto in pol oddiha od pisanja knjig in se šele nato lotim nove. In ko se je lotim, poleg pisanja še naprej hodim tudi v službo. Ko sem spoznal svojo ženo, jo je prav to najbolj skrbelo. Neprestano sem samo sedel, bral in pisal.«

Podzemna železnica je izšla leta 2016, pred dnevi pa jo je za slovenske bralce v prevodu izdala Hiša knjig - Založba KMŠ. Več o knjigi si lahko preberete v spletni knjigarni Galarna, to resnično mojstrovino pa lahko poiščete tudi v vseh malo bolje založenih knjigarnah.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču