Čudež v Zagrebu: Leglo zapuščenih in nepokretnih kužkov ponovno shodilo

Njihovo stanje je bilo zelo slabo, čeprav jih je psica pridno dojila. Celotno pasjo družino so takoj prepeljali v zavetišče, kjer so jih veterinarji temeljito pregledali. Ugotovili so, da imajo vsi štirje kužki sindrom "plavajočega kužka," kar se zgodi izjemno redko, so zapisali na spletni strani zavetišča.

Damir Skok, direktor zagrebškega živalskega vrta, v okviru katerega deluje tudi zavetišče za zapuščene živali, je povedal, da gre za razvojno nepravilnost, ki ni pogosta. Če se že pojavi v kakem leglu, prizadene morda enega ali dva kužka, nikakor pa vseh mladičkov v leglu.

"Mišice kužka s tem sindromom niso dovolj močne, zato noge ležijo ob telesu namesto pod njim. Kuža ne more stati na nogah, niti se premikati. Zaradi položaja nog ob telesu in poskusa premikanja je videti, kot da kuža plava. Tako je sindrom dobil ime. Mladiček običajno vstane dva, tri tedne po rojstvu, ti mladiči pa so bili stari približno štiri tedne, ko smo jih našli, in se še vedno niso mogli premikati. Njihov lastnik je bil verjetno prepričan, da zanje ni nobene rešitve, zato jih je zavrgel. Sodobna veterinarska medicina danes dela čudeže, zato smo se odločili, da psičke rešimo," je še povedal Skok.

V zavetišču so na pomoč poklicali strokovnjake z zagrebške veterinarske fakultete, kjer so mladički začeli s fizioterapijo. Na terapijo so jih dnevno voziti prostovoljci iz hrvaškega društva za zaščito živali in jim tudi dali imena: Su, Lana, Lora in Loris.

"Dva mladička sta bila v zelo slabem stanju, dva pa v nekoliko boljšem, vendar tudi ta nista mogla hoditi. Noge smo jim zato imobilizirali in povezali na tak način, da smo preprečili ležanje na trebuhu, ob straneh pa postavili posebne mehke gobice, da smo zmanjšali pritisk na njihova prsa. Terapija je vključevala tudi masažo okončin, pasivne gibe v sklepih ter vaje za hojo. Na različne načine smo skratka skušali okrepiti njihove mišice," je povedal dr. Zoran Vrbanac, specialist veterinarske športne medicine in rehabilitacije.

Njihov trud je bil kmalu poplačan. Eden od mladičkov je že četrti dan terapije začel hoditi, čeprav je bil še vedno zelo neroden. Drugi mladiček je shodil po šestih dneh, tretji pa po devetih. Zadnji, ki je bil tudi v najslabšem stanju, je prve korake na lastnih nogah naredil po 14 dneh terapije.

Zakaj so se vsi mladički rodili s tem sindromom, ni jasno. Nastanek te bolezni namreč sodobna veterina še ne ve natančno pojasniti. Predvidevajo, da je posledica genetike, pa tudi vpliva zunanjih dejavnikov, kot je velikost mladička in trde ali spolzke površine, na kateri živi po rojstvu.

"Prvi dnevi so bili polni negotovosti, a vsi smo se potrudili, da so mladički napredovali. Vozili smo jih na rentgen in terapijo, jih spodbujali, da vstanejo in stojijo... Ko smo videli, da se vse odvija po naših načrtih, smo šli iskat posameznike, ki bi mladičke in psičko sprejeli v svoj dom. Najprej je novega lastnika dobila psička, nato pa še dva mladička. Sreča se zdaj nasmiha tudi ostalima dvema, saj bodo kmalu v zavetišče prišli novi lastniki, ki jima bodo nudili topel dom, je povedala prostovoljka iz društva za zaščito živali Zorica Juričić.

Kot so še zapisali na spletni strani zavetišča, mladiči verjetno ne bodo vedeli, kaj vse so prestali v najzgodnejšem otroštvu. Izkušnje namreč kažejo, da so se psi, ki so bili deležni iste terapije na veterinarski fakuleti, pozneje razvili v popolnoma zdrave odrasle pse, ki nimajo težav z gibanjem.