Dan, ko nas bo zapustil Fidel Castro!

Vsi zbrani so potem na ves glas vzkliknili: »Venceremos!« Pozdrav, ki ga na Kubi skoraj vsak dan ponavljajo že 45 let, odkar je mladi Castro skupaj z Ernestom »Che« Guevaro in njegovimi guerrillerosi vkorakal v Havano na prvi dan novega leta 1959 in zavladal Kubi z železnim žezlom socializma. Tudi Chejev »Hasta la victoria siempre« je na paleti slehernega propagandnega posterja, ki ponazarja zasanjani obraz mladega Argentinca, bojda ubitega v Boliviji prav po naročilu El Commandanta. Pionirčki v šoli vsak dan pojejo »postali bomo taki, kot je bil naš Che« in na prvi pogled se zdi, da je Kuba idilični paradiž socialnega miru in izobilja, kjer delavci in kmetje živijo svoje in srečno življenje, ožarjeni z rdečim plamenom z Vzhoda. A stvari že dolgo niso takšne, kot bi morale biti.

Po razpadu Sovjetske zveze je Kubo doletela huda tragedija – sladkornega trsa ni več hotel kupovati nihče in mirni časi izobilja, ko sta denar in gorivo prihajala iz Moskve, so se kar na lepem razblinili kot dim pristne kubanske cigare. Castro je moral poseči po radikalnih potezah. Na široko je odprl meje svojega socialističnega paradiža sonca in hedonizma željnim turistom in se dogovoril s prav tako legendarnim predsednikom Venezuele Hugom Chavezom, da mu bo ta pošiljal nafto, ki mu je zaradi ameriškega embarga ni uspelo dobiti nikjer drugje.

Castrov odgovor na ruma in cigar željne ameriške grožnje je bil enostaven: Američani lahko pridejo na Kubo, le da tu ne smejo zapraviti niti dolarja! In še več – dovolil je, da lahko na Florido emigrirajo vsi, ki bi to hoteli, če le tja pridejo po morju s svojim plovilom. Masovni val imigrantov, ki so pristali na ameriških tleh, pa je bil obogaten s političnimi zaporniki, kriminalci in umsko obolelimi, ki jih je kot majhen »bonus« Fidel dodal za popotnico.

Mala karibska državica že 45 let neverjetno uspešno kljubuje ameriškim pritiskom in se jim z vsakim novim dnem smeji v brk. Najnovejši incident se je zgodil za letošnji božič: Američani so svoj »interest office«, ki ga imajo na Kubi (ambasade tu ni več), oplemenitili z vso zahodnjaško kramo Božičkov in smrečic, ki se ponoči svetlikajo kot Broadway, zraven pa dodali še napis »75« – petinsedemdeset političnih zapornikov, ki jih je Castrova vlada lani zaprla v veliki raciji proti opoziciji.

Fidel je potem dal pred ameriško stavbo na čudoviti obmorski promenadi Malecon čez noč postaviti deset metrov dolg billboard s fotografijami mučenj iraških zapornikov v Abu Graibu, pospremljenimi z napisom »Fašisti – Made in USA« ter ogromnim kljukastim križem. Veliki vodja pač mora imeti zadnjo besedo.

Toda kaj bo, ko El Commandanta enkrat več ne bo? Fidel Castro Ruz, doktor prava in veliki borec za neuvrščene, prijatelj vseh velikih mož, kot so bili Tito, Naser in Nehru, je najstarejši sovražnik Amerike. Preživel je že lepo število predsednikov ZDA in njegov zdravnik trdi, da bo tudi Busha. A Fidel ni več v pravi formi.

Spomnim se praznovanja prvega maja na ulicah Havane leta 2001. Takrat sem Fidela zadnjič videl v živo. Samozavestno je prikorakal iz svojega mercedesa na križišču ulic 23 in Presidente in se z dobrim milijonom proletarcev, pionirjev, udarnikov in fizikalcev z vse Kube peš odpravil do Malecona, kjer so potem čez 10.000-vatne zvočnike dolgo vzklikali protiimperialistične parole pred ameriškim »interest office«. Bilo je prav ganljivo.

Od tistega Fidela je danes ostala le še bleda senca. Posušen, utrujen in opešan se bojuje s svojim zdravjem. Moči še ima toliko, da z značilnim dvignjenim kazalcem malo popljuva Američane, potem pa mora k počitku. Pred kratkim se je celo zvrnil po stopnicah in si polomil roko in koleno. Predsednikovo stanje Kubance zelo skrbi.

»Njegov brat Raul Castro, ki je poveljnik vojske, ga bo verjetno nasledil,« pravi Ana Maria Farin~as, profesorica kemije v Havani. In potem otožno utihne, ker se zave, da človeka, kot je Castro, ne bo več. Tudi Miguel Suarez del Villar, ki z družino živi v čudovitem kolonialnem mestu Trinidad, ne ve odgovora na vprašanje, kaj bo s Kubo po Castru. »Verjetno konec nekega obdobja blaginje,« odvrne in kot večina Kubancev le nemočno skomigne z rameni. Kljub vsemu pomanjkanju, nadzoru in omejitvam, ki jih je v 45 letih vsilil svojemu ljudstvu, imajo Kubanci Fidela radi.

»To bo največja tragedija v zgodovini Kube,« doda Jose Antonio Almeras, mehanik, ki kljub pomanjkanju rezervnih delov uspešno popravlja stare cadillace in chevrolete, železne ostanke iz divjih časov diktatorja Batiste, ki ga je Castro z revolucijo pregnal z oblasti. »Upam, da nas ne bodo okupirali Američani! Raje se vržem z vrha Muzeja revolucije, kot da doživim to sramoto,« še doda.

V neposredni bližini kubanske meje, na manj kot sto morskih milj oddaljeni obali Floride, kjer v »Mali Havani« živi na tisoče kubanskih imigrantov, ki so zbežali pred Castrovim režimom, je drugače. Močna kubanska diaspora v ZDA velja za največjega nasprotnika Fidela in tamkajšnji Kubanci, globoko pod vplivom ameriške antipropagande, vztrajno čakajo, da bo »Lider Maximus« končno umrl. Kar tri četrt jih je na zadnjih volitvah svoj glas podarilo Georgeu W. Bushu.

Amerika svojo propagandno vojno zadnje čase, ko je Castro vidno oslabljen, močno stopnjuje. V proces so vključeni prav vsi vizualni mediji in druga občila. »Holywood je naredil odlične filme o naših težavah.

De Niro je moj idol,« omeni Pedro Villalobos, spominjajoč se Brazgotinca in vseh drugih vlog, ki jih je ta hollywoodski igralec prevzel kot lik kubanskega imigranta.

Pedro na Floridi živi od leta 1960, ko je z družino prebežal iz Pinar del Ria. »Če bi lahko odšel tja, bi ga takoj pospravil. Prekleti hijo de puta! Komaj čakam, da crkne!«

Celo CIA je Castra poizkušala večkrat spraviti na drugi svet, a vsakič neuspešno. Ideje o cigari, ki eksplodira, s tuberkulozo prepojeni dihalki in (najbolj ponižujoči) invaziji na Prašičji zaliv so se vse po vrsti končale neuspešno – Fidel je vsakokrat končal kot nesporni zmagovalec. Tudi v aktualnih dogodkih s ponižujočim nacističnim plakatom, namenjenim »kurbinemu sinu« Bushu, kot mu pravi sam, je bilo tako. A CIA ima nedvomno že načrt, kaj bo storila po njegovi smrti.

Novinar nemškega Playboya je denimo poročal o tem, da so se na Floridi ob prvih znakih Castrovega slabega zdravja pri izseljencih pojavili možje v črnem, nepogrešljivi del državne varnosti ZDA, in jih prosili, naj ostanejo na svojih domovih. Amerika potrpežljivo čaka na usodni dan, ko bo lahko brezbrižno vkorakala na Kubo in se polastila industrije tobaka in ruma. Do takrat pa bo tovariš Castro, četudi z zadnjimi močmi, preklinjal vse gnile kapitaliste, imperialiste in fašiste, ki se jim reče ZDA.

Ko te sovraži lastna hči

Fidelova nezakonska hči Alina Fernandez, ki je na začetku devetdesetih z lasuljo in ponarejenim potnim listom z rodne Kube zbežala v Miami, je predsednikova največja nasprotnica. Po očetu je podedovala oči in jekleno voljo, ki jo je prvič pokazala, ko ji je Fidel podaril lutko v podobi samega sebe. Takoj ji je populila vso brado z obraza! Očeta že dolgo ne kliče več papá – zanjo je le še Sen~or Castro. Na neki miamijski radijski postaji od leta 2002 vodi svoj nočni šov, ki se imenuje Preprosto Alina.

Toda vsa kubanska diaspora prav dobro ve, kdo se skriva za skrivnostnim ženskim glasom. »Čas Castrove tiranije se mora končati. Veliki vodja smrdi po cigarah in ima krvave roke do komolcev,« pove skoraj 50-letna Alina. »Stikov z družino na Kubi ne morem imeti. Zanje sem izgnanka.« Potem si prižge cigareto. »Sprememba sveta tiči v demokraciji, ne pa v karizmatičnih voditeljih,« še doda. Intervju z Alino Fernandez je objavil časnik The Observer, delno pa tudi nemški Playboy.

Fidel Castro (1926–?)

Kubanski voditelj Fidel Castro Ruz se je rodil 13. avgusta 1926 v vasici Biran, ki leži v kubanski provinci Oriente. Kot mladenič se je rad igral z vojački, zahajal k jezuitom in leta 1950 doktoriral iz prava na univerzi v Havani. Potem je na oblast z državnim udarom prišel diktator Fulgencio Batista. 26. julija 1953 je jezni Castro sprožil napad na vojaške barake pri Santiagu in bil zaradi tega zaprt do leta 1955, ko ga je Batista »milostno« izpustil, ne vedoč, da je s tem dejanjem določil Kubi drugačno prihodnost. Fidel je v Mehiki koval zaroto z mladim Argentincem Ernestom Guevaro in decembra 1956 skupaj z bratom Raulom in mini gverilsko vojsko priplul na obalo Kube.

Od tam so jo mahnili v gorovje Sierra Maestra, kjer so dve leti napadali položaje vojske in postopoma osvajali vso deželo. Prvega januarja 1959 so bradati gverilci s Castrom na čelu zmagoslavno vkorakali v Havano in pregnali Batisto, Fidel pa je zavladal Kubi kot pravi osvoboditelj. Kmalu je priznal, da ima njegova revolucija socialistični pridih in nacionaliziral vso zasebno lastnino, državo pa zagrnil za totalitarno rdečo zaveso vse do propada ZSSR. Drugo je, kot pravijo, zgodovina.

Kuba po Castru – možni scenariji

Teorija zarote ali božja volja? Usoda ali naključje? Playboy predstavlja tri možne razplete dogodkov na Kubi, ki bi se lahko odvili po odhodu velikega vodje v večna lovišča.

a) Fidel bo zaprl oči in svojemu bratu Raulu, kot je zapisano v ustavi, predal svoje žezlo. Raul bo s podporo vojske še naprej gradil socializem vse do konca svojih dni. Oblast bo še naprej ostala v družini – Raul bo podedoval po Fidelu deželo in oblast, manjkala pa mu bo bratova karizma.

b) Amerika bo v Miamiju napolnila ladje s hamburgerji, kokakolo in kubanskimi imigranti, potem pa v bliskoviti akciji okupirala otok in ga spremenila v svojo 53. državico, skoraj tako, kot je to doletelo Puerto Rico. Kuba bo postala center prostitucije, iger na srečo in kriminala, natanko tako kot v divjih časih diktatorja Batiste.

c) Amerika bo prepustila Kubo sami sebi. Prvič v zgodovini se bodo v tej karibski državici pojavili rasizem (na Kubi je razmerje mesticev in črncev 50 : 50), nestrpnost, ločevanje med bogatimi in revnimi ter želje po odcepitvi vzhoda od zahoda, vse skupaj pa se bo, natanko tako kot v Jugi, končalo v krvavi državljanski vojni.

Čim prej na Kubo!!!

Pot na Kubo za časa Castrovega življenja je obvezna domača naloga vsakega popotnika, ki da kaj nase. V Havano vas bosta najugodneje popeljala Air France in Iberia, lahko pa tja letite tudi iz Cancuna (kot Američani) z Mexicano na njihovem starem DC9. Oditi na Kubo v turistični kraj, kot sta Cayo Coco ali Varadero in tam preživeti 14 dni, je najveČja neumnost, ki jo lahko ušpičite. Pojdite raje naokoli, v ViN~ales in Trinidad ali pa se odpeljite s sodobnimi avtobusi čez deželo do Santiaga in Barracoe. Kot turisti boste plačali višjo ceno od domačinov, a drugače ne gre. Najbolj impozanten čas za obisk Kube je prvi maj, ko je na ulicah Havane nepozabno rajanje in velika povorka, polna obrazov z vseh koncev dežele.

TEKST: Aleš Bravničar

FOTO: Aleš Bravničar & Reuters

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču