Direktor Slovenske filharmonije o težavah, s katerimi se srečuje in zakaj nima tajnice

Že v mladih letih je Matej Šarc odkril ljubezen do glasbe in začel svojo pot z igranjem harmonike. Nato se je preizkusil na klavirju, a za njegovo pravo ljubezen se je izkazala oboa, ki ji je zvest še danes. Med študijem na Akademiji za glasbo v Ljubljani je svoje znanje izpopolnjeval tudi v tujini, študiral je v Freiburgu. Preden je odšel v tujino, je s svojim občutkom za glasbo navduševal kot solist oboist pri Simfonikih RTV Slovenija. V Nemčiji je sodeloval pri Mladi nemški filharmoniji in Freiburških filharmonikih, kjer je nadgrajeval svoje veščine in pridobival izkušnje. Po vrnitvi v Slovenijo leta 1994 se je Matej Šarc pridružil Slovenski filharmoniji (SF), kjer je bil solo-oboist v Orkestru Slovenske filharmonije.

Z majem 2021 pa je prevzel vodenje Slovenske filharmonije. Odgovoren je za celotno poslovanje javnega zavoda s 155 zaposlenimi in odgovoren je najprej za zakonitost poslovanja, hkrati s tem pa seveda tudi za finančno stabilnost ter organizacijski in umetniški razvoj te imenitne glasbene ustanove. 

Slovenska filharmonija je sestavljena iz treh notranjih organizacijskih enot: Zbora, Orkestra in Skupnih služb. Ker je sam po izobrazbi akademski glasbenik, opravlja hkrati s funkcijo direktorja tudi delo umetniškega vodje Orkestra, ob sebi pa ima dva pomočnika direktorja, in sicer enega za vodenje umetniško strokovnega dela za področje Zbora, drugega pa za zadeve splošno upravnega značaja ter finančno računovodske in kadrovske zadeve. Kljub obsežnemu delu, ki ga opravlja, najde čas tudi za poučevanje in igranje oboe. Deluje kot profesor na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer prenaša svoje dragocene izkušnje na naslednje generacije talentiranih glasbenikov. V pogovoru za Metropolitan.si je opisal, kako poteka njegov dan in razkril, ali mora biti kot direktor prisoten na vseh koncertih, z nami je delil prav osebno izkušnjo z gostovanja v Mongoliji in še marsikaj zanimivega.

Kako poteka vaš običajen delovni dan?

Moj običajni delovni dan se največkrat začne s tako imenovanimi neformalnimi kolegiji. Moja pisarna se v Slovenski filharmoniji nahaja na zelo frekventnem mestu, tako da se že pred začetkom delovnega dne pri meni oglasi veliko zaposlenih, ki me seznanijo s pomembnimi informacijami, novostmi in težavami. Iz teh srečanj se navadno oblikuje dejanski kolegij za organizacijo izvajanja sprotnih nalog in izdelavo načrtov za izvedbo zahtevnejših nalog. Temu sledi prihod obeh umetniških ansamblov - orkestra in zbora na vajo, ki se prične ob pol desetih. Takrat preverjam in dajem ustrezne napotke tehniki in glasbenikom zato, da bi vaje potekale čim bolj nemoteno.

Ko se vaja začne, se vrnem v pisarno, obdelujem elektronska sporočila in ostalo korespondenco, usklajujem dejavnosti Slovenske filharmonije z zunanjimi partnerji, kot so Cankarjev dom, kjer ima Orkester Slovenske filharmonije večino koncertov, drugi organizatorji koncertov, Ministrstvo za kulturo, izobraževalne institucije, dirigenti, solisti, in drugi. Ko se vaje obeh umetniških ansamblov ob trinajstih končajo, namenim čas njunim članom, ki k meni pridejo z različnimi predlogi in prošnjami. To je čas za neposreden stik z našimi odličnimi glasbeniki. Popoldanski čas pa namenjam delu, ki ni tako vidno: snovanju programa Slovenske filharmonije, urejanju različnih notranjih aktov, reševanju bolj zapletenih težav in zahtevnejši korespondenci, ki potrebuje več časa. To delo se včasih zavleče ne samo do večera, pač pa tudi pozno v noč.

Je kaj takega, kar je v vašem opisu del kot direktorja, pa bi bralce to znalo presentiti?

Recimo, da je. Kljub temu, da vodim zavod s 155 zaposlenimi, nimam tajnika ali tajnice. Del teh nalog je sicer porazdeljen med druge zaposlene, tudi priprava kave, vendar pa kar nekaj teh del opravljam sam, kar mi je sicer tudi v veselje. Vseeno pa je nekoliko neobičajno, da si na tem delovnem mestu sam urejam urnik oziroma koledar in pa da zaradi odsotnosti tajnika ali tajnice vsak lahko kadarkoli "navali" v mojo pisarno. Ampak tudi to gre. Tega sem se navadil jaz, hkrati pa tudi večina zaposlenih, ki z menoj ravna lepo in obzirno, tako da lahko mirno živim tudi brez takšne asistence.

Ali morate biti prisotni na vseh koncertih?

Da, prisoten moram biti predvsem na vseh koncertih Orkestra, ki ga umetniško vodim, trudim pa se biti prisoten tudi na čim več koncertih Zbora, ki ima sicer svojega umetniškega vodjo. Koncerti so končni izdelek vseh nas zaposlenih, zato je nujno spremljati in ocenjevati njihovo kvaliteto in po potrebi ustrezno ukrepati. Na koncertih gojim tudi stike z našim občinstvom in soorganizatorji, zato je moja prisotnost na njih nujna.

Kateri koncert, ki ste ga udeležili kot poslušalec, vam je najbolj ostal v spominu?

Na to vprašanje težko odgovorim. Koncertov poslušam ogromno, kar pomeni, da sem do danes slišal marsikaj. Seveda se tudi jaz sčasoma raje in bolj spominjam odličnih koncertov, vseeno pa ob takšnem vprašanju deluje tudi moja profesionalna deformacija: spominjam se tudi koncertov, ki bi jih bilo bolje pozabiti. Pa vendar ostanimo pri prvih: kot poslušalec se najraje spominjam tistih koncertov, na katerih se filharmoniki posebej izkažejo: ko bodisi določeni solistki ali solistu posebej uspe zahteven solo, bodisi ko cel orkester zazveni v polnem sijaju. Vse to se dogaja čedalje bolj pogosto, zato izmed takšnih koncertov ne morem izdvojiti samo enega ali dveh.

Ste na katero od gostujočih ali domačih imen, ki ste jih pripeljali, še posebej ponosni?

Tudi na to vprašanje odgovarjam podobno kot na prejšnje, vendar z razliko, da sem prej ponosen na dosežke obeh ansamblov ter njunih članic in članov, kot pa zgolj na to, da pripeljem zveneča imena v Slovensko filharmonijo. Velikokrat pridejo zveneča imena v Slovensko filharmonija in druge podobne ustanove kot posledica spleta najrazličnejših okoliščin: na podlagi želja organizatorjev koncertov in festivalov, na podlagi predlogov in priporočil drugih glasbenikov, tudi članov orkestra. Zato si nikakor ne lastim zaslug za to, da bi jaz sam pripeljal v Slovensko filharmonijo zveneča imena. Za sodelovanje z njimi je zaslužno veliko število ljudi. Rad pa nas vse skupaj pohvalim (vse zaposlene in sebe), da med imenitne goste dirigente in soliste v zadnjem času v Slovenski filharmoniji vidimo imena, kot so dirigenti Charles Dutoit, Stephen Layton, Peter Dijkstra, Daniel Harding, Heinz Holliger, Ivor Bolton, Sylvain Cambreling, Risto Joost, Marko Letonja in drugi.

Včasih se je v Slovensko filharmonijo (in Cankarjev dom) hodilo v večernih toaletah (veljala so pravila oblačenja, protokol). Ali to še vedno velja, se je morda kaj kultura oblačenja in vedenja spremenila, kaj opažate?

Ne spominjam se prav dobro, da bi za koncerte v Slovenski filharmoniji ali Cankarjevem domu kdaj zares veljala kakšna uradna pravila oblačenja. Verjetno pa drži, da je bilo s kravatami zategnjenih vratov in ženskih kostimov nekoč mnogo več, kot jih je danes. Tega pa ne pripisujem spremembam v kulturi oblačenja na kulturnih dogodkih posebej, pač pa nekakšni sprostitvi v načinu oblačenja nasploh. Če se na primer sprehodimo po Čopovi ulici, lahko vidimo nešteto na najrazličnejše načine lepo oblečenih ljudi. Manj formalno, bolj originalno in individualno. Verjetno se vsi strinjamo s tem, da ustrezna obleka lahko naredi človeka bolj zadovoljnega, tudi bolj veselega, če se v njej dobro počuti. Enako velja tudi za ljudi, ki ga obdajajo. Pogled na lepo oblečeno osebo osreči tudi druge. In tako se tudi pri vprašanju lahko srečamo z bistvom mojega umetniškega vodenja Slovenske filharmonije: manj formalizmov in več zanimive vsebine. Manj togosti, več ustvarjalne svobode, vendar na takšen način, da pri tem ne trpi izkušnja poslušanja prvovrstne glasbe, ki jo ljudem nudi Slovenska filharmonja.

Precejšen del občinstva ima sicer do klasične glasbe zadržke, bojazen in mogoče celo odpor. Na kakšen način bi lahko glasbo približali večjemu krogu ljudi? Kaj delate oz. kako pristopate?

Glasba je poseben fenomen v umetnosti. Je trenutna in neponovljiva. Da bi jo lahko ustrezno dojemali, moramo imeti za to dobre pogoje: kvalitetno izvedbo, ki je ne moti dodaten hrup ali govorjenje, poslušalec mora biti zbran. Če se poslušalec med poslušanjem "odklopi", se glasba odvija dalje in jo je zamudil. Glasba je lahko za poslušanje preprosta, lahko pa tudi zelo kompleksna in zahtevna. Za celovito izkušnjo poslušanja slednje je potrebno tudi določeno znanje, vendar ne vedno. Vse to dejansko pri marsikomu vzbudi bojazen in strah, da na koncertu klasične glasbe "ne bo nič razumel" oziroma, da to ni zanj.

Spominjam se moje, prav osebne izkušnje z gostovanja v Mongoliji, kjer sem bil prisoten na koncertu sodobne tako imenovane zahodne umetnostne glasbe z izvedbo del Johna Cagea, Stockhausna, Beria in drugih skladateljev. Koncert je potekal ob sipini v puščavi Gobi in bil namenjen mongolskim nomadom. Verjetno mi ni potrebno posebej razlagati, da ti nomadi v svojih jurtah ravno ne poslušajo takšne glasbe na ustreznih dragih predvajalnikih, saj še elektrike nimajo. In vendar: ko so zaslišali nenavadne zvoke, ob katerih si velik del tako imenovanega zahodnega občinstva pokrije ušesa, so nomadi prijahali na konjih do koncerta na prostem. Popolnoma so se približali izvajalcem, obstali na konjih, si prižgali cigarete, počasi puhali dim v zrak in poslušali. Zamišljeno, umirjeno in – dolgo. Ga ni bilo poslušalca, ki bi rekel: "To ni zame." Poslušali so koncert do konca. Niso ploskali, ker ne vedo, da se naj bi na koncertih ploskalo. Gledali so in doživljali glasbo na svoj način.

In ravno tega na Zahodu manjka. Pri nas povprečni poslušalec želi slišati že slišano, ker ni dovolj odprt, sproščen, neobremenjen ali če hočete – svoboden, da bi dal na stran svoje predsodke, potrošniške zahteve in pričakovanja, da ga bo ponovno lahko zadovoljilo tisto, kar pozna in kar ga je že zadovoljilo. Kako nazadnjaško!

Z vsemi temi težavami se srečujemo tudi v Slovenski filharmoniji. Zato se v zadnjem času predvsem osredotočamo na koncerte za mlade, še zlasti za otroke. Prirejamo čedalje več koncertov, namenjenih njim. V naši koncertni ponudbi je čedalje več koncertov tako imenovanega Družinskega abonmaja – DA! , ki je pravi hit, za sezono 2023/24 tudi že dvakrat razprodan. Za mlade smo nedavno skupaj z Imagom Sloveniae in Živalskim vrtom Ljubljana priredili tri izjemno odmevne koncerte v živalskem vrtu! Večkrat nastopita Zbor in Orkester Slovenske filharmonije tudi na Ljubljanski tržnici, kjer najdemo "ta zaguljene" odrasle nepripravljene, da bi se lahko otepali klasične glasbe. Tipičen primer: starejši moški na Ljubljanski tržnici s kolesom postane pred orkestrom, ki igra Mozarta. Gleda mrko in posluša. Stopim do njega in ga vprašam, ali mu je všeč in če bi prišel na kakšen koncert v Slovensko filharmonijo. Grdo me pogleda in reče, da ga to ne zanima. Čez pol ure vidim, da še vedno stoji s svojim kolesom na istem mestu in posluša glasbo.

Največja zvezda, s katero ste stali na odru? Od koga ste se največ naučili oz. odnesli tudi kakšno izkušnjo, ki vam pomaga na direktorski funkciji?

Zvezde so v vesolju oziroma sijejo na nebu. Tiste zvezde, o katerih me sprašujete, pa so neštetokrat precenjene in večinoma nenujne za doživljanje bistva glasbe. Če pa si želite ogledati moje značke na klobuku, so to: Carlos Kleiber, Riccardo Muti, Anna Netrebko, Grigorij Sokolov, Mstislav Rostropovič, Elina Garanča, Charles Dutoit, Heinz Holliger, Elisabeth Leonskaja, Nelson Freire in drugi.

Še igrate oboo ali ste jo dali na stranski tir in zaigrate nanjo ob posebnih priložnostih oz. "bolj za dušo"?

Oboo še vedno igram in jo tudi poučujem. Seveda jo igram manj kot prej, ko sem opravljal delo oboista v orkestru, a vseeno. Oboa je k meni priraščena, amputacija ni zaželena. 

Bi se želeli naučiti še kakšnega inštrumenta iz druge družine glasbil? 

Včasih sem si želel igrati še druge inštrumente: godalo, tudi klavir. Slednjega zaradi boljšega razumevanja harmonskih struktur glasbe. Sčasoma pa nimam več želje po igranju drugih inštrumentov. Starost in drugačne službene obveznosti so naredile svoje.

Oboa je izjemno zahteven inštrument. V obvladovanje le tega je potrebno dolgotrajno vlaganje ogromne količine truda in časa, predvsem pa mnogo več potrpljenja kot pri kateremkoli drugem inštrumentu. Slednje izjavljam pri polni zavesti, zato bi vsaka oporekanja temu vehementno zavrnil. Tako sva kljub težavam in frustracijam takrat, ko ni šlo, oboa in jaz postala nerazdružljiva prijatelja.

Koga si najbolj želite pripeljati v Slovensko filharmonijo? So kakšna imena še posebej zaželena?

Ah, želje... Česa vse si človek želi, pa ne dobi. Zagotovo bomo v prihodnosti presenetili z izjemnimi koncerti, ki pa se ne bodo nujno navezovali na zveneča imena. Nogomet je še vedno čudovita igra, četudi Messi ne pride ravno pogosto igrat v Ljubljano.

Kaj pripravljate za letošnjo sezono? 

Celoten program je dostopen na spletni strani filharmonija.si. Za začetek pa izpostavljam koncerta 28. in 29. septembra 2023 v Cankarjevem domu, na katerem bosta Zbor in Orkester Slovenske filharmonije družno z dirigentom Kahijem Solomnišvilijem ter solistkama Darijo Auguštan in Nuško Drašček ob sodelovanju Mešanega zbora Glasbene matice izvedla veličastno Simfonijo št. 2 z naslovom "Vstajenje" Gustava Mahlerja. To bo nepozaben dogodek, zato dol s kolesa in na koncert!

Novo na Metroplay: Nuša Lesar o najlepšem letu svojega življenja, materinstvu in delu voditeljice