Dobitnica letošnjega Borštnikovega prstana dansko-slovenska igralka Jette Ostan Vejrup

Kot je povedal umetniški direktor festivala Aleš Novak, je o prejemnici najprestižnejše nagrade mariborskega dogodka odločala žirija, ki so jo sestavljali gledališka kritičarka in novinarka Petra Vidali, gledališka kritičarka, esejistka in direktorica Slovenskega gledališkega inštituta Mojca Jan Zoran, režiser Matjaž Zupančič, dramaturginja in umetniška vodja Prešernovega gledališča v Kranju Marinka Poštrak ter lanski dobitnik prstana Peter Boštjančič.

"Prejemnica letošnjega prstana je vrhunska dramska igralka, ki prihaja iz Danske, kjer se je šolala. Gledališko akademijo je opravila v Aarhusu, pozneje pa se je izpopolnjevala na znameniti gledališki šoli Jacques Lecoq v Parizu, kjer je spoznala svojega bodočega moža Borisa Ostana. Pozneje je delala v tujini, v 90. letih pa je začela delovati tudi v slovenskem gledališkem prostoru," je na kratko bogato igralsko pot Ostan Vejrupove opisal Novak.

Igralka je ob prihodu v Slovenijo sprva delovala kot svobodnjakinja, ki je bila prisotna v institucionalnem in neinstitucionalnem delu slovenskega gledališča, z zaposlitvijo v MGL pa je nastopila zrela faza njene igralske kariere, ko je začela ustvarjati skoraj samo v sklopu omenjene hiše. V tem času je bila prejemnica štirih Borštnikovih in številnih drugih nagrad na področju dramske igre, za svoje delo pa je prejemala tudi najvišje ocene slovenske gledališke stroke in je zelo cenjena ustvarjalka v tem prostoru.

Novak je še dodal, da ji je strokovna žirija prstan podelila soglasno, razlog, da je ni bilo na današnji novinarski konferenci pred skorajšnjim začetkom festivala, 14. junija, pa je, da se je že pred časom vrnila na Dansko, svoj povratek pa načrtuje 18. junija. Nastopila bo tudi v eni od tekmovalnih predstav festivala, takrat pa bo tudi na voljo vsem medijem za pogovore in morebitne intervjuje.

Žirija je ob tem dodala, da je Ostan Vejrupova s svojim prodorom v slovenski gledališki prostor nedvomno razširila njegove meje - s človeško toplino in neulovljivo kompleksnostjo, z igralskim perfekcionizmom, prepletenim z bolečino samoironije in nalezljivo sproščenostjo humorja. Z izkušnjo tujke v tem, kar se vsem ostalim lahko zdi domače ali samoumevno, je slovensko gledališko krajino obogatila za nove odrske izkušnje, pri tem pa je slovenskemu gledalcu in gledalki ponudila možnost primerjave, širila meje poznanega sveta in na stežaj razprla prostor dialoga, ki je pravzaprav izhodiščni ustvarjalni impulz gledališke umetnosti.

Novo na Metroplay: "To je kot droga" - Livija Pandur | N1 podkast s Suzano Lovec