Doc. dr. Miha Krofel: "Volkovom je tako kot ljudem predvsem zelo pomembno družinsko življenje"

O podobnosti volkov s človekom in o življenju z volkovi v Sloveniji smo se pogovarjali z doc. dr. Miho Krofelom, raziskovalcem z Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete v Ljubljani, ki je tudi napisal predgovor k slovenski izdaji knjige.

S čim se ukvarjate?

Doc. dr. Miha Krofel: Po izobrazbi sem biolog, primarno zaposlen kot raziskovalec v gozdarstvu, nekaj malega pa tudi predavam na dveh fakultetah. Največ se ukvarjam z velikimi zvermi v Sloveniji, precej raziskav pa opravljam tudi v tujini. Ravno odhajam v Mongolijo, kjer bomo proučevali snežne leoparde. V okviru nemškega inštituta IZW pa sodelujem še pri raziskavah velikih mačk v Afriki.

Ta raziskovanja potekajo na dolga časovna obdobja?

Doc. dr. Miha Krofel: Različno, nekatera potekajo več let, odprava v Altaj v Mongolijo pa je recimo enomesečna. Sodelovanja večinoma temeljijo na dolgotrajnih osebnih odnosih, moraš se poznati z ljudmi, da ti zaupajo in vedo, kaj lahko prispevaš.

Kako to, da raziskujete volkove, medvede, rise, in ne flore gozdov, kot bi človek pomislil?

Doc. dr. Miha Krofel: Moramo se zavedati, da gozd niso le drevesa, ampak celoten ekosistem, ki predstavlja kompleksen preplet tako rastlin kot živali, gliv in mikrobov. Za dobro razumevanje delovanja narave je treba poznati vse dele, zato se na gozdarstvu različne raziskovalne skupine ukvarjamo z različnimi deli gozdnega ekosistema. Sam se v Sloveniji med gozdnimi živalmi največ ukvarjam z rjavim medvedom, volkom, evrazijskim risom in zlatim šakalom, nekaj malega pa tudi s ptiči, plazilci in dvoživkami.

Poskušate med raziskovanjem vzpostaviti odnos do živali, ki jih raziskujete?

Doc. dr. Miha Krofel: To je odvisno od tipa raziskave in tudi od tipa raziskovalca. Določene raziskave ti dajo zelo dober vpogled v življenje živali, če nekatere osebke toliko navadiš na svojo prisotnost, da se ne odzove več nate. Živali moramo namreč opazovati s čim manj vplivanja, sicer dobimo potvorjeno sliko. Zato so nekateri raziskovalci šli recimo za nekaj let v Afriko, si izbrali nekaj posameznih živali in jih počasi začeli navajati nase.

Najprej so jih opazovali z 200 metrov, potem s 100 metrov, potem so šli na 50 metrov in po nekaj mesecih, včasih pa šele po nekaj letih, te živali začnejo ignorirati. Če na takšen način opazuješ živali, lahko dobiš precej podrobnih podatkov. V Sloveniji so tovrstne raziskave redke, sploh pri potencialno konfliktnih živalih. Če bi na primer medveda navadili, da se ne boji ljudi, bi ta medved šel v naselja, kar bi bilo nevarno tako za človeka kot za medveda, zaradi česa si nečesa takega ne moremo privoščiti. Zato v Sloveniji pri raziskovanju zveri uporabljamo posredne metode in jih zelo redko neposredno opazujemo. Če vidim volka enkrat na leto, je to že kar uspeh.

Na kakšen način raziskujete te živali?

Doc. dr. Miha Krofel: Posredne metode so na primer telemetrija (opremljanje živali z ovratnicami z oddajniki), genetsko vzorčenje in sledenje v snegu. Tako je naša vsakodnevna realnost, da na primer iščemo iztrebke živali. Ti nam povedo, kaj je volk jedel, iz odvzetega vzorca pa dobimo tudi nekaj volčjih celic, iz katerih lahko genetiki potem povedo, kateremu tropu volk pripada, katerega spola je, če že poznaš druge volke iz tega tropa, lahko izveš, da je to recimo oče od tega, sestra od tistega …

Iztrebek ti lahko tako pove o volku več kot večdnevno opazovanje. Naslednji pomemben vir podatkov so stopinje, recimo v snegu, na podlagi katerih vidimo, kaj je volk počel, kje je počival, kje je lovil, ali je bil pri lovu uspešen, kje so se mladiči igrali … V naravi, če srečaš volka, gre za sekundo, potem že zbeži. Na podlagi sledi v snegu pa vidiš njegovo naravno vedenje in se precej naučiš o njegovem vsakodnevnem življenju. Še ena metoda raziskav je izzivanje oglašanje, kar je uporabno ravno pri volkovih. Volk je izredno teritorialna vrsta, ki živi v družinah. Družinski člani se tolerirajo, sicer pa svoj teritorij branijo pred volkovi iz drugih tropov. Če na svojem teritoriju, v Sloveniji govorimo o približno 40 tisoč hektarjih, zalotijo volka, ki ni član njihove družine, ga bodo poskušali ubiti ali vsaj pregnati.

Zakaj?

Doc. dr. Miha Krofel: To je povsem evolucijsko, povezano je s tem, da je bil volk vedno na vrhu prehranjevalne verige. Več sto tisoč let ni bilo nobenega super plenilca, ki bi lovil ali streljal volkove in s tem nadzoroval njihovo številčnost. Če ne bi bilo teritorialnosti, bi se volkovi toliko namnožili, da bi bilo recimo po deset volčjih tropov na enem teritoriju in bi si pojedli vse jelene, potem pa bi tudi sami poginili, ker ne bi imeli kaj za jesti. Vrsta je preživela, ker so volkovi skozi evolucijo razvili sistem samoregulacije, se pravi, da sami sebe nadzorujejo, da jih ni preveč.

Vse poteka po naravni poti, brez človeka?

Doc. dr. Miha Krofel: Trajnostno rabo virov, kot temu moderno rečemo ljudje, so volkovi že zdavnaj razvili. Ta samoregulacija, ki jim preprečuje, da bi njihove gostote preveč narastle, temelji pa v osnovi na teritorialnosti. Vsaka družina ima toliko in toliko teritorija in zraven ne pusti druge, zaradi česa je maksimalno število volkov na nekem teritoriju omejeno.

Kako da trop volkov drugim volkom vedeti, da je to njihov teritorij?

Doc. dr. Miha Krofel: Obstajajo trije načini. Prvi je fizična prisotnost in patruljiranje teritorija, tako da če zalotijo tujega volka, ga naženejo ali celo ubijejo. Vendar ker so ti teritoriji veliki, volkovi ne zmorejo stalno fizično nadzorovati vseh mej teritorija. Zato uporabljajo tudi posredne načine – označevanja meje svojega ozemlja z vonjalnimi sporočili, se pravi z iztrebki in urinom, po katerih se prepoznajo in dajo tujim volkovom vedeti, da je teritorij že zaseden in drugi volkovi to spoštujejo. Tretji način pa je zvočna komunikacija, tuljenje. Tuljenje ima v bistvu dve funkciji. Prva je komunikacija znotraj družine, da se lažje najdejo, če se na terenu razdelijo. Druga funkcija tuljenja pa je komunikacija s tujimi volkovi, se pravi, ko volkovi tulijo, dajo drugim vedeti, da je ta teritorij že zasedena. Raziskovalci lahko tuljenje uporabimo v raziskovalne namene.

Kako?

Doc. dr. Miha Krofel: Recimo zanima nas, ali je neki teritorij zaseden ali je letos tam trop, zato gremo ponoči tja in s tuljenjem oponašamo volka. To je nekaj takega, kot da bi rekli: “Sem mlad volk, ki je prišel na ta teritorij in me zanima, ali je ozemlje še prosto, da si ga prisvojim.” Če so tam prisotni volkovi in slišijo tujega volka, se mu takoj oglasijo nazaj, s tem mu sporočajo, da je ta teritorij že zaseden in naj se odpravi drugam. Ko tako tulimo, dostikrat volkovi pridejo do nas, ker mislijo, da smo mi ti tuji volkovi. V bistvu se pridejo 'tepst' za svoj teritorij. Vendar volkove redko vidimo, ker po navadi prej kot slej ugotovijo, da ne gre za tuje volkove, ampak ljudi, in hitro pobegnejo, saj se ljudi večinoma zelo bojijo. Tako za ugotavljanje, kje je prisoten teritorialen trop, uporabljamo izzivanje tuljenja in zato moramo znati tuliti kot volk.

Kje se to naučite?

Doc. dr. Miha Krofel: Tuljenja se niti ni tako težko naučiti. Pri tem seveda pomaga, če si že kdaj slišal tuliti volka, lahko pa si pomagaš tudi s posnetki. Pri popisih volkov nam pomaga precej ljudi, ker so območja, kjer živijo volkovi, zelo velika. S prostovoljci imamo vedno prej usposabljanja, vključno s t. i. 'pevskimi vajami', ko jih učimo tuliti, nato sami vadijo doma, na koncu pa preverimo, ali so dovolj dobri, da lahko gredo samostojno popisovati na teren. Ob popisih imamo vsako noč po 30 ali 40 ekip na celem območju, vsaka ekipa na noč obdela okoli pet lokacij. Ko dobimo odziv, vemo, da je tam prisoten teritorialni trop, po oglašanju pa lahko izberemo tudi, ali imajo letos mladiče.

Obstaja pa še en način posrednega raziskovanja – telemetrija s pomočjo ovratnic, ki imajo vgrajeno GPS-napravo. Ta se poveže s sateliti, izračuna natančne koordinate, kje je trenutno volk, nato pa nam prek neke vrste majhnega mobitela pošlje SMS s temi koordinatami. Tako lahko potem zelo natančno spremljamo gibanje volka praktično v živo iz pisarne. S tem ugotavljamo, koliko volkovi prehodijo, kako velike teritorije imajo in tudi kako pogosto ulovijo plen.

Se volkov bojimo, ker ne vemo, da se volkovi bojijo ljudi?

Doc. dr. Miha Krofel: Res je, ljudje se pogosto bojijo volkov zaradi neznanja. V resnici pri nas ni znan niti en potrjen primer, da bi kdaj volk poškodoval človeka. Ljudje, ki živijo na območju stalne prisotnosti volkov, večinoma že vedo, da volk ni nevaren. Strah je večji pri ljudeh, ki z volkovi nimajo izkušenj. Ljudje smo volkove tisočletja preganjali in ubijali, tako da so preživeli samo tisti volkovi, ki so se naučili, da se je človeka treba bati. Tiste, ki so bili preveč pogumni, so že dolgo nazaj iztrebili.

Ljudje izrivamo volkove in preostale živali iz njihovih teritorijev?

Doc. dr. Miha Krofel: Tudi živali se med sabo izrivajo, recimo volk tudi prežene šakala iz svojega teritorija, tako da ni povsem nenaravno, da ljudje izrivamo druge vrste. Težava je, da je prišel razvoj človeka tako daleč, da smo vedno bližje porušenju osnovnih ekoloških sistemov in procesov, ki potekajo v njih in vzdržujejo ravnovesje. Če enkrat presežemo to točko, je velika verjetnost, da ne bo več vrnitve in se bo planet na hitro spremenil do te mere, da človek ne bo več mogel preživeti oziroma bo večina svetovnega prebivalstva umrla. Težava je, ker ne vem, kako daleč smo od te točke. Številni se bojijo, da smo že zelo blizu in da jo bomo kmalu dosegli, če bomo še naprej iztrebljali vrste, spreminjali okolje in uničevali naravne habitate s takšno hitrostjo, kot to počnemo danes.

Kakšno je zdaj stanje volkov v Sloveniji?

Doc. dr. Miha Krofel: Volkovi v Sloveniji so bili že nekajkrat na robu izumrtja, ampak do zdaj jim je še vsakič uspelo preživeti, v nasprotju od številnih drugih držav, kjer so povsem izumrli. Dvakrat jih je rešila svetovna vojna, nazadnje pa so na rob izumrtja prišli v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja, ko je pri nas živelo samo še nekaj volkov. Verjetno bi jih iztrebili do konca, če se takrat slovenski lovci ne bi postavili za volka. Sprva so opredelili dve območji: na Snežniku in na Kočevskem, kjer so nehali loviti volkove, drugje pa so uvedli lovopust v času vzreje mladičev, zaradi česa je volk nekako preživel v malem številu. Leta 1990 pa se je lovska zveza odločila, da bo volka popolnoma zaščitila po vsej Sloveniji, kar so storili tri leta prej, preden je volka zaščitila država. Če primerjamo slovenske lovce z lovci drugje po Evropi, so v splošnem naravnani precej bolj naravovarstveno.

So volkove v preteklosti iztrebljali, ker so pobijali drobnico?

Doc. dr. Miha Krofel: Ja, delno zaradi škode na živini, po drugi strani pa so se ljudje volka bali. Volk je sicer res lahko nevaren, če ima steklino, in v preteklosti je bila steklina splošno razširjena. Iz tujine so znani potrjeni primeri, da je kakšen oboleli volk napadel človeka, kar so posplošili, češ da so vsi volkovi nevarni, kar pa, kot že rečeno, ne drži. Na srečo nam je do danes steklino v večjem delu Evrope, vključno s Slovenijo, uspelo že povsem izkoreniniti.

Imate vi kakšno izkušnjo bližnjega srečanja z volkom?

Doc. dr. Miha Krofel: Imel sem že kar nekaj bližnjih srečanj z volkovi. Enkrat sem se celo znašel v volčjem brlogu skupaj z volkuljo in njenimi mladiči. A enako kot v drugih podobnih primerih me volkulja ni napadla. Volkovi dojemajo ljudi na drugačen način, kot reagirajo do drugih živali, vedo, da smo nekaj posebnega.

Koliko volkov je zdaj v Sloveniji?

Doc. dr. Miha Krofel: Za leto 2018 smo populacijo ocenili na 75 volkov, ki živijo v 14 tropih. Kot rečeno, je za volkove značilno, da na določenem ozemlju živi le en trop. Če pa se kakšen teritorij izprazni, ga hitro zapolnijo novi volkovi.

Se pravi, da s streljanjem volkov ničesar ne rešimo?

Doc. dr. Miha Krofel: S streljanjem volkov ne vplivamo toliko na njihovo število, saj tudi, če odstrelimo celoten trop, bodo prej kot v enem letu mladi volkovi, ki iščejo teritorij, našli ta teritorij in nadomestili prejšnjega. Če jih ne streljamo, bo pa prav tako prisoten na vsakem teritoriju le po en trop, saj bodo odganjali ali celo ubili tuje volkove. Lahko bi se sicer odločili za ekstremen ukrep in postrelili vse volkove v Sloveniji, potem volkov ne bi bilo. Vendar se je v Sloveniji javnost jasno izrekla, da si volka želi. To velja tudi za ljudi s podeželja, kjer je volk stalno prisoten.

Imajo volkovi svoja pravila, ki se jih več ali manj držijo?

Doc. dr. Miha Krofel: Volkovi imajo svoja pravila in po navadi te, ki se jih ne držijo, hitro ubijejo ali izločijo. Recimo, če kdo ne spoštuje teritorialnosti in pride na teritorij, kjer je že neka družina ter hoče tam loviti, ga preženejo ali ubijejo. Trop si mora zagotoviti, da je on edini, ki tam lovi, če ne, to ne bo več trajnostna raba plena. Tudi znotraj tropa imajo ustvarjen red. S pomočjo genetike so ugotovili, da skupine volkov niso naključne, ampak gre vedno za družino: oče, mati in mladiči različnih starosti, enako kot pri človeku.

So seveda tudi kakšne izjeme, da je zraven še kakšen stric, babica, izjemoma tudi tujec – spet podobno kot v človeških družinah. V volčjem tropu, ki živi v naravi, je zelo malo agresije, ker se ve, kdo je glavni, in sin recimo ne bo nikoli izzval svojega očeta, da bi prevzel njegov položaj. Potem bi se moral pariti z alfa samico, ki pa je njegova mama, zato do tega ne pride. Ko je dovolj odrasel, zapusti rodno družino, spet kot pri ljudeh, in si poišče samico iz drugega tropa. Trop se tako začne s parom, samica iz enega tropa in samec iz drugega tropa, ki nato potrebujeta še prazen teritorij za svojo novo družino.

Imamo še kakšna zmotna razmišljanja o volkovih?

Doc. dr. Miha Krofel: Opažamo, da se precej nejasnosti pojavlja glede škode, ki jo volkovi povzročajo na domači živini. Zaradi teh škod so leta 1999 začeli volkove ponovno streljati. Nato smo jih streljali 10 let na predpostavki, da več volkov kot bo ustreljenih, manj bo škode. Po desetih letih smo pogledali, kakšen je bil rezultat. Ne glede na to, kako smo analizirali podatke, nismo zaznali nobenega učinka vseh teh odstrelov. Pogledali smo tudi ekstremna leta, ko je bilo ustreljenih največ ali pa najmanj volkov. Nepričakovano smo opazili, da je ravno po letu z največjim odstrelom prišlo do največjega porasta škod v Sloveniji. Drugi ekstrem je bil leta 2008, ko nismo ustrelili nobenega volka, škoda pa se takrat ni povečala.

Zakaj?

Doc. dr. Miha Krofel: Najverjetnejši razlog je v tem, da morajo imeti volkovi za uspešen lov svojega naravnega plena dobro uigrano ekipo. Če ustreliš enega izmed ključnih članov te ekipe, se njihov lovni uspeh zmanjša. Težje lovijo divje prašiče, jelenjad in srnjad. Zato gredo pogosteje na plen, ki ga je lažje ujeti, to pa je drobnica, če ni dobro zaščitena. To pojasni, zakaj se škode lahko po odstrelu celo povečajo. Tako smo spoznali, da potrebujemo bolj učinkovite načine preprečevanja škod, kot je streljanje.

Recimo?

Doc. dr. Miha Krofel: Zato smo v okviru projekta SloWolf začeli uvajati višje električne ograje in pastirske pse ter začeli intenzivneje delati z rejci drobnice. To delo, ki ga je izvajala predvsem ekipa na Zavodu za gozdove Slovenije, je prineslo odlične rezultate, saj se je v štirih letih projekta škoda v Sloveniji zmanjšala za kar 74 odstotkov, čeprav nam je populacija volkov rasla za 7 odstotkov letno.

Kaj bi se od volkov lahko ljudje naučili?

Doc. dr. Miha Krofel: Morda bi izpostavil resnično trajnostno rabo virov, se pravi, da ne izkoriščaš naravnih danosti več, kot jih potrebuješ. Kadar imamo možnost, si ljudje pogosto nagrebemo več, kot zares potrebujemo, zato imamo ekcesne milijonarje: 26 posameznikov na svetu ima danes toliko denarja kot polovica vse svetovne populacije.

Besedilo: Suzana Golubov // Fotografiji: Goran Antley

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču