Dragan Bulič: Do balkanskih ritmov sem imel vedno odklonilen odnos

Ali veste, v kateri državi se je rodil angleški pevec Cliff Richard? Hm ... Ali pa, kako se imenuje prvi angleški hit sicer ameriške skupine The Monkees? Ne? Ali, recimo, v kateri skupini je najprej zaslovela pevka in pianistka Christine Perfect? Eee ... kdo?

No, vidite, Dragan Bulič to ve. Že vsaj 40 let. Vprašanja, na katera se pravilni odgovori glasijo Indija, I'm a beliver in Chicken Shack, so bila namreč del Mladininega kviza, na katerem je leta 1970 zbral največ točk med vsemi udeleženimi (607 od 700 možnih), za nagrado dobil Iskrin gramofon in povabilo, naj se oglasi na Radiu Študent, kjer potrebujejo sodelavce, ki bi se spoznali na tujo glasbo, pa svoje plošče naj prinese s seboj. Pa tudi, če bi pozabil, ima vse shranjeno v enem od mnogih zvezkov, popisanih na roko, vse oddaje, vse datume, rojstva, smrti ... Ogromno podatkov, iz katerih se gotovo znajde edino on.

Na Študentu je vztrajal kratek čas, do odhoda k vojakom in še nekaj malega po vrnitvi, potem pa prestopil – kot bi rekel sam kot športni, predvsem nogo­met­ni navdušenec – na nacionalni radio in tam kot edini dolgolasec med urejenimi gospodi s kravatami skrbel za glasbeno opremo. Trajalo je kar nekaj časa, da je dobil svojo oddajo, ki se je sprva, leta 1979, imenovala V soboto obujamo spomine (SOS), po zamenjavi termina pa Še v torek obujamo spomine (ŠTOS). Lani je praznovala 30-letnico obstoja in se počasi približuje 1300. izvedbi.

V nekih drugih (boljših?) časih je na televiziji vodil oddajo Sobotna noč in v njej, resda ob čudnih, obskurnih urah, dajal priložnost slovenskim glasbenim izvajalcem, od katerih so mnogi v beli svet krenili prav od tam. Poslovil se je, ker ni hotel iz oddaje narediti šova po današnji meri, z vedeževalci in čarodeji, pa ker se ni mogel nasmehniti, ko je govoril o Jimiju Hendrixu, Janice Joplin in podobnih preminulih glasbenih legendah. Za svoje radijsko delo je kot član Vala 202 prejel dva viktorja, letos pa prvič tudi prvega čisto svojega, tistega za živ­ljenjsko delo. K izbiri je gotovo pripomogla tudi organizacija letošnjega kon­certa legend, na katerega je 'privlekel' vodilne slovenske pop in rok skupine ter izvajalce iz šestdesetih in sedemdesetih, od katerih mnogi že kakšno desetletje niso stali na odru.

A viktorji in njegov nastop na njih, ki je sprožil zanimive debate, so se zgodili že po najinem pogovoru. Ko sva za Playboy obujala njegove spomine, je tudi sam po nekaterih namigih organizatorjev tega cirkusa le slutil, da bi se to utegnilo pripetiti, pa sva začela z drugo temo, s slovensko Emo. Kot seveda veste, smo prvič, odkar ta svet stoji, Slovenci sklenili na Evrosong poslati narodnozabavno glasbo.

Kakšna se vam zdi zmagovalna ­pesem Eme?

Iskreno sem bil frapiran, ko sem videl število glasov, ki jih je dobila. V nedeljo 15 tisoč glasov, v soboto, ko niso objavili števila glasov, pa še 12 tisoč. Kar pomeni, da je v dveh dnevih dobila 27 tisoč glasov. Če jih pomnožiš z 80 centi, dobiš ogromno denarja, ki so ga Slovenci v takšni gospodarski situaciji, kakršna je, dali za eno pesem, ki naj bi nas zastopala na Evroviziji. In še to sem dodal, da so pred petimi leti Avstrijo zastopali Global Kryner, ki so v primerjavi s temi vrhunska glasbena skupina. Vsi so profesionalni glasbeniki, ki berejo note in kaj delajo? Poberejo hit komade Celine Dion, Madonne in jih predelajo v polka varianto. Avstrijci od takrat, ko so pogoreli Global Kryner, sploh ne hodijo več na Evrosong. Smo tako majhni, da pri takšnem sistemu glasovanja, televotingu, ne moremo nič narediti.

Pa zakaj so tako razširili Evropo? Od kdaj je pa Kazahstan Evropa? To je bedarija. Veseli me vsaj to, da bomo tokrat peli v slovenščini. To, da recimo Rusi na Evrosongu pojejo v angleščini, se mi zdi skregano z vsakršno logiko. To je edini festival, na katerem si lahko slišal, kako zveni pesem v jeziku izvajalca. Kako daleč je padla vsa reč, vidimo po tem, da Italijani na Evrosong že dolgo ne gredo, Angleži, meka popularne glasbe, so pa že dolgo pri repu. Če ne bi bili privilegirani skupaj z Nemci in Španci, ker pač dajejo največ denarja, bi redno izpadli. Ker si na glasovanjih tako delijo glasove, da je to nenormalno. Folk se samo reži.

Omenili ste prepevanje v jeziku izvajalcev. Ampak Slovenci smo leta 1966 nastopili na Evrosongu z Berto Ambrož in pesmijo Brez besed zasedli peto do šesto mesto, leta 1973 pa so z isto pesmijo, s plagiatom, ki so ga preimenovali v Eres tu, Španci zasedli drugo ­mesto. Zaradi jezika?

V veliki meri. Če pogledaš glasbene ­lestvice, podelitve gremijev v zadnjih letih, boš opazil, da obstajajo celo že latino nag­rade. Tako daleč je šlo to in na top 200 albumov se uvrščajo latino izvajalci. No, pa če se vrnem še malo k zmagovalki Eme. Še bolj kot zmaga me je pa presenetilo to, kako je ta pesem šla skozi prvo sito. Avtor te pesmi ni bil povabljen, tekmovali so v prvem večeru. V tej komisiji je bil Andrea Flego, roker, alternativec, pa Mojca Menart, profesionalna, klasično izobražena, urednica, nekdanja direktorica slovenske Filharmonije, in ne vem še kdo. Prav v času te Eme sem za tabloid Lady pisal dnevnik in v nedeljo nekoliko zlobno zapisal, da imamo novo zmagovalko, ko pa sem sam prvič hotel na prvem programu, na katerem je harmonika sicer prisotna, vrteti Brizgalno brizgo, mi je urednica to pesem kategorično prečrtala, češ da ne sodi tja. Zdaj pa to pošiljamo v Evropo. In kar je še večja enig­ma, ali se bo naša evrovizijska pesem vrtela na Valu 202? Slovenski mainstream je na tem programu v zadnjih letih bolj malo slišati. Več poudarka je na rapu, panku …

Moram priznati, da je sam na Radiu Slovenija še nisem slišal.

Harmonika je sicer že dolgo znana v roku in popu. Leta 1983 Lidija in Lačni Franzi, Jožek moj, Agropop 1987, da o Don Juanu ne govorimo. Leta 1990 so Pop Design posneli Ne bom se ženil in pri tej pesmi harmoniko igra Lojze Slak. Ne bom pozabil koncerta Big Foot Mame s Slakom ob njihovi 15-letnici na Gospodarskem razstavišču. Nisem mogel dojeti, da je to mogoče. Prvič, da so povabili Slake, in drugič, kako je folk znorel, ko so prišli na oder. Mularija. Pa potem v Križankah. Ko je oni raztegnil meh …

Se vam to zdi slabo?

Ne, ne. Zdi se mi samo dokaz, kako je ta muzika – ne glede na to, da smo jo imeli za takšno, ki ni za intelektualce, ki je za kmete [smeh] – kako močno je prisotna. Vedno rečem, da to nikoli ni bila moja muzika. Ob njej nisem rasel. Če si mi kdaj omenil, sem rekel: »Bejž, kakšni Avseniki, Slaki …« Tega mi nismo nikoli poslušali. Že domača zabavna je prišla za menoj, ko sem prišel na ta radio in sem jo bil prisiljen vrteti k opremi. Prej, ko sem bil na Radiu Študent, in če si omenil Marjano Deržaj ali Iva Robića, smo se samo zarežali. Za nas je bila angloameriška glasba, pa mogoče še kakšni italijanski bendi, že nemška, francoska muzika pa ne.

Je pa bila to edina glasba, s katero smo Slovenci prodrli na ameriške glasbene lestvice. Pri tem imam v mislih Frankieja Yankovicha, ameriškega kralja polke s slovenskimi koreninami.

 Ja, saj to je svetovni fenomen, da se je to zgodilo. On je sicer tam rojen. Dobil je celo gremija, prvi, ki ga je dobil za najboljšo polko, ampak to pozneje, v osemdesetih letih, ko je bil že star.

Kdaj pa se je uvrstil na ameriško glasbeno lestvico?

Leta 1948 in še leta 1949. Te posnetke imamo tudi na Radiu Slovenija.

Ampak sam sem vedno mislil, da sta brata Avsenik izumila narodnozabavno glasbo, sta pa prišla pozneje. Kakšna pa je ta Yankovicheva glasba?

Polka, tako se imenuje tudi v Ameriki. Zanjo mislim, da imajo veliko zaslug tudi Poljaki, ki so jo prinesli s seboj. Priznam pa, da se nikoli nisem prav poglabljal v to. Niti ne vem, kaj so imeli pred Avseniki svojega Avstrijci ali Nemci, da so oni tako zažgali pri njih.

Bili so časi, ko smo na evrovizijsko popevko pošiljali Pepel in kri, natančneje leta 1975 s pesmijo Dan ljubezni, pa že omenjeno Berto Ambrož in Brez besed. Kaj nam to pove o tistih, še bolj pa o teh časih?

Včasih je šlo kljub vsemu za kvaliteto. Če si hotel v nekdanji Jugi zmagati kot Slovenec, si moral biti profesionalec, in ne naključen glasbenik. Pred skupino Pepel in kri ter Berto Ambrož je bil še Lado Leskovar, čeprav ne smemo pozabiti, da je bil pa prvi slovenski avtor na Evroviziji že leta 1961 Jože Privšek z Neke davne zvezde. Takrat so bili v komisijah profesionalci, nobenih telefonskih klicev ni bilo. Še sam sem bil dvakrat v takih žirijah kot slovenski predstavnik.

Zadnje leto, takrat, ko je v Zag­rebu zmagal Toto Cotugno. To je bilo tisto leto, ko je Miša Molk komentirala prenos in ji je na koncu ušlo: »U, p...!« Pozabili so jo izklopiti. Danes, s tem televotingom, gre pač za nabiranje denarja. Ko sešteješ številke, gre za ogromne denarje. Mislim pa, da smo Slovenci zamudili svojo priložnost tisto leto, ko je bila Evrovizija v Beogradu in bi lahko tja poslali Lango. Prepričan sem, da bi se s tem melosom, napol ciganskim, balkanskim etnom, tam dobro odrezali.

Pri tej pesmi naj bi šlo za zmes ­narodnozabavnega in rokerskega. Se vam zdijo Kalamari rokerski bend?

Ne, strogo rokerski ne. Zame so pop bend. Poznam jih že dolga leta in moram reči, da ima njihov zadnji album, ki je izšel lani, nekaj prav prijetnih pop viž, ki sedejo v uho, tudi glasbeniki, ti, ki malo pomagajo pri snemanju, so sami dobri. Po drugi strani pa – in na kar večina spet pozablja – so oni leta 1997 posneli pesem Angelca, ki je čista narodnozabavna glasba. Debela dek­lica sloni na oknu, oni plezajo k njej, muzika je hopacupa s harmoniko. Drugi absurd te pesmi pa opaziš, ko pogledaš, kdo je njen avtor: Đorđe Novković. Kalamari so soliden pop bend. Pri teh ocenah se vedno držim pravila, da če hočem oceniti kakšnega izvajalca, ga moram slišati v živo. To, kar posnameš v studiu, je eno, oder pa je nekaj čisto drugega. Kalamarov v živo nisem imel priložnost slišati. Lahko pa rečem, da je njihov kitarist, Švajgelj, dober in je tudi igral na tej moji prireditvi kot dodatni kitarist Prizme.

Kakšen pa mora biti rok bend?

Oster kitarski rif, pristop a la Big Foot Mama. Pop Design so že pop. Billysi, Šank rock, ajde tudi, pa Delirium … Sicer je pa s temi pojmi tako, da če boš o njih vprašal kakšno večje ime, tudi v tujini, ti bo človek priznal, da je to vse pomešano.

Na radiu ste začeli delati po naključ­ju, in sicer po tistem, ko ste zmagali na nekem glasbenem kvizu, če se ne motim?

Ja, na glasbenem kvizu na Radiu Študent, ki ga je organizirala Mladina. Vodil ga je Mitja Cjuha, prijavil sem se, tekmovalo nas je pa 15 do 20 različnih Slovencev, tudi nekaj deklet je bilo med njimi. Potekalo pa je tako, da je vsak pripravil vprašanja za druge udeležence. Kakšnih deset, ki si jih prebral, in tisti, ki je vedel, je odgovoril. Šlo je na izpadanje in jaz sem zmagal. Za nagrado sem dobil Iskrin gramofon, za tisti čas kar dobro nagrado. In ker je to tekmovanje potekalo v sklopu Radia Študent, me je Rihard Kislih, prvi glasbeni urednik, ki je imel že takrat precej bogato zbirko plošč, vprašal, ali imam tudi sam kaj muzike. Rekel sem, da imam, tudi iz tujine. »Bi te zanimalo delo na radiu?« »Zakaj pa ne.« In sem začel s predstavljanjem albumov, z vrtenjem glasbe. Pripeljal sem še nekaj kolegov, sosedov, Toma Pirca, ki je pozneje delal na Radiu Glas Ljubljane, pa tudi na Valu 202, pa Andreja Zdraviča. Zaradi nas je Radio Študent začel oddajati tudi ob nedeljah.

Prej je imel termine samo med ted­nom. Oddaja se je imenovala Gorkičeva vas zabava, ker smo stanovali na Gorkičevi. Trajala je eno uro, ni pa bila samo glasbena, smo jo polnili tudi s štosi, približno takšnimi, kot jih ima danes Hribar. Imeli smo hit Radia Moskva, ker se je nekje ­našel neki zvočni efekt 'govori Radio Mos­kva', in smo ga zavrteli, potem pa dodali najbolj butaste možne komade. Od Miša Kovača, no, pa tudi Marjano Deržaj. [smeh] To so bili 'hiti iz Rusije'. Tisto leto so obnav­ljali studio, Zdravič pa je pisal tudi scenarije in je napisal zgodbo, v kateri smo v dežju prijezdili iz Tomačevega v city. Kje bomo dobili efekt dežja? In ker so studio obnav­ljali in sta bila po tleh še opeka in pesek, smo kar tam odtočili. [smeh] Zdravič je ­pristavil mikrofon in je dobil efekt dežja.

Od kod pa navdušenje nad glasbo?

Po naključju. Živel sem v Spodnji Šiški, na Aljaževi, kjer se je našel konglomerat zanimivih fantov. Oče mojega soseda Mladena je bil zelo priznan arhitekt Mitja Jernejec. Bil je v rangu Ravnikarja in je skrbel za urbano postavitev mesta Ljubljana. Ker je nekje moral dobiti ideje za to, so ga velikokrat pošiljali v tujino, še zlasti na Švedsko. Na izobraževanje. To je izkoristil tudi za to, da je sinu nosil plošče. Takrat smo prvič videli originalne plošče. Leta 1965 ploščo Beatlov Help. To smo začeli poslušati na enem gramofonu, ki ga je imel nekdo v ulici, podobno kot eno samo kolo. In, nič, ta ljubezen je ostala. Pozneje smo se preselili na Vič, kjer je začel brat igrati bas kitaro skupaj s Pavletom Kavcem v skupini Yeti Experience. Na ta račun smo hodili okrog. Foter je vozil, sam sem bil pa neke vrste road manager. Večkrat rečem, da sta moj brat in Pavle pripeljala Hendrixa v Slovenijo, če govorimo o živi glasbi. Moj brat je bil basist, odgovoren tudi za vokale, in je pel Creame, Pavle pa Hendrixa.

Sami pa niste nikoli igrali kakšnega instrumenta?

DB: Vpisal sem se na Glasbeno šolo Franca Šturma v Šiški, da bi igral kitaro. Udeležil sem se tečaja not, ko bi pa moral začeti z instrumenti, je pa vladalo akutno pomanjkanje takih, ki bi igrali viole ali čelo. Kaj naj jaz s tem? In sem rekel ne, začel špricati in izgubil voljo.

Z Radia Študent ste potem kmalu presedlali na največji slovenski radio?

Vpisal sem pravo, zapavziral, šel v vojsko, ko pa sem se po 15-mesečnem služenju vrnil, sem do konca leta 1973 ostal na Študentu. Potem me je spet poklical kolega Kislih, ki je bil medtem že na Radiu Ljubljana, in sicer da gre Marjanca Vojnovič, znana gospa, ki je delala za Marjana Kralja, v pokoj, da se bo sprostilo eno mesto in da iščejo nekoga, ki bi se spoznal na muziko. Ali me zanima. Kakšna dva meseca so me malo čudno gledali, ker sem bil tak, dolgolas …

Že takrat?

Ja, to pa vedno. Tam so bili pa Sepe, Lenič, Martinc, Finžgar, Robič … Vsi bolj ali manj s kravatami. Dva, tri mesece so me imeli na distanci, ampak maja 1974 so me redno nastavili kot glasbenega urednika in sem lani praznoval 35-letnico delovne dobe.

Oddaja SOS oziroma zdaj ŠTOS je pa nastala leta 1979?

Začel sem z glasbeno opremo, in sicer z oddajo Priporočamo vam ob pol dveh popoldne. V tej oddaji so se vrtele reklame, jaz pa sem moral poskrbeti za muziko. Potem sem dobil mesto na Valu 202 kot glasbeni opremljevalec in v dnevnem terminu začel z neke vrste glasbenimi intervjuji, pogovori, česar prej sploh ni bilo. Nekajkrat sem poskusil, da bi dobil svojo oddajo in nazadnje mi je vendarle uspelo.

Kako so pa stari glasbeni mački gledali na to, da bo neki mulc dobil oddajo, v kateri bo obujal spomine? Spomine na kaj?

Nič niso protestirali, ker nobene take oddaje sploh ni bilo. Vsi so skrbeli samo za glasbeno opremo, nihče pa ni imel poguma, da bi šel sam pred mikrofon. Tako da ni bilo nobene zamere ali fovšije.

Kaj pa koncept? Kako ste zastavili oddajo?

Začel sem v soboto in tako tudi poimenoval oddajo. SOS oziroma v soboto obujamo spomine. Na začetku je bila polurna, koncept pa – nekaj tujega in nekaj domačega. Pozneje, ko smo oddajo širili na uro in nato na uro in pol, smo pa dodajali rubrike.

Pa časovni razpon?

Začel sem z glasbo do sedemdesetih let. Tako, v glavi. Z leti sem to širil in prišel do osemdesetih, do začetka osemdesetih, da ne bi ostal samo pri starih. Razen pri rub­riki Staro za novo, kjer vrtim staro verzijo in njeno novejšo primerjavo, tam pa je lahko tudi kakšna disko ali pa rap varianta, se pravi komad, posnet v današnjem času. Podobno kot je zasnovana nova oddaja na televiziji Slovenija Parada, ki jo vodita Saša Einsidler in Domen Valič. Tema je vedno ena, v prvi je bil to poljub, v nadaljevanju bo ne vem kaj. Poberejo stare komade, jih malo pokažejo, pa napravijo novo različi­co, pokličejo novega pevca, bend igra v živo, ampak moram reči, da pri tistih šestih, sedmih komadih v novih izvedbah, kolikor sem jih slišal, ena ne presega originalne. Kar je pa najhuje, sploh v primerjavi s Hrvati, ki ogromno vlagajo v svojo zabavno glasbo in se jim to obilo vrača, je pa ­arhiv, ki ga premorejo. Ko hočejo pokazati kaj starejšega, ne morejo, ker nič ni posneto. Kažejo slikico Mladih levov. Še Alfija Nipiča, ki je pel Silvestrski poljub, so pokazali v novejši verziji, barvni. Čisto nič ni ohranjeno. Že ko sem sam vodil Sobotno noč in smo hoteli pokazati nekatere starejše pos­netke iz leta, mislim, da 1977 ali 1978, ko smo na televiziji delali oddaje Slovenski rock, nismo nič več našli – vse je izbrisano.

Bilo je posneto, zdaj pa ne obstaja več?

Ja, vse je izbrisano. V sedemdesetih, ko je prišlo do prve naftne krize, so topili stare vinilke, da so imeli maso za nove. Filme so presnemavali, ker ni bilo novih. Politične oddaje so se vse ohranile, vse je spravljeno, ni problem, glasbo so pa vso zradirali.

Kaj pa vsebinsko? Kakšno glasbo ste določili za SOS?

Najprej sem bil zelo rokersko obarvan, potem sem pa tudi to širil. Starejši, ko sem postajal [smeh], dlje ko je trajala oddaja, bolj nazaj sem kopal. Prav za naslednjo torkovo oddajo sem izbral tri komade iz štiridesetih let, sicer z ameriške lestvice. Osnova so pa šestdeseta, sedemdeseta leta, ob katerih sem rasel. Tudi stilsko sem oddajo širil, in če sem prej vrtel predvsem rok, uvrstim v oddajo zdaj tudi kak šlager, kantri. Nekateri ljudje so zelo ortodoksni. Kot so včasih rekli: si za Beatle ali za Rollinge. Sam sem bil vedno za oboje. [smeh] Nisem delal nobene razlike. Doma imam džez, rok, bluz, kantri, italijansko, francosko muziko, nekdanjo jugo …

Je pa tudi glasba, ki je ne marate?

Ja, tudi in lahko takoj povem, katera je ta.

Rap?

Rap. Zadnjič sem za oddajo Preverjeno povedal tudi tole, pa tega niso pokazali, in sicer: če mi daš na izbiro, ali naša Ema s harmoniko in kitaro, ali turbosrbska varianta, ali rep, pa trikrat raje vzamem prvo. Zakaj? Zato ker sem imel do teh balkanskih ritmov, do Guče, vedno odklonilen odnos, tako kot do narodnozabavne glasbe. To sem zmeraj razumel kot neko turško glasbo. Toliko časa so bili Turki na Balkanu, da se to mora nekje poznati.

In zato tudi Magnifica ne marate, če se ne motim.

Ne, ne, daleč od tega. Njegov zadnji koncert v hali Tivoli sem si šel prav nalašč pogledat, ko ga je najavljal s trobentami. Takrat je bil živ še njegov basist, ki je pozneje umrl zaradi predoziranja. Bil sem naravnost presenečen, kako dobro je to zvenelo v živo. S temi pihalci in s tistim ritmom. Še bolje kot na plošči. Ampak, dobro, Mag­nifico ne more skriti svojih genov. Tako kot jih ne more Jasna Kuljaj. Če ima v sebi te južne gene, bo šla poslušat Seko in lepo Breno, in tega niti ne skriva.

Pa pank?

Pank, moram reči, da sem ga, ko se je pojavil, vzel z rezervo. Ko so se pojavili, sem rekel, da se mi zdi kot neka druga liga, ki je s svojo agresivnostjo pometla s staro gardo. Se pravi s temi, ki so znali igrati. Enako se zdaj dogaja z raperji in s hiphoperji. Predvsem črni so taki: prej so prodajali drogo, ubijali, potem pa uspeli zaradi nekaterih fraz. Ogledal sem si posnetke s koncerta 50 centa po televiziji. On. Didžej in še en raper, oprema in vse na matrico. Ob plejbeku mi gre pa na bruhanje.

Ob prelistavanju dokumentacije sem naletel na zanimivo debato, ki ste jo imeli s pankerjem, nekdanjim frontmanom skupine Carina Marinom Rosićem, ki vam je očital, da so tudi zaradi vas in pa glasbenikov, ki so igrali 'zahtevno' glasbo, dočakali pank kot odrešitev.

Tukaj gre za razliko v letih. Vedeti moraš, da se pogovarjaš s človekom, ki je star že 60 let. Ta od Carine jih ima 20 ali 30 let manj. Bom pojasnil na primeru mojega koncerta v hali Tivoli. Poslali smo prošnjo na ministrstvo za kulturo. Koncert je bil 4. februarja, se pravi štiri dni pred kulturnim praznikom, in smo poskusili s to foro, da je to naš doprinos h kulturnemu prazniku in ali bi se zato dalo dobiti kaj denarja zanj. Do danes nisem dobil odgovora. Vprašanje seveda, ali je ta prošnja sploh prišla do Širce (ministrice, op. p.). Hočem povedati, da na teh mestih, ki danes odločajo o kulturnih dobrinah, ne boš našel niti enega iz moje generacije. Tam je generacija, ki je zrasla z Radiem Študent, se pravi ob panku, novem valu, alterju. Ti nimajo odnosa do starih legend.

Se pravi, za tak koncert ne dobim niti odgovora, en mesec prej pa berem v Žurnalu, da je Borghesia izdala dvojno kompaktno ploščo, pregled njunega dela, kar je lepo in prav. Naj ima vsak svojo ploščo, ampak tisto, kar me je zbodlo, je pa to, da sta projekt ne moralno, ampak finančno podprla MOL in Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. Škoda, da rok nikoli ni imel pišočih novinarjev, kot sta bila pri panku Ogrinc in Vidmar, ki sta za uveljavitev te glasbe naredila ogromno. Sta pa bila kot šnavcerja. Nekateri med njimi so se pozneje sicer čudežno spreobrnili, tako kot politiki. Marjan Ogrinc danes posluša ZZ Top in AC/DC.

Se vam ne zdi, da je rok v sedem­desetih s svojo megalomanskostjo in včasih kvaziartističnostjo izgubil tla pod nogami in tudi del občinstva, ki je šlo k panku?

Izgubil je tla zaradi takih, ki jih omenjam in so imeli vpliv pri časopisih in podpirali pank. Bral sem intervjuje z nekaterimi bendi v sedemdesetih, ki zaradi slabih kritik nikjer več niso mogli igrati. Edina rešitev je bila Evropa, Nemčija, in pozneje Amerika. Čeprav sem bil pa spet presenečen, ko sem pred kratkim bral intervju z Jimmyjem Pageem (angleški kitarist, član skupine Led Zeppelin, op. p.) o svojih idolih, in je pohvalil The Dammed (britanska pank skupina, op. p.) in njihovo pesem New rose, češ da vsebuje ogromno energije. Potem ti ni več nič jasno. Tako da se mi dostikrat zdi, da je bilo to tudi umetno napihnjeno, ker se je pač pojavilo nekaj novega. Tako kot zdaj, ko se je pojavila Lady Gaga in je takoj nastalo novih deset blondink. Kloniranih. Isti slog, pristop, videospoti … Ali pa takrat, ko se je pojavil Michael Jackson in je bil vsak video narejen enako. Do današnjih dni. On je postavil temelje, na katerih temelji videoprodukcija.

Priskrbel sem si lestvico najboljših albumov vseh časov po mnenju revije Rolling Stone. Se vam zdi okej?

V redu, z njo so pač morali zadostiti vsem okusom, ampak ko sem šel po njej do stotega mesta in videl, da je Hendrixov album Electric Ladyland na 54. mestu, sem nehal gledati. Naravnost zgrožen sem bil. Celo njegov prvi, Are You Experienced, je bolje uvrščen, ki je seveda slabši, čeprav še vedno pravim, da je eden najboljših debi albumov. Ali pa da je boljša Nirvana in da imajo Beatli toliko albumov med prvih deset. Rolling Stonesi so na sedmem mestu, ampak z albumom Exile on Main St., ki je sicer njihov prvi dvojni, je pa njegov sound tako slab, že takrat je bil, da je katastrofa. Že zaradi tega ga ne bi dal tako visoko, bi se odločil za kak drug album. Te lestvice so vedno vprašanje ljudi, ki jih izbirajo.

Se tudi vam zdi, da se je na glasbo v šestdesetih in sedemdesetih gledalo res­neje, kot se danes? Tudi vaša radijska oddaja se oglašuje s sloganom 'retrospektivni pogled v leta, ko je bila glasba način življenja'?

Toliko, kot se o glasbi danes piše, se ni še nikoli. Že zato, ker imamo toliko medijev, ki to pokrivajo in potrebujejo novičke in snov. Mi za Woodstock sploh nismo vedeli in sem potreboval pol leta, da sem nekje slišal in izvedel, da je ta festival bil. Na žalost – in to vedno pravim – je bila pri nas muzika mašilo. Vedno so bili na radiu novinarji tisti, ki so bili v ospredju. Ko govorimo o velikih postajah in njihovih dnevnih sporedih, konkretno o mojem prvem programu, recimo prejšnji četrtek, sem v času od pete do devete ure, se pravi v jutranjem programu, zavrtel 15 komadov. Če računamo, da traja pesem v povprečju tri minute, znese to 45 minut glasbe. Vse drugo so poročila, govor, poročila ...

Glede na to, da se glasba digitalizira, bo kmalu tudi na Radiu Slovenija, tako kot na manjših radijskih postajah, kjer delo glasbenega opremljevalca opravlja računalnik. Nastavil mu boš parametre, nekaj novih komadov, nekaj starih, računalnik pa jih bo sam izbral. Na drugem programu je že zdaj vse digitalno, tam sploh ni več vozička za ploš­če in trakove, ki ga pripeljejo iz diskoteke. Jaz ga še kar uporabljam, da me že tehniki grdo gledajo, ker morajo pripraviti gramofon pa poiskati komad ...

Ste kdaj uporabili izraz zgoščenka?

V oddaji, če se le da, prevedem tudi naslov pesmi, čeprav so to kdaj hecno sliši, pa zato dostikrat uporabim izraz 'prosto po Funtku'. Če se da. Pogosto rečem kompaktna plošča, največkrat pa cede.

Zgoščenka pa ne?

Ne, jaz ne. Besede zgoščenka nisem nikoli uporabljal. Ni mi všeč.

Z digitalizacijo glasbe se je spremenila vsa glasbena industrija. Glasbo je v času 'davnloudanja' vse teže prodajati. Bodo albumi, kakršne smo poznali, sploh preživeli?

Vprašanje. Včasih so glasbene lestvice nastajale samo na osnovi prodanih plošč. Danes, ker je šla prodaja tako dol, sploh ko govorimo o singlih, so že združene s podatki o presnemavanjih s spleta. Kam bo šlo? Kaj pa vem ... Če bi mi takrat, v času vinilk, kdo rekel, da bodo cedejke preplavile svet, mu ne bi verjel. Kolega Prpič je leta 1985 nabavil prvi cede, Zenyatta Mondatta benda Police, in nam je posodil predvajalnik, ker ga na radiu takrat še nismo imeli, – in sem v svoji oddaji premierno zavrtel cedejko. Kupil jo je v Nemčiji, stala je pa trikrat ali štirikrat več kot vinilka. Čeprav je pa spet res, da so AC/DC v prvem tednu samo v Ameriki prodali 70 tisoč cedejev, na sicer ogromnem trgu. Ali pa pred kratkim Gibonni svojo novo ploščo v 15 tisoč izvodih po nekdanji Jugi. Nekateri bodo še vedno prodajali, tisti, ki imajo za seboj aparat. Če pomisliš, da sta Agropop in Smode včasih prodala po 100 tisoč plošč, v Sloveniji. Dandanašnji je to znanstvena fantastika. Tisti, ki proda jurja ali dva, je že lahko vesel, se lahko že hvali s tem.

Slovenski glasbeniki se pritožujejo, da se na radijskih postajah vrti premalo domače glasbe. Se strinjate?

Ja, s tem se pa strinjam. Rekel sem že, da bi morali zakonsko prepovedati to, da se slovenska glasba, predvsem na manjših komercialnih postajah, vrti samo zvečer za kvoto, ki je predpisana zanje. Pri nas znaša ta kvota 40 odstotkov, zanje je pa 20. Prav zadnjič, ko sem pospravljal arhive, sem opazil, da smo imeli med letoma 1997 in 2000 v Sobotni noči vsak mesec koncert živega benda. Domačega, slovenskega.

Za Siddharto ni še nihče vedel, ko je igrala v tej oddaji. Pred tem so izdali cede v samozaložbi, po Sobotni noči jim je Marko Gaš­perlin omogočil, da so ga ponovno izdali za veliko firmo, za Multimedio. Tinkara Kovač, Nuša Derenda … Derendin prvi več­ji koncert je bil, ko je v Sobotni noči pela back vokale s pevcem Botrov, kjer je ona igrala Tino Turner, on pa Erosa Ramazzottija. Tega ne bom nikoli pozabil. Termini za to so bili med drugo in tretjo uro zjutraj. Takrat se je Lombergar, ki je bil odgovorni urednik razvedrilnega programa, vrnil z Viktorjev, s fešte, pred spanjem prižgal še televizor in naletel prav na ta koncert Botrov. Potem je pa govoril okrog: »A veš, da nisem vedel, da pri nas delamo tako dobre oddaje.« Nobene reklame ni bilo, nič. Svojega izvajalca moraš sforsirati. Pri nas je pa pomembna politika, gospodarstvo, muzika je pa mašilo. Vedno bila in vedno bo. In ko Bulič kaj blekne o tem na kak­šnem sestanku … Kaj hujšega od tega.

Komercialnih radijskih postaj ne poslušate?

Ne poslušam niti naših, ker nimam časa. Oziroma jih poslušam v soboto, ko grem jest v Pub legende na Viču. V soboto imam tam mir pred študenti. Takrat dam na mizo časopis, tako kot doma, hrana je super, drago ni in imajo prižgan Radio Antena ali nekaj podobnega. Takrat edinkrat slišim, kaj se kaj vrti na komercialnih postajah. Ko pridem domov, si ogledam kak MTV ali pa VH1, da me čas ne povozi, kar se glasbe tiče, in se lahko zdaj pogovarjamo o Lady Gaga in podobnih. Ali pa o Nini Osenar, ki je izdala ploščo. Ne bom rekel, da sem ljubitelj te glasbe, vem pa, kam dati kakšnega izvajalca. Ne poznam njihovih uspešnic, no, od Lady Gaga že, ker je bilo o njej zadnje čase toliko napisanega, pa še Jurija Bradača, tega našega manekena, sem nenehno videval v njenem spotu. V Bad romance. Ona pleše, on pa sedi z neko družbo in ocenjuje njen nastop. Z masko napol čez obraz, ampak se ga prepozna.

Ko izbirate radijsko glasbo, glasbeno opremo, seveda ne morete vrteti samo tiste glasbe, ki vam je všeč. Kako se 'znebite' lastnega okusa?

Najprej, in tudi kolegom to povem, moraš vedno poslušati glasbo, ne smeš vrteti nekaj na pamet. Plato moraš slišati. Ko izbiram glasbo za opremo, izberem glasbo a prima vista. Tisto, kar mi takoj ostane v ušesih, refren, tisto uvrstim v program. Ko pa delam kakšno oceno o plošči, jo vedno poslušam večkrat. Kritike ne moreš napisati po enkratnem poslušanju, in to me pri naših kritikih večkrat zmoti. Trikrat, štirikrat, ker lahko včasih odkriješ kaj novega. Ne glede na to, da sem fan Stonesov ali Hendrixa, nimam vseh njihovih plošč, ker mi niso vse všeč. Glavnino imam, da bi pa moral nabaviti vse, ker sem njihov navijač, to pa ne. Podobno je s Floydi. Moje ljubezni so sicer šle takole: Beatli, Stonesi, Kinksi, Who, Animals, potem je prišel pa Jimi.

Stonese sem v živo gledal trikrat. Najboljši so bili leta 1976 v Zagrebu. To je bila prva turneja z Ronnijem Woodom. Na drugih dveh, na koncert v Münchnu in v Pragi, nisem mogel verjeti, da so bili sposobni tako slabo odigrati, v živo tako slabo zveneti. Pravemu ljubitelju je seveda nerodno to reči. Spije tri piva in je v redu. Ampak kitarista, ko sta zadeta, ne moreta odigrati enega pravega tona. V primerjavi s tisto zasedbo, v kateri je igral Mick Taylor, one z Brianom Jonesom pa nikoli nisem slišal, ker je prej umrl. Torej, ne glede na to, da sem fan, mi mora biti njegova muzika tudi všeč. Nimam vseh plošč Paula McCartneyja ali Johna Lennona v njunih solo karierah, Ry Co­oder, ko je prešel na kubansko varianto – pozabi. Vsaj zame.

Do osamosvojitve je bila slovenska popularna glasba del jugoslovanske scene, o kateri Zoran Predin recimo govori kot o tretji najmočnejši glasbeni ligi na svetu. Je bila zaradi tega kaj boljša, kot je danes?

Če drugega ne, je bila bolj priznana. Takrat smo bili ena država in so se lahko ti ljudje pojavljali tudi tam. Že večkrat sem rekel, pa ne glede na to, da tudi sam v svoji glasbeni opremi vrtim kakšne starejše južne glasbene izvajalce, da bi se morali preprosto dogovoriti in reči: če se naši izvajalci ne bodo pojavljali na hrvaških ali srbskih radijskih postajah, tudi mi ne bomo vrteli vaših. Neka recipročnost bi morala obstajati. Takrat je bilo pa to dosti bolj odprto. Obstajali so festivali, na katerih so se lahko pojavljali, tudi rok festivali, ne samo pop. Subotica je bila takšna. Danes smo v Sloveniji dosti bolj zaprti in zacementirani. Prav zato sem še presenečen, ker imamo ne glede na to, da nas je tako malo in imamo tak odnos do glasbe, še vedno ogrom­no izvajalcev, bendov, ki izdajajo glasbo.

Danes še tako zavzeto poslušate glasbo, kot ste jo nekoč?

Ja, kar se plošč tiče, še vedno. Pravkar sem dobil novo ploščo skupine Drevored, dobil sem ploščo Samuela Lucasa ... Govorim o tem, kar je v zadnjem času izšlo v Sloveniji. To, kar dobim v posluh, dam skozi. Kar pa je tujega, kar naročim za svojo dušo, to pa še dodatno. Čeprav pri novostih ali pa pri novih ploščah starih izvajalcev raje počakam na to, da mi jih kdo najprej posodi, da se ne bi zaletel. Raje kupim kaj preverjenega.

Kako pa poslušate ploščo? Tako, kot smo včasih, od prve pesmi do zadnje?

Ja, to pa vedno. Doma imam sobo, spremenjeno v kabinet, kjer me nihče ne moti. Tisti hip, ko si rečem, da bom ploščo obdržal, si vzamem več časa, jo poslušam trikrat, štirikrat. Za arhiv mi mora biti všeč. Če govoriva o celi plošči. Če pa govoriva o hitih, ki jih imam tudi ogromno kolekcijo, pa imam mogoče spravljeno tudi kakšno rariteto, ki mi sicer ni všeč, je pa bila kdaj number one kakšne lestvice. Pa da lahko rečem: evo, Bulič ima doma spravljene vse number one obdobja med 1955 do 1985 iz Amerike in Anglije.

Sodite med ljubitelje vinilk?

Ne, nič več. Do cedejev nimam niti najmanjšega odpora, pa čeprav nekateri prisegajo na vinilke, ki naj bi dale boljši zvok. Z vinilkami so težave, ker lahko na eno stran spraviš največ 20 minut, potem moraš vstati in jo obrniti. Cedejka jih ima zdaj že 80. Zdaj se dogaja to, da hočejo firme zaslužiti na račun starih časov, pa dobiš na eni plošči, cedeju, dva albuma. In to za ceno enega. To pa pomeni 70 do 80 minut kvalitetne glasbe. Vinilke imam, kakih 1600 jih je, in prav zadnjič sem po dolgem času poslušal eno, Jana Garbareka, ker je bil njegov koncert v Šiški in sem upal, da mi bo uspelo priti do njega in dobiti avtogram. Pa sem poslušal njegovi plošči, če bi se bilo treba kaj pogovarjati, pa, čudak, ni bil za to. Tudi na noben intervju ni pristal. Se pravi, če hočem poslušati vinilke, moram odpreti gramofon, še pred tem pa umakniti nogometne pokale s stalaže nad njim, pritisniti gumbe s cedeja na fono, nastaviti hit­rost vrtenja plošče ...

Ne vem, zakaj, ampak predstavljal sem si, da sodite med ljubitelje vinilk.

Ne, ne, čeprav pa imam kolege, ki to so. Bilo je obdobje, ko so vinilke izumirale, zdaj so jih pa spet obudili, in to s 180-gramskimi. Te so res kvalitetne, material je dober in so zato tudi dražje. Bom pa konec marca vrtel vinilke v Unionu, kjer enkrat na mesec potekajo večeri vinilne muzike, ki jih prireja Sergej Randjelovič - Randžo, bobnar, na katerih sodelujejo različni ljudje. Malo muzike, malo pogovora.

Omenili ste čudaštvo Jana Garbareka. Kakšni pa so sicer glasbeniki, zvezde in nekdanje zvezde?

Zelo različni. Garbarek, velik problem ... Starejši ko so, več težav je, več zadržkov imajo. Kar se teh fotografij tiče, na katerih sem z njimi, je zanje večji problem tista prva pregrada, ki jo predstavljata organizator ali menedžer. Laže je v Ljubljani kot kje v tujini. Ko govoriva pa o teh malih festivalih čez mejo, St. Veit pri Celovcu, Gradec ali pa Pistoia, tridnevni festival v Toskani, kamor grem vsako leto, se pa da. Sploh če te že poznajo. Ko pa prideš do tega človeka, postane zadeva zelo simpl, še posebno, če vidi, da imaš s seboj njegovo ploščo in da poznaš njegovo muziko. Boltona, recimo, sem počakal pred televizijo, in ko sem mu povedal, da sem ga že leta 1993 poslušal v Münchnu, ko je igral s Kennyjem G-jem in je imel takrat še dolge lase, ni mogel verjeti. Koncert je bil res dober.

Žal mi je edino to, da sem jih začel loviti na stara leta. Ko pomislim, kdo vse je prišel v Ljubljano, in da sem poznal pokojnega organizatorja koncertov Tonija Sabola in bi se lahko kje pritaknil zraven, dal podpisati ploščo, pa nisem na to niti pomislil. Fotografirati tako ali tako ne bi mogel, ker nisem imel fotoaparata in sem nekoč rekel, da bi moral fotra pripeljati s seboj, da bi on slikal. [smeh] Ampak tudi te slike, ki jih imam, dokazujejo, da ni nihče med njimi grdo gledal ali pa bi ga moral držati za vrat: Pejt se slikat z mano! Še celo Robert Plant (pevec skupine Led Zeppelin, op. p.), ki je igral v Kopru in za katerega so rekli, da ni šans, pa smo ga prestregli in je bil povsem normalen. Ampak če pomislim, da so bili tukaj Frank Zappa, pa Cat Stevens, Procol Harum ... Take zvezde. Tudi o tem sem se kregal z onim od Carine, ki je govoril o težkih časih, in da se pri nas ni nič dalo ... Poglej, kdo vse je bil tukaj. Poimensko ti napišem, kdo je prišel v halo Tivoli in kaj je takrat pomenil. Ne mi zdaj jokat o tem. Samo ti nisi imel afinitete do te muzike. Taki se rešujejo s preprosto glasbo, ker te ne razumejo, je pretežka in jim je pank pomenil izhod v sili. Potem sem mu še napisal, da kar se mene tiče, lahko vsi oni igrajo v Mostecu ali pa v Zajčji dobravi.

ŠTOS je lani praznovala 30-letnico. Kolikšna je zdaj poslušanost oddaje?

Ne vem. Gotovo je padla, odkar smo jo prestavili s pol osme na pol enajsto, še posebno v času televizijskih poročil. Zdržati do polnoči, če imaš drugi dan službo, je naporno. Nikoli pa nisem izražal želja po tem, da bi mi služba opravljala ankete poslušanosti. Jaz od tega nimam nič več ali manj.

Njena poslušanost ni pogoj za to, da ostane na programu?

Ne. Do penzije mi manjka še pet let, od tri do pet pravzaprav, in želel bi si še naprej delati, če bi me hoteli. Franek Trefalt v šport­ni redakciji ima 80 let, pa še kar dela. Ivo Bajec komentira šah ali tenis.

Se pravi, da se oddaje še niste nažrli?

Ne, ne, ne. Če bo interes, bi delal še naprej. Celo tako je, da sem oddajo prva leta snemal. Zadnjih deset let pa delam v živo. Ugotovil sem, da traja snemanje oddaje najmanj dve uri, ker hočeš vedno narediti najbolje in potem nenehno popravljaš.

Gostovali ste v oddaji Na zdravje, če se ne motim?

Razen pri Mariu je ni oddaje, v kateri ne bi bil. Bil sem pri Hri-barju, nastopal v Legendah malega in velikega ekrana, bil v Na zdravje, v Nedeljskem popoldnevu, v oddaji televizije Vaš kanal Velenje ... V Na zdravje pa sem bil celo dvakrat.

Kaj ste pa tam počeli?

DB: Tema oddaje je bil dan mladosti in me je Jože Potrebuješ povabil, da bi malo povedal, kako je bilo takrat, kaj smo takrat vrteli. Pa gostje oddaje so bile Bele vrane, kar je bil, mislim, da njihov zadnji nastop z Ditko Haberl. Drugič sem pa prišel pred dvema letoma, ko je Tomaž Domicelj praz­noval 60 let in sem bil tam kot nekakšen skriti gost, da bi mu čestital.

Na spletni strani vaše radijske oddaje sem naletel na fotografije, na katerih stojite z Brendijem, Lepim Daso, Janijem Pavcem ... A ni to izdaja svetovnega rokerstva?

Moram reči, da sem se z leti omehčal. [smeh] Sem zelo sprejemljiv človek in si pustim tudi kaj reči in glede na to, da tak­šno muziko vrtim na prvem programu kot opremo, Brendija ali Don Juan ... Celo tako daleč je šlo, da ko govoriva o pasu med peto in deveto zjutraj, o jutranjem programu, uvrstim vanj dve do tri narodnozabavne. Se pravi muziko, o kateri sem vedno govoril, da ni moja. Ampak saj delam za poslušalca, ne zase. Če jo hočejo imeti, pa naj jo imajo. Včasih pokliče kakšna stara mama, ki praznuje 70-letnico in bi rada slišala Mamo Marijo, pa jo napotijo name, ker sem dobra duša. Takrat se vedno pohecam. »Ampak, gospa,« rečem, »a naročnino ste pa plačali?« »Ja, že 50 let ...« Kaj je lepšega, ko te spet pokliče in ti pove, da si ji polepšal dan. Večkrat me tudi povabijo na različne prireditve, kamor grem redno s fotoaparatom in pač slikam. Tudi kakšne mlajše, kot so Nina Osenar, Sabina Mali, Sanja Grohar, kar ni nič slabega. Sicer kdo reče: »Glej ga, starega, se slini okoli njih.« Ampak žensko telo, če je lepo, vedno rad pogledam. Nikoli pa nisem maral glomaz­nih, debelih žensk, če sva že pri tem.

Doslej ste si ogledali kakšnih tisoč koncertov. Kateri so bili najboljši?

Recimo prva ponovna turneja Eaglesov po Evropi julija 1996. Potem, že zaradi lokacije, Eric Clapton leta 1995 v Royal Albert Hallu v Londonu. Potem pa mogoče, spet zaradi lokacije, koncert leta 1993 v znameniti dvorani Radio City Hall v New Yorku. Tam so dolga leta potekale podelit­ve gremijev. To je takšna operna dvorana za pet tisoč ljudi, kjer sem gledal Everly Brothers, generacijo Elvisa pa pevca Dion kot gosta. Potem so pa tu že koncerti, ki so bili v sedemdesetih v Ljubljani. Return to Forever, Weather Report, tudi Franka Zap­po. Nekateri so prišli v Ljubljano tik po izidu novega albuma. Ali pa mogoče moj sploh prvi večji koncert, in sicer junija 1970 skupine Blood Sweat and Tears v hali Tivoli. Njih je sem pripeljala ameriška ambasada. Ali pa morda koncert Statusa Quo, ker je ta koncert organiziral Radio Študent. Z njimi sem opravil intervju na radiu in ne bom nikoli pozabil, da so na odru rekli: »Tale pesem je pa za prijatelja Dragana.« Koncert je bil tako poln energije, da je folk znorel, poskakal na stole in jih razbil. Nekaj dolgih naslednjih let je zaradi tega med koncerti v hali Tivoli gorela luč, ker je to zahtevala policija.

Ogledali ste si jih, čeprav nimate ­vozniškega izpita. Kako pa to?

Ko sem se ga hotel lotiti, je bil moj brat, ki je bil dve leti mlajši, agresivnejši in me je prehitel. Ko sem pa sam hotel, so pa dras¿tično dvignili cene. Če vam takrat nisem dal toliko denarja, sem si rekel, vam ga tudi zdaj ne bom. Bom počakal, mogoče bodo pa spet padle. Čas je tekel, vedno so me vozili okoli, vedno sem bil dober sovoznik. Zdaj pa, ko opazujem težave, ki jih imajo ljudje s parkiranjem, z zimskimi gumami, z registracijo, s servisi …

Pa tudi z letali imate težave?

Ja. Pojavile so se po obisku Amerike leta 1993 s skupino Pop Design. Ko smo se vračali, so nas zjutraj ob pol dveh nekje nad Atlantikom ujele takšne turbulence, da smo padali za sto metrov. Vse se je treslo, folk je kričal … Opažam pa tudi to, da me je z leti vedno bolj strah višine. Na vrteči se terasi na olimpijskem stolpu v Münchnu sem imel občutek, da bi kar skočil, poletel, da me nekaj vleče. Nekoč sem se o tem pogovarjal z nekim bioenergetikom, ki mi je rekel, da bi to znalo biti nevarno in da mi odsvetuje biti hraber pa da bi hodil kam na Triglav, na tiste potke nad prepadi. Da se je že dogajalo, da je kdo omahnil.

Ste pa, če se ne motim, takrat na tem edinem obisku domovine rokenrola obiskali znameniti Chelsea hotel?

Ja, producent, ki nas je povabil, nam je zrihtal, da smo tam spali. Hotel stoji na Manhattnu, in dokler ga nisem videl, sploh nisem vedel, kam gremo. Potem se pa pripeljemo s taksijem z letališča mimo nebotičnikov do naselja nizkih, normalnih hiš, kjer se da dihati. In ko sem ga zagledal, sem si rekel: »A jaz to dobro vidim?« Tam je bil, z nadstreškom čez cel pločnik in z napisom Chelsea. »A je to, kar jaz mislim, da je?« sem ga vprašal. »A je to hotel, v katerem so živeli Joplinka pa Kris Kristofferson, Cohen … vsi skupaj?« »Točno to.« Potem nam je šef še razkazal sobe in povedal, v kateri je kdo živel …

In kavč, na katerem je Janice Joplin oralno zadovoljevala Cohena?

[smeh] Kje točno sta to počela, ne vem, ampak tam notri so bili.

Letos prihajata v Ljubljano dve legendi. Najprej Billy Idol. Prav zadnjič sem na Youtubu prebiral prepire o tem, ali zna njegov kitarist Steve Stevens igrati kitaro ali ne. Kaj pravite?

Bil sem na njunem prvem ponovno skupnem koncertu v dvorani Gasometer na Dunaju, ki sprejme kakih dva tisoč, tri tisoč ljudi, in lahko ti povem, da je bilo super. Ko se je Billy slekel in vrgel majico med občinstvo, jo je ujel Slovenec, ne boš verjel. Oblekel jo je, prešvicano majico, in dobro, da je sedel malo bolj spredaj na avtobusu. In je hodil frajer s to prešvicano majico od Billyja Idola gor in dol.

Drugi je Bob Dylan, nad katerim pa, nad njegovimi starimi leti, niste preveč navdušeni?

Ne, moram reči, da ne. Zanj nikoli ­nismo rekli, da je pevec, če bi ga primerjal s kakšnim Springsteenom ali Taylorjem, ampak na stara leta mu je pa – vsaj meni se zdi – glas popolnoma počil. Nima več nobene globine in samo še nekaj momlja. Takim nerazpoznavnim pevcem pravim mummblyji, po tisti risanki. Ampak ob izidu nove plošče pa dobiva samo ocene od ­štiri do pet. In si rečeš, če je za to dobil ­takšno oceno, kakšno bi potem moral ­dobiti za Blonde on Blonde ali pa Highway 61? Kar mi gre pa še najbolj v nos zadnja leta, je pa to, da prepisuje standarde bluza in rokenrola in se frajer podpiše kot avtor, pa nihče ne upa nič reči ali iztožiti. In še huje: lani je, po vseh teh letih, izdal božično ploščo.

Še nekaj temeljnih rokerskih dilem in resnic morava obdelati. Eno ste že sami omenili, in sicer dilemo med ­Beatli in Rolling Stonesi. Za kaj prav­zaprav gre?

Ne vem, to se je pojavilo pri nas, v tujini nikjer. Tudi tistega, o čemer govorijo nekateri, da so jim grozili s striženjem las, sam nisem bil nikoli deležen, pa sem že zelo hitro nosil daljše. Mogoče zaradi tega, ker je bil foter inšpektor, pa so me pustili pri miru. Ja, si za Beatle ali za Stonese ... Ne vem. Če si za Beatle, naj bi bil po mnenju teh, ki so to izpostavljali, malo bolj mehek, če si za Stonese, pa trši. Za oboje pa ne moreš biti.

Kot Bele vrane – Mladi levi v nekdanjih slovenskih razmerah?

Tako, ja, bravo. Bele vrane bolj pop, Mladi levi pa ritem in bluz, malo trši. Sam tukaj nisem nikoli delal razlik. Da bi, recimo, govoril, da je Clapton bog, potem pa dolgo časa nič, pa mogoče še kdo. Tudi to, da bi rekel, kateri album od Stonesov mi je najbolj všeč, ali pa našteti najboljšo pesem Beatlov se mi zdi skoraj greh. Pri toliko ­pesmih in albumih ... Poleg tega pa bi se mogoče že čez dve uri odločil drugače.

Živi hitro, umri mlad in bodi lepo truplo. Nekateri so to vzeli zares, nekateri so preživeli in ustvarjajo še danes. Ampak vaše glasbeno srce je, če se ne motim, na strani tistih, ki so podlegli? Raje nekdanji Hendrix kot sedanji ­Rolling Stonesi?

Hja, če govoriva o Hendrixu in o tem, kaj je frajer naredil v tistem kratkem obdob­ju, več kot marsikdo v vsem svojem življenju ... Prav pred kratkim sem bral intervju z njegovim takratnim menedžerjem, ki je povedal, da je bila tiha Hendrixova želja igrati z Milesom Davisom, ki ga je ­zelo cenil. In ko je ta menedžer pripeljal Milesa Davisa na neki Jimijev koncert v nekem lokalu, pa tega Jimi sploh ni vedel, je Davis po koncertu rekel producentu: »What the fuck is he doing?« Tudi njemu ni bilo jasno, kako lahko izvablja tiste tone in zvoke iz kitare. Ne, meni je najbolj žal, da so nekateri dobesedno norca naredili iz sebe in šli na drugi svet. Od Joplinke do Morissona, Hendrixa ... Ko bi lahko
še marsikaj naredili. Ne cenim jih zato, ker so umrli. Nekateri z leti postanejo boljši. Za Predina, recimo, imam občutek, da zdaj poje bolje, kot je včasih. Pero Lov­šin pa sploh. Ko ga poslušam, imam občutek, da mi zdaj bolje zveni kot pa v tistem pankovskem obdobju. Mnogi priznavajo, da se nekaterih let sploh ne spomnijo, ker so bili nenehno ­zadeti. Pred kratkim sem bral, da so recimo live album skupine Kiss morali v studiu na novo pos­neti, ker je bil nastop v živo čisto sranje.

Sami pa niste bili nikoli navdušeni nad drogami?

Ne, tudi kadil nisem nikoli, mogoče ­tudi zato, ker sem iz take družine. V moji družbi so kadili, ampak samo travo, bog ne daj kaj hujšega. Trav'co zavoham takoj, ampak da bi sam kaj jemal, kak ekstazi ali kaj podobnega, pa ne. Podzavestno me je strah tega, kako bi se odzval, ko bi bil zadet. Kar se pijače tiče, lahko povem, da sem bil v življenju enkrat samkrat pijan, in to v vojski. Točno vem, koliko lahko spijem, kje je meja, da sem še dobre volje, da sem še in the mood. Nekatere poznam, ki gredo čez njo in postanejo zveri, pa so znana imena slovenske zabavne scene. Dr Jekyll and Mr Hyde. Ne branim se pijače, ampak do te meje, da mi da dobro voljo, da se smejim pa da še lahko sprem­ljam dogajanje. V vojski je nekdo dobil paket šljivovice, in ko sem se zvečer ulegel, se mi je dvignila hrana v želodcu. Ker ni bilo časa, sem se samo nagnil čez okno in bruhal. Tisti flek je ostal na zidu in smo morali naslednji dan zaradi njega ves dan čistiti stranišča. To je bilo edinkrat. Raje sem se ukvarjal s športom.

O rokenrolu sva, o drogah tudi, ostane nama še seks. Je bilo kaj več seksa na rokerski sceni kot sicer?

Misliš pri meni ali nasploh? [smeh]

Oboje.

Tako je bilo. Če govorim iz lastnih izkušenj. Tisti hip, ko dobiš ime, ko te ljudje poznajo, pridejo same k tebi. Ko sem vrtel muziko, ko sem bil didžej v Turistu pa v nekdanji Stopoteki, ki se je imenovala Palma, bi jih, če bi imel veliko afiniteto in če bi imel avto, lahko razvažal. [smeh] Ampak ko slišiš zgodbe Bončine, Domicelja, Leskovarja, ki sicer ni bil roker, zabavni pevec … Moj bog! Lado bi moral napisati knjigo, film bi moral posneti, s kom vse se je družil. Jernej Jung (pevec skupine Mladi levi, op. p.), ki je v zvezi s koncertom v hali Tivoli dal nekaj intervjujev, je bil precej odprt in je govoril o svobodni ljubezni in kajenju trave.

Dani Gačev iz Hazarda, ki se zdaj zbira, je rekel: »Tisti hip, ko je prišel denar, pijača, malo trav’ce, koga vse nismo … Ali pa, koga vse one niso.« [smeh] Je pa to vse odvisno od človeka. Kdo to izkoristi, kdo ne. Ampak ko si vezan, ko je tu družina, ne gre, da bi skakal okoli in se eksponiral, pa da ti kdo pride na dom. Tako da bolj z distance opazujem te zgodbe, in moram reči, da me nekatere med njimi prav fascinirajo, predvsem zaradi razlike v letih. In si rečem: dobro, za starega gos­poda razumem, da mu ugaja taka družba, ampak kaj pa ima ona od tega? Razen ­financ, seveda. 

Besedilo: Tadej Golob

Novo na Metroplay: Juš Milčinski o vodenju Malih sivih celic in kakšen mora biti avtor humorističnih vsebin