Džez festivali doma in po svetu

Tudi v Sloveniji nismo ostali imuni za džezovski virus. Lahko se namreč pohvalimo z enim najstarejših džezovskih festivalov na svetu, saj bo letos že 52. po vrsti.

Zametki džeza na Slovenskem segajo v zgodnja trideseta leta 20. stoletja, ko smo v Ljubljani po zaslugi Miljutina Negodeta in njegove zasedbe Original Jazz Negode, ustanovljene leta 1922, dobili prvi saksofon. Po prvi svetovni vojni je džez k nam ­kapljal s filmi, vinilnimi ploščami in pred­vajanjem po radiu. Kot pravi Hugo Šeko­ranja, urednik za džez na Radiu Slovenija, v sprem­ni knjižici k nedavno izdani kompilacijski zgoščenki o zgodovini slovenskega džeza, je Slovenija (in tudi Jugoslavija) v povojnih časih delovala kot nekakšna tamponska cona med vzhodom in zahodom.

Pretok ljudi in blaga v tedanji Jugoslaviji je bil neprimerno svobodnejši kot v državah za železno zaveso in tako smo imeli prvi ­jugoslovanski džez festival že leta 1960 na Bledu. Čez nekaj let so ga preselili v Ljubljano, kjer je ostal do današnjih dni – osrednji džezovski dogodek, ki še vedno združuje zelo različno občinstvo.

Odlika in posebnost tega festivala je bila po mnenju Šekoranje prav združevanje džezistov s komunističnega vzhoda in kapitalističnega zahoda. To živo koncertno druženje izvajalcev je bilo in še vedno je izrednega pomena za džezovske glasbenike, saj ga ni mogoče nadomestiti zgolj s poslušanjem plošč. Ali kot pravi Lawrence D. 'Butch' Morris, ki sodi v vrh mednarodne improvizirane in avantgardne glasbe: »To ni glasba, napisana na papirju, to je spontana glasba in interpretacija pomeni velik del improvizacije.«

Izbira festivala

Odločitev, kateri festival izbrati, je za tistega, ki ni pravi džezovski fanatik, lahko precej naporna reč, zato smo naredili manjšo raziskavo. Ljudje, ki od džeza in za džez živijo, so nam postregli z zelo različnimi napotki. Bogdan Benigar, direktor Ljubljanskega jazz festivala, je pojasnil, da je džezovskih festivalov več vrst. Na velikih niso navzoči samo džezovski, ampak tudi rokovski in drugi glasbeni zvezdniki, zato so ti festivali množično obiskani.

Takšen festival je montrealski, ki ga lahko obiščete od 25. junija do 4. julija. Potem so festivali, ki so zastavljeni programsko in manjšega formata. ­Takšna sta denimo festivala v Bergnu in Saalfeldnu; za prvega ste že prepozni, saj je potekal od 25. maja do 4. junija, drugega lahko ujamete od 25. do 28. avgusta. Na festivalih te vrste predstavljajo novosti na džezovski sceni, ki jih poslušalstvo večinoma še ne pozna.

Na tretjem mestu so mestni festivali, ki jih najdemo v vseh večjih mestih po svetu, od Ljubljane; od 29. junija do 2. julija), Beograda; konec oktobra), Dunaja; od 15. junija do 17. julija) do Pariza; od 11. junija do 31. julija).

Čisto posebni festivali pa so tisti, ki so vpeti v lokalno okolje. Takšna sta mednarodni festival Jazz Cerkno, ki ste ga letos že zamudili, potekal je namreč konec maja. Ti festivali, ki jih najdemo po vsem svetu, so še posebno prijetna izkušnja, saj ves kraj diha z njimi. Imajo konceptualni pristop in – kar je najprijetnejše – na njih se res družite z glasbeniki. Na takšnih festivalih ni nič lepšega kot jesti zajtrk z nekom, ki si ga včeraj gledal na odru, ali z njim plesati v klubu do poznih jutranjih ur.

Naš legendarni džezovski fotograf Žiga Koritnik, ki že leta spremlja džezovske festivale po vsem svetu, pravi, da so mu osebno ljubši manjši festivali, saj je druženje tam zares pristno. Vsekakor pa je vreden obiska Vision Festival v New Yorku, ki je letos potekal od 5. do 11. junija. Na njem se namreč zberejo vsi ameriški improvizatorji, mednje pa zaide tudi kakšen evropski. Da je New York res vredno obiskati, meni tudi Jimmy Katz, svetovno znani džezov­ski fotograf, ki dela za priznane džezov­ske revije. Katz meni, da je na svetu sicer veliko dobrih džezovskih festivalov, vendar ima New York tudi najboljše klube. V njih se da začutiti kreativni proces glasbenikov in prav ta občutek kreativnosti se med festivali najbolje čuti prav na Vision Festivalu.

Da je res nekaj posebnega, je v pogovoru za Playboy razkril tudi Marc Eneidi, ki vodi Neu New York/Dunajski inštitut za improvizirano glasbo, saj meni, da je Vision Festival postal eden najpomembnejših džezov­skih festivalov na svetu. Torej, ne zamudite ga prihodnje leto.

Ljubljanski festival

Številni tujci pa so izrazili zelo pozitivno mnenje o ljubljanskem festivalu. Marco Losavio, ki skrbi za dobro obiskano splet­no stran pri italijanskih sosedih, mi je zatrdil, da je naš festival ne le eden najstarejših na svetu, ampak ponuja tudi najboljše glasbenike, ki so trenutno na džezovski sceni. K temu dodajmo, da je letošnji program soustvaril Pedro Costa, vodja portugalske založbe Clean Feed, in da so to založbo pri new­yorški reviji All about jazz letošnjega januarja izbrali med pet najboljših džezovskih založb sploh in da je ravnokar nominirana za založbo leta pri Jazz Journalists Associations za leto 2010, potem ni nobenega dvoma, da je ljubljanski festival v koraku s časom in da lahko na njem slišimo ogromno tistega, kar je zdaj vroča roba po svetu.

Predanost glasbi

In kaj je takega v džezu, da so mu nekateri tako predani? Ne gre namreč za mainstreamovsko zvrst glasbe, kar pomeni, da so zaslužki vseh vpletenih – od glasbenikov, založb do organizatorjev dogodkov – precej manjši. Džez naj bi bil po Benigarjevem mnenju način razmišljanja, in ne glasbena zvrst. Všeč mu je konceptualni pristop, ki je svoboden v izvedbi, saj zna vsak, ki glasbo soustvarja, svobodo vpeti v dober nastop na odru.

Tudi za Žigo Korit­nika so pri džezu zelo pomembni iskrenost podajanja, svoboda izražanja in čustva, ki se pri tem vzpostavljajo pri poslušalstvu. Podobno tudi Marco Losavio govori o tem, da je džezovska skladba vedno zaigrana z veliko svobode, kar pomeni, da so ob tem čustva glasbenika zagotovo del te glasbe. In ko se ta čustva združijo s čustvi poslušalca, nastane čarobni napitek. Povzročijo ga lahko tako ritem glasbe, delček zaigranega sola kot melodija, način glasbenikovega igranja.

Džeza zagotovo ni mogoče spoznati zgolj s poslušanjem plošč. Poslušanje glasbe v živo nas opremi z neprecenljivo izkušnjo raziskovanja novega, pri čemer poskušamo vstopati v ta svet čim bolj neobremenjeno. Pozabimo na predstave o zateženosti džezovske glasbe in prisluhnimo srčnosti ljudi, ki se s to glasbo ukvarjajo. Najbolje kar na ljubljanskem festivalu.

Playboy jazz festival

Džezu je zapisan tudi Playboy, saj je vrhovni šef Hef velik ljubitelj te glasbene zvrsti. Prvi Playboyev festival je organiziral leta 1959 na Chicaškem stadionu, drugi je sledil čez 20 let na Hollywood Bowlu v Los Angelesu. Tam ga od takrat prireja vsako leto, večino, tudi letošnjega, 33., ki poteka prav v dneh izida te številke našega Playboya, pa vodi Bill Cosby. Hef pravi, da je veliko stvari, na katere je lahko ponosen v svojem življenju, toda če je povsem odkrit, najbolj na Playboy Jazz Festival.

TEKST Petra Cvelbar
Foto Petra Cvelbar, arhiv USPB

Za navdih

52. Jazz festival Ljubljana se začenja 29. junija v Cankarjevem domu. Na njem se bo med drugim predstavila fotografinja Petra Cvelbar. Intervju z njo si lahko preberete v članku na spletni strani www.sensa.si.

Uredništvo

Novo na Metroplay: “Ljudje mislijo, da je podjetništvo bogastvo brez truda!” | Marko Verdev