A. B. | 6. 1. 2023, 09:17
Ekskluzivno iz razvpite knjige, ki uradno še ni izšla: princ Harry skozi predor, v katerem je umrla njegova mama
"Mislil sem, da bo vožnja skozi predor pomenila konec ali kratko prenehanje bolečine, desetletja neizprosne bolečine. Namesto tega se je bolečina šele začela," je med drugim zapisal princ.
Knjiga Spomini princa Harryja, ki bo izšla 10. januarja, je "intimen" in "prisrčen" pogled na "izkušnje, pustolovščine, izgube in življenjske lekcije, ki so ga oblikovale", lahko preberemo ob opisu knjige na strani založbe Penguin Random House. "Tega ne pišem kot princ, ampak kot človek," je po poročanju People nedavno dejal princ Harry. "V preteklih letih sem nosil veliko klobukov, dobesedno in v prenesenem pomenu, in upam, da bom s pripovedovanjem svoje zgodbe - vzponov in padcev, napak in naučenih lekcij - pomagal pokazati, da imamo ne glede na to, od kod prihajamo, več skupnega, kot si mislimo."
Princ se v knjigi spominja tudi tragične smrti svoje matere princese Diane in tega, kako se je od takrat naprej odvijalo njegovo življenje.V ekskluzivnem odlomku iz novih spominov princa Harryja Spare People prvič razkriva svojo izkušnjo, s katero se je podal na 'smrtno potovanje' z željo, da se odreši bolečine.
View this post on Instagram
Vožnja po zadnji poti matere
Med obiskom polfinala svetovnega prvenstva v ragbiju leta 2007 v Parizu se je takrat 23-letni Harry peljal skozi isti predor, v katerem je 10 let prej umrla njegova mama.
V svojih spominih opisuje močno bolečino, ki jo je občutil, ko je poskušal najti zaključek.
Objavljamo odlomek iz knjige:
Svetovno prvenstvo mi je priskrbelo voznika, ki sem ga prvi večer v mestu luči vprašal, ali pozna predor, v katerem je moja mati ... Opazoval sem njegove oči v vzvratni vožnji, ki so se povečevale. Predor se imenuje Pont de l'Alma, sem mu povedal. Poznal ga je."Želim iti čez njega." "Želiš iti čez predor?" "S petinšestdesetimi kilometri na uro, če smo natančni." "Petinšestdeset?" "Da. Natančno takšna hitrost, s katero naj bi po navedbah policije v času nesreče vozil mamin avto. Ne 120 milj na uro (približno 193 kilometrov na uro), kot je sprva poročal tisk."
"Odpeljali smo se skozi promet in se peljali mimo Ritza, kjer je mama tisto avgustovsko noč zadnjič jedla s svojim fantom. Potem smo prišli do ustja predora. Zapeljala sva se naprej, zapeljala čez rob na vhodu v predor, grb, zaradi katerega naj bi mamin mercedes zapeljal v nasprotno smer. Ko je avto zapeljal v predor, sem se nagnil naprej in opazoval, kako se svetloba spreminja v nekakšno vodno oranžno barvo, opazoval sem, kako mimo migetajo betonski stebri. Štel sem jih, štel sem svoje srčne utripe in čez nekaj sekund smo se pojavili na drugi strani. Usedel sem se nazaj. Tiho sem rekel: Ali je to vse? To je... nič. Samo raven predor. Vedno sem si ga predstavljal kot nekakšen zahrbten prehod, ki je po naravi nevaren, vendar je bil to le kratek, preprost predor, ki ni zahteval ničesar. Nobenega razloga ni bilo, da bi kdo v njem umrl. Pogledal sem skozi okno: 'Spet.' Voznik me je pogledal v vzvratni pogled. 'Spet?' 'Da. Prosim.' Spet smo šli skozi."
"To je bila zelo slaba zamisel. V svojih triindvajsetih letih sem imel že veliko slabih idej, a ta je bila edinstveno slabo premišljena. Rekel sem si, da hočem zaključek, vendar ga v resnici nisem hotel. Globoko v sebi sem upal, da bom v tem predoru občutil to, kar sem občutil, ko mi je JLP dal policijske spise - nejevero. Dvom. Namesto tega je bila to noč, ko so se vsi dvomi razblinili."
