Esma Redžepova: "Rada imam ves svet, ne le Romov."

Ste še vedno podpredsednica Svetovne organizacije Romov?

Esma: Še vedno sem podpredsednica Svetovne organizacije Romov in še vedno se zavzemam za Rome in njihov boljši položaj v regiji ter svetu.

Se borite proti predsodkom na račun Romov?

Esma: Od trenutka, ko je potekala svetovna konferenca Romov v Indiji, na kateri sem bila prisotna, sem tudi delala za to, da konference glede romskega vprašanja potekajo tudi v Beogradu, Nišu in Skopju. Pravzaprav sem glede tega že vse življenje primer. Že od malih nog sem bila upornica, saj sem leta 1956 z nepolnimi 11 leti na radiu Skopje zapela romsko pesem. To je bila prva pesem, ki je bila zapeta v romskem jeziku, in to v Makedoniji, kar je bil zgodovinski dan za Rome. S tem sem postala tudi prva Rominja, ki je javno zapela v romskem jeziku.

Je ta pesem določila, v katero smer bo šlo vaše življenje?

Esma: Vse življenje sem zelo pozitivno usmerjena, velika svetovljanka, rada imam ves svet, in ne le Romov. Ustavila bi vse ure tega sveta, da nikjer ne bi bilo vojne, da prevladuje ljubezen in se imajo ljudje radi ter da za ljudi ustvarijo čim boljše življenje.

Od te prve romske pesmi, ki ste jo zapeli na radiu, niste več nehali peti?

Esma: Tako je, pojem od takrat, ko nisem imela niti 11 let. Že takrat sem bila s pesmijo Čaje Šukarije priljubljena v celotni Jugoslaviji. Pesem je moje življenje, nikoli me ni izdala. S pesmijo sem prepotovala ves svet. No, na Kitajskem še nisem bila, ampak letos se odpravljamo tja, s tem pa bom zaokrožila ves svet.

Drži, da ste bili prva izvajalka iz nekdanje Jugoslavije, ki je nastopala v pariški Olympii?

Esma: Res je. Za mano je pela še srbska igralka Olivera Katarina, nato pa še hrvaška pevka Tereza Kesovija. Pela sem za Američanko Lizo Minnelli, ki je pred mano nastopala tri tedne. Tudi jaz sem nastopala tri tedne, kar pomeni, da je bila Jugoslavija tri tedne nekako prisotna v Parizu in Franciji. S takšnimi nastopi sem spoznala in dobila precej prijateljev z vsega sveta.

Ste svet osvojili tudi zaradi dobrodelnega udejstvovanja?

Esma: Drži, tudi v Sloveniji sem pred časom sodelovala v dobrodelni akciji, ko smo zbirali denar za otroke s posebnimi potrebami, za dom, v katerem bivajo med tednom in si ga delijo z otroki, ki nimajo posebnih potreb. Bila sem ponosna, ker sem lahko pomagala.

Koliko otrok ste posvojili?

Esma: Posvojila sem 47 fantov in eno deklico, Eleonoro, ki je pri meni končala glasbeno akademijo.

Kako sprejemamo Rome, imamo glede njih še predsodke?

Esma: Ljudje, ki niste Romi, na nas še vedno gledate s predsodki. Mi smo družaben narod, radi se družimo z vsemi, radi imamo življenje in ponudimo roko vsem, ampak nam včasih kdo noče dati roke, niti nas sprejeti in se družiti z nami. Sprejemajo nas drugače. V Makedoniji tega ni, saj Makedonija svoje Rome izobražuje, je tudi edina država, ki je romski narod kot narod priznala v ustavi. Imamo svoje ministre in veliko izobraženih Romov. Skratka, v Makedoniji za Rome precej skrbijo.

V čem se Romi razlikujete od nas?

Esma: Ste kdaj slišali, da je kakšen Rom ali Rominja ukradla veliko vsoto denarja? Nikoli! Ni primerov, v katerih bi Romi bili obsojeni zaradi kraje ogromne vsote denarja ali velikih prevar. Romi so zadovoljni z malim, živijo svoje življenje, ker imajo svojo filozofijo, da na ta svet pridejo goli in z njega odidejo goli. Drži tudi, da Romi radi živijo po vsem svetu, radi potujejo. Zakaj radi živimo tako? Za nas ni mej, saj nam nihče ne more povedati, da nekje ne smemo biti. Na tej zemlji vsak živi, kjer želi, ker ni od nikogar. Na tem svetu smo vsi gostje. Pridemo s praznimi rokami in tudi s praznimi rokami odidemo, nič ne odnesemo. To je ta naša filozofija, zaradi katere smo zadovoljni z malim.

Tudi vaš osebni moto se navezuje na to.

Esma: To je res, rada delim, kar imam. V našem dobrodelnem združenju imamo moto: "Imaš dva, eno podari." Želim si, da bo Dom humanosti in muzej glasbe Esme in Steve Teodosievskega obenem tudi ljudska kuhinja za revne. Ko bo muzej odprt, se bo tudi videlo, kaj sva s soprogom in profesorjem Stevom Teodosievskim. Muzej in humani dom bi to leto že moral začeti delovati, da bi ga ljudje lahko začeli obiskovati.

Poznate rek, kdor poje, ne misli nič slabega?

Esma: Če si umetnik, pa nisi human, nekaj ni v redu. Potem nisi umetnik, vsaj pri meni je tako. Precej subtilna sem, rada imam ves svet. Najbolj si želim, da je na Zemlji mir.

Zakaj Romi ne sprejmejo vsakogar?

Esma: Ker jih ponižujejo in nanje gledajo drugače. Romi niso neumni, zelo pametni so, 'berejo' ljudi in prepoznajo, kdo jih ima rad in kdo ne. Imajo poseben instinkt, sicer pa so vse življenje označeni, mučeni, imajo jih za manjvredne. Vse to razumejo in vidijo.

Kako vidite svoje življenje?

Esma: Moje življenje je zelo srečno, ker sem imela zelo lepo otroštvo v Skopju. Bili smo srečna družina s šestimi otroki. Pozneje je bil Stevo med mano in ljudmi, ki so name gledali s predsodki. Vse življenje me je ščitil. Tako da nisem občutila nič slabega. Morda je vse skupaj občutil on in stoično prenašal te udarce namesto mene.

Ni bil Rom?

Esma: Ne, bil je Makedonec, nič romskega ni imel v sebi. Rad je pomagal, bil je velik svetovljan, zanj ni bilo pomembno, kdo si. Vstopil je med Rome in jih imel zelo rad. Ko je umrl, je pol prebivalstva, kjer živimo, približno dva tisoč Romov, molilo zanj. Zanj so se molili ljudje dveh religij, pravoslavci in Romi.

Tekst Suzana Golubov. Foto Goran Antley.

Ob svetovnem dnevu Romov 8. aprila bo Esma Redžepova s posvojenimi sinovi in izvrstno vokalno interpretacijo ter čustvenim, ekspresivnim nastopom razveseljevala na dvorišču Etno kluba Zlati zob v Ljubljani. Kot gostja pa bo nastopila tudi slovenska skupina Šukar, ki izvaja romsko glasbo.

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc