Fotogenično knjigo Na tak dan najbolj trpi mastercard z roza platnicami - ki, kot boste izvedeli v nadaljevanju, nikakor niso naključje -, sicer tržijo s sloganom "urbano življenje Ljubljančanke, stare okrog trideset let", a ne pričakujte slovenske različice Seksa v mestu ali Dnevnika Bridget Jones.
Eva Mahkovic je pri 33 uveljavljena dramaturginja in dramatičarka, zdaj pa tudi objavljena pisateljica: še pred začetkom jeseni, njenega najljubšega letnega časa, sta skoraj hkrati izšli kar dve njeni deli: Na tak dan najbolj trpi mastercard, zbirka statusov, ki jih je dobri dve leti objavljala na Facebooku, in Vinjete straholjubca, še zgodnejši skupni projekt z ilustratorko Evo Mlinar, ki je prav tako sprva zaživel na spletu. Medtem ko so nekateri slednjemu delu očitali, da je prezahtevno, so "mastercard" želeli stlačiti pod oznako lahkotnega branja.
Ljubezen kot politična zveza
Avtorica res ne skriva, da ji ni vseeno za prve gube in kilograme, da za lepotila in oblačila zapravi občutno preveč in da med sprehajanjem svojega italijanskega hrta Fjodra posluša pop, predvsem Taylor Swift (v kavarnah pa pogovore neznancev, ki jih nato natančno povzame pred Facebook občestvom), a bralca s svojimi zapisi pripelje tudi do grenkega spoznanja o tem, kako je v kapitalističnem svetu včasih edina svetla točka v mesecu prav dan, ko ti sprostijo kreditno kartico, in da smo pogosto prav ženske tiste, ki smo do žensk (in sebe) najbolj krute. Pa ljubezen? "Ljubezen ne obstaja, obstaja samo politična zveza."
Svoje zapise začini z večini gotovo neznanimi podatki o zgodovinskih osebnostih, ki jo navdihujejo, "carska" se ji zdi denimo razvpita feministka z angleškega dvora Anne Boleyn, ne pozabi pa niti na razsipno Marijo Antoaneto, tako resnično francosko kraljico kot lik v podobi Kirsten Dunst z roza lasmi in nebeško modrimi alstarkami iz filma Sofie Coppole. Obe omenjeni vladarici je sicer doletel bridek konec z obglavljenjem.
Dramaturgija življenja
"Teksti so po formi in žanru hibridi, gibljejo se med prozo in poezijo, vendar zares niso ne eno ne drugo; glede na to, da so nastali v mediju družabnega omrežja, postopoma oblikujejo svojo literarno vrsto z lastnimi pravili in specifičnim jezikom, ki prek vsebovanih vizualnih znakov (emojijev), sledi interaktivnosti in drugih elementov nakazujejo medij, v katerem so nastali," so o knjigi zapisali pri založbi Beletrina.
Manca G. Renko, publicistka, urednica in Evina prijateljica, pa v spremni besedi njene tekste opiše: "Surovi, na prvi pogled neobdelani, a ob natančnejšem branju postane jasno, da so dramaturško povsem odmerjeni, kakor Eva Mahkovic ne bi bila dramaturginja le v gledališču, ampak tudi v življenju. Besedila v zbirki so okruški življenja, ki je osvobojeno vseh praznih mest, brezpomenskih rutin in klišejev; kar pade mimo njene dramaturške osi, se spremeni v umetnost."
Roza barvo, prav takšna je tudi naslovnica knjige Na tak dan najbolj trpi mastercard, pogosto enačijo s trivialnimi temami, slednje pa so pogosto sinonim za "ženske" tematike, tako ko gre za filme kot za literaturo. Vi pa roza barve nikakor ne vidite na ta način …
Izbira roza barve je zame izraz drže.
Roza je barva z dolgo zgodovino, v 19. stoletju so jo nosili fantki (svetlejša verzija rdečih moških vojaških uniform), šele v 20. stoletju je z Mamie Eisenhower, nekdanjo prvo damo ZDA, ki je imela roza zelo rada, in Mattelovo Barbie, postala tipično ženska barva – in takrat se je barve tudi, ne vem zakaj, prijel slabšalni pomen.
Vendar vedno nosi več pomenov, v milenijski pink je na primer veliko ironije. V tem, da jo zavestno uporabljamo kot žensko barvo, čeprav to pri ljudeh zbuja negativne odzive, vidimo subverzijo. Meni se zdi roza najbolj pank barva.
Tudi v vašem osebnem modnem slogu je prostor za roza barvo, kot je moč razbrati iz vašega pisanja, na nakupe oblačil gledate kot na investicijo, "hitre" mode zaradi spornih načinov delovanja ne podpirate. Kateri modni kos v vaši omari je ta hip najpogosteje v uporabi in kateri je tisti, ki je aktualen že najdlje?
Imam precej roza kosov, vendar vsak dan v glavnem nosim džins in črne (ali kakršne koli) blazerje. Sploh jeseni, ki je moj najljubši letni čas. Trenutno največ nosim črn blazer Louis Vuitton, ki sem ga kupila v trgovini rabljenih oblačil v New Yorku. Od kosov, ki so investicija, je moj najstarejši črn žametni top Rick Owens.
V svojih zapisih ste razkrili tudi, da so vaša "razvada" videi slovenskih lepotnih vlogerk. V času debat, ali je biti vplivnež oziroma vloger legitimen poklic, bi bilo zanimivo slišati tudi vaše mnenje ...
Lani spomladi sem precej po naključju odkrila fenomen youtuba in vlogerk in se s tem takrat tudi precej ukvarjala. Zdelo se mi je fascinantno in strašljivo, da obstaja medij, ki tako natančno dosega svojo ciljno publiko – prednajstnice in mlade najstnice – in to brez vpogleda drugih generacij (ki pogosto sploh ne vedo, da fenomen obstaja).
Da biti vplivnež ali vloger danes obstaja kot poklic, se mi ne zdi tako sporno (čeprav nisem prepričana, da ima dolgoročno prihodnost). Bolj zaskrbljujoča se mi zdi grozljiva vsebinska praznina teh objav. Praznina in izredno tradicionalne vrednote, ki jih ponavadi propagirajo te punce.
Kopičenje cenenih izdelkov in objave, v katerih vlogerke razkazujejo svojo partnersko srečo. Odsotnost kakršne koli vsebine, to je tisto, kar me pri fenomenu YouTube najbolj šokira.
Ste se na neki točki, ko ste že vedeli, da bodo vaši Facebook statusi zaživeli v knjižni obliki, vendarle začeli samocenzurirati? Ste v uredniškem procesu kaj odstranili iz zapisov?
Pravzaprav ne. Mislim, da neka naravna samocenzura poteka že, ko stvari objavim na Facebooku. Zapisov za knjigo nikakor nisem cenzurirala, kvečjemu popravila kakšno malenkost. Ko sem vedela, da bodo zapisi objavljeni v knjigi, sem sčasoma pri sebi opazila večjo gostoto intimnih, zelo mojih, avtorefleksivnih zapisov – kar pa je morda celo obratno od samocenzure.
Kot ste povedali septembra v pogovoru z Manco G. Renko v Narodni galeriji, se nadaljevanja v identični formi ne bi lotili, vedno vas zanima kaj novega. Kaj bi vam ta hip predstavljalo izziv, če govorimo o novi knjigi?
Ne vem še. Blizu so mi žanrski hibridi, ki pa jih je treba najprej izumiti. Potreba po tem mora priti naravno: če nekaj pišem na silo, po mojih izkušnjah ne nastane nič dobrega (ali pristnega). Blizu mi je mešanje popa in bolj tradicionalno umetniških form, premikanje meja med tem. Nekoč bi res rada napisala krimič. Čeprav najbrž nazadnje ne bi bil zelo žanrski.
Tako rekoč vzporedno je izšla vaša slikanica za odrasle Vinjete straholjubca. V nasprotju z "mastercardom", ki so mu nekateri očitali pretirano "lahkotnost", so bili komentarji na slednje delo, da je preveč hermetično ... Vas takšno strogo ločevanje med vsebinami, ki naj bi bile "pop", in tistimi, ki jih uvrščajo med "resnejše", razjezi?
Vsekakor, zdi se mi zelo ozkogledo. Kot rečeno, me zelo zanimajo meje med popom in t. i. umetnostjo, meje med žanri. Je pa seveda čisto naravno, da ljudje vse in vsakogar poskušamo umestiti v neko kategorijo, to vsak dan in ves čas počnem tudi sama.
Kmalu bodo na oder postavili vašo adaptacijo Alice v čudežni deželi. Kdo je Alica v vaši adaptaciji Carrollove klasike, bo odrasla v feministko?
Tekst je nastajal v dialogu z željami režiserke Magdalene Reiter. Obe sva želeli, da bi v sodobni Alici odsevale stiske in dvomi, ki jih ima vsaka prednajstnica. Vsekakor upam, da bo odrasla v feministko! Vendar je moja Alica zdaj v rokah uprizoriteljev – predvsem Magdalene in igralke Lene Hribar, ki jo bo upodobila.
Pa še to: kaj je tisto, zaradi česar je popzvezdnico Taylor Swift "dovoljeno" oboževati tudi v krogih mladih intelektualk?
Taylor se mi zdi umetnica. Mnogo bolj kot marsikdo, ki ga je za to oklical svet. Podobno kot pri roza barvi: če bi bila moja knjiga črna, tega ne bi nihče problematiziral. Če bi okrog govorila, da poslušam samo Nicka Cavea in njegov (prav tako čudoviti) album Ghosteen, tudi ne.
Pop pa je vedno problem, že vnaprej velja za nevreden. Taylor pogosto zelo točno izrazi, kako se v nekem življenjskem trenutku tudi sama počutim. Tako pač je. To se mi zdi umetnost.
Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere
