Eva Žontar: »Vsi umremo. Če bi se tega bolj zavedali, bi marsikatero odločitev sprejeli drugače!«

Stara je bila 27 let, ko je bila že dve leti na poti s starim predelanim kombijem preko Latinske Amerike, nato pa jo je 30. junija 2018 med vzponom na 5947 metrov visoko Alpamayo skupaj s soplezalcema odnesel sneg.

In naj se njeno življenje zdi še tako kratko, je v njem doživela več, živela bolj neustrašno, svobodno in intenzivnejše, kot bi ji to lahko uspelo v na desetine ’normalnejših’ življenj.

Eva bi si lahko izbrala življenje povprečnega človeka nekje v zabetonirani Ljubljani, kjer bi si kruh služila z vodenjem tečajev joge in predavanji po Sloveniji. Lahko bi pisala knjige, vodila majhno trgovino ali se preživljala s svetovanjem za zdravo življenje. A se je odločila drugače. Za življenje polno avantur in dogodivščin, za življenje v divjini, v naravi med živalmi in gorami.

V uvodnem poglavju knjige Svobodno srce, ki je izšla po njeni smrti, skozi pričevanja številnih, ki so Evo tako ali drugače poznali in katerih življenja je navdihnila (in jih ne preneha navdihovati), lahko Evo spoznamo tudi tisti, ki je za časa življenja niso uspeli srečati. In vsa ta pričevanja govorijo o istem. O silni moči duha, ki se v svoji drznosti ne pusti ujeti pričakovanjem družbe, ob tem pa še naprej ostaja mehak, sočuten, igriv in iskriv.

Ali, kot je zapisala Eva sama: »Od nekdaj sem želela iz življenja potegniti nekaj več kot uspešno izobrazbo, dobro službo in udoben zabaven vsakdan.« Potem ko je v zgodnje najstniških letih pri sebi še lahko zaznala nekakšne vzvišen prezir do ’normalnega’ načina življenja, ki ga živi večina, se je ta sčasoma spremenil v zavist. »Le zakaj mi po srcu ne švigajo bolj običajne želje?« Na koncu pa ni bilo ne prezira ne zavisti.

»Ostala sem le še jaz, sprijaznjena z željami svojega srca.«

Takrat je že imela vse: diplomo iz biologije, lastno podjetje, stanovanje, resnega fanta, vrt, psa in vedno srečo v življenju.

»Včasih sem bila prepričana, da sem rojena pod srečno zvezdo,« v knjigi piše Eva Žontar in nadaljuje: »Meni je moja zvezda podarila čuden dar: nemirnega duha, ki ga materialna varnost brez premagovanja ovir in intelekt brez izkustva ne potešita. Za povrh vsega se mi je vedno zdelo, da sem normalna, čeprav so me skozi življenje različni ljudje večkrat opomnili, da nisem. ’Kot da ti v glavi en kolešček dela drugače,’ me je opisal Franci. Kako zelo sem se strinjala z njim! Nisem mogla razumeti, kako se lahko toliko mojih sovrstnikov sprijazni z razmišljanjem o tem, kje bodo dobili službo, kam gredo v petek zvečer in koliko še manjka do težko zasluženega poletnega dopusta.«

Tudi Eva je razmišljala o vseh teh stvareh, le da na drugačen način.

»Ključ je v tem, kako počneš stvari, ki jih počneš. Lahko si kot lupina, ki se želi na vsak način z nečim zapolniti. Lahko pa si vrelec, poln otroške radovednosti in življenja – ta se neizogibno dotakne vsega, kar ga obdaja in navdušeno raste z vsako novo izkušnjo.«

Imela jih je petindvajset, ko sta šla na pot. »Franci me je včasih vprašal, kam se mi tako mudi. Nisem vedela, samo neka nemirna strast me je klicala v svet in me opominjala, da je vsak dan lahko naš zadnji.«

Nato se je zgodilo veliko sinhronih naključij.

S Francijem sta začela povsod odkrivati kombije in ljudi, ki v njih živijo. Med njimi so bili družbeno uspešni posamezniki, a tudi cele družine. Nekateri so tako živeli nomadske sanje svetovnih popotnikov, drugi so tako živeli, ker so tako najlažje počeli prav tisto, kar jih v življenju najbolj veseli – npr. plezanje po gorah na različnih koncih sveta.

»Kar naenkrat sva odkrila čudovit svet vanlifer-jev, ki so bili hkrati samouresničene osebe. Ljudje, ki so v življenju sledili svojim željam in počeli samo tisto, kar jih zares veseli.«

Za Evo so njihove zgodbe postale navdih, simbol svobode in samorealizacije, ona je taisto nato postala še za vse druge.

Teden kasneje je namreč že imela kombi, zaradi katerega sta s Francijem praktično bankrotirala. Spontano (in prek naključij, ki to verjetno niso) je dozorela tudi ideja destinacije, t.j. Kolumbija, kamor sta iz Evrope poslala svoj avtodom.

27. septembra, kot trdi eden od njenih dnevniško-blogerskih zapisov, sta pristala v Cartageni, petem največjem mestu Kolumbije, postavljenem na karibski obali, ’kjer je vsak dan dober dan za obisk plaže’. In čeprav Kolumbija velja za dokaj nevarno državo, Eva še piše, da tega v vsakdanjem življenju ljudi ni bilo mogoče opaziti.

»Trenutno ’kampirava’ 50 metrov stran od te čudovite plaže in imava vsak dan lokalne lekcije surfanja na naplavljenih deblih. Počutiva se zelo varno. Ja, statistično gledano imava na tem potovanju največjo možnost, da naju oropajo ali ugrabijo, ampak tako je z večino takšnih držav. Zavestno sprejmeš določene ukrepe (vožnja samo podnevi, izogibanje obronkom velikih mest, spremljanje aktualne situacije, ipd.) in greš dalje, se prepustiš trenutku in zaupaš ljudem ter lastni intuiciji. Strah pred neznanim je lahko včasih koristen, a človeka hitro ohromi. Tudi zato sva šla na takšno pot – ker se nama zdi soočanje z lastnimi strahovi edini način za osebnostno rast in srečo.«

  

Knjiga Svobodno srce je svojstven potopis mlade in neustrašne ženske, ki v njem z besedo in fotografijo ne slavi zgolj redkeje obljudenih eksotičnih koncev sveta, temveč je tudi velika hvalnica pristnemu življenju, osebnostni rasti in z naravo usklajenim življenjskim stilom (katerega velik del je v Evinem primeru tudi veganstvo).

Tudi potem, ko se je njena pot po Južni Ameriki veliko prehitro končala v strminah najlepše gore na svetu, Eva ne preneha navdihovati s svojimi premisleki in globokimi življenjskimi uvidi, ki jih je neprestano (in dobrohotno) delila s svetom. Številne misli, ki jih je najlepše plemenitila tako, da jih je nato tudi zares živela, tako še pridobivajo na svojem pomenu.

»Življenje je zato, da se učimo. Učimo, da nas ni strah – ker kaj je najbolj strašljivo, kar se nam lahko zgodi? Na koncu vedno smrt – in ta pride itak. Zate, zame, vsi umremo. Če bi se tega bolj zavedali, bi marsikatero odločitev v življenju sprejeli drugače. Marsikdo bi živel drugače, manj dal na mnenja drugih, več tvegal … in se posledično manj bal smrti.«

Eva je številnim ljudem bila že za časa življenja (še več njim pa iz leta v leto postaja) velika življenjska vzornica. Mnogi v njej tudi danes vidijo poosebljenje svobode in življenja v trenutku.

Za več branja!

Svobodno srce je motivacijska zgodba Eve Žontar, ki je navdihovala s svojo strastjo do življenja.

Dovolite, da navdihne tudi vas!

»Ne zadovoljite se z ničemer manjšim od tega, kar vas zares osrečuje – dan za dnem. Življenje je prekratko za kompromise na račun naše lastne sreče in iz njega nihče ne bo prišel živ. Dajmo ga živeti!«

Novo na Metroplay: “Ljudje mislijo, da je podjetništvo bogastvo brez truda!” | Marko Verdev