"Bila je kot ranjena srna, ki teče po pogorišču nekdanje države": Jugoslavijo je zapustila zaradi grozljivih žaljivk, zdaj pa njena zgodba navdušuje množice

"Imela sem trideset let in želela sem si ljubezni," v slovenskem filmu iz konca osemdesetih Ljubezni Blanke Kolak, ki ga je režiral Boris Jurjaševič, po nekaj ljubezenskih brodolomih izjavi glavna protagonistka Blanka, ki jo je upodobila legendarna hrvaška igralka Mira Furlan.

Verjetno bi lahko enako dejala zase. 31 let je imela, ko je spoznala sedem let mlajšega srbskega režiserja Gorana Gajića, ki se je izkazal za njeno usodno ljubezen. Čeprav je po ljubezni hrepenela, je takrat nad njo že skoraj obupala. "Imela sem občutek, da sem poskusila vse: obiskala vse kraje, prehodila vse poti. Opravila sem z 'napačnimi', škodljivimi odnosi. Če 'tisto pravo' ni mogoče in če se je vsako razmerje končalo z izdajo in prizadetimi čustvi, v čem je bil potem smisel?" je zapisala v svoji avtobiografiji Imej me rajši od vsega na svetu, ki je pri hrvaški založbi Fraktura izšla lansko leto, nedavno pa pri Mladinski knjigi še v slovenskem prevodu.

Toda prav ta ljubezen je bila delno kriva za to, da je morala Mira Furlan v začetku devetdesetih, ko se je v Jugoslaviji razplamtela vojna, skupaj z Gajićem, s katerim sta se vmes poročila, zapustiti Jugoslavijo. In to kljub temu, da je bila ena največjih jugoslovanskih gledaliških in filmskih zvezdnic: poleg nagrajenih vlog v gledališču se je med drugim proslavila v filmih Oče na službeni poti Emirja Kusturice in Za srečo so potrebni trije ter V žrelu življenja Rajka Grlića.

Hrvaška javnost v tistem času ni mogla prenesti, da je v razmerju s Srbom (četudi rojenim v Zagrebu) in da živi med Zagrebom in Beogradom, ravno tako je bilo kamen spotike njeno delo v beograjskem Jugoslovenskem dramskem pozorištu.

Furlanova ni pristajala na ideološke delitve, ni se želela postaviti na nobeno stran, četudi se je nad njo, ker ni zares spadala ne v eno ne v drugo mesto, v tistem času izvajal medijski linč, žaljiva sporočila je dobivala celo na dom. Označevali so jo za "umazano srbsko kurbo", "jugoslovansko komunistično kurbo", "četniško kurbo"; ta žaljivka se je kot grafit znašla celo na fasadi njenega doma. Pogrom nad njo in lažnive medijske objave, ki so jo od tedaj spremljale celo življenje, sta jasno pokazala, kako zlahka se nekdo znajde na politično napačni strani, tudi če se zavestno trudi, da ne bi naredil ničesar, kar bi lahko zmotilo "nasprotnike".

Z Goranom Gajićem sta se ustalila v ZDA, od koder se Mira Furlan z izjemo nekaj obiskov ni nikoli vrnila, tudi imena si ni uspela nikoli povsem oprati. Ob tem so ji hrbet obrnili ali njeno zgodbo izkoristili tudi številni hrvaški intelektualci in umetniki, denimo Slavenka Drakulić in Rade Šerbedžija. Leta 2021 je za posledicami virusa Zahodnega Nila, ki naj bi ga dobila ob piku okuženega komarja, umrla na svojem domu v Los Angelesu, stara 65 let.

Toda pred smrtjo je k sreči dokončala svoje veliko delo, omenjeno avtobiografijo. Ta je igralki, četudi tega na žalost ni doživela, končno vrnila glas in nadzor nad lastno zgodbo. Na Hrvaškem je v obtoku že četrta izdaja, v Srbiji tretja, tudi slovenska edicija je že doživela ponatis.

Veliko ji je pomenilo, da knjiga izide

Knjiga je prava časovna kapsula, pa tudi pretresljiv, precizen dokument nekega življenja: poleg turbulentnega dogajanja v času ob razpadu Jugoslavije in poznejše selitve v ZDA Mira Furlan kar nekaj časa in prostora posveti tudi spominom na svoje otroštvo in mladost, družinski zgodovini ter družbeni klimi, ki sta jo oblikovali, pri čemer je neizprosno odkrita.

Njen slog je jasen in izdelan, pravzaprav precej literaren – nič čudnega glede na dejstvo, da je vse življenje požirala knjige in najprej razmišljala o študiju jezikov, poigravala se je celo z idejo, da bi postala akademičarka, a si je tik pred zdajci premislila in vpisala igro. Še sreča, da pisanja ni povsem opustila, ustvarila je namreč eno najboljših avtobiografij v prostoru nekdanje Jugoslavije.

"Da je začela pisati svojo avtobiografijo, mi je Mira povedala že v času, ko sva se spoznala, to je bilo malo po tem, ko je objavila svojo zbirko kolumen iz tednika Feral Tribune Totalna razprodaja," je na nedavnem dogodku v Slovenski kinoteki, posvečenem Furlanovi, povedal igralkin založnik Seid Srdarević iz Frakture. "Ostala sva v kontaktu, leta 2015, ko so se spet pojavili neki teksti, uperjeni vanjo, mi je sicer rekla, da si je premislila in da ne želi več kazati svojega življenja drugim, ker jo bodo spet napadli. Toda ob koncu pisanja te knjige je bila spet za to, da izide, to ji je veliko pomenilo."

Ko je dobil vest o njeni smrti, je bil Srdarević šokiran. "V resnici je za to, da je zbolela za to boleznijo, ki ima v zanemarljivem odstotku primerov tak izid kot pri njej, vedelo bolj malo ljudi. Končan rokopis mi je tako poslal njen mož Goran Gajić. Uredil sem ga, kolikor se je dalo, je bil pa že v osnovi zelo dobro napisan."

Kamorkoli je prišla, se ni počutila varno

O Miri Furlan je v Slovenski Kinoteki spregovoril tudi režiser Damjan Kozole, ki je bil njen osebni prijatelj. S partnerico, vizualno umetnico Zoro Stančič, sta Furlanovi in Gajiću noč pred odhodom v ZDA nudila prenočišče, kar je popisano tudi v knjigi Imej me rajši od vsega na svetu. "V osemdesetih letih v Jugoslaviji ni bilo človeka, ki ne bi vedel, kdo je Mira Furlan. A bila je kot ranjena srna, ki teče po pogorišču nekdanje države." Pa ne le zaradi bližajoče se vojne: že pred tem, je dejal Kozole, se je težko soočala s slavo. "Kamorkoli je prišla, se ni počutila varno, v Ljubljani ji je bilo še najbolj všeč, ker ni bilo toliko medijskega pritiska."

"V času razpada Jugoslavije so najbolj nastradali ljudje, ki so razmišljali s svojo glavo, sploh pa ženske," je o vsem, kar se je dogajalo Furlanovi, še povedal Seid Srdarević. "Če niso pristali na državni narativ, so bili za odstrel." "Ob takih zgodovinskih dogodkih se srd vedno lomi na nekih ljudeh in Mira Furlan je bila ena od njih. Poleg tega je pokazala, da jo to prizadane in potem so jo uničevali še z večjo slastjo."

Zaradi tega si, ko je odšla v ZDA, ni želela imeti več nobenega opravka z nekdanjo državo. Nekaj časa je bila celo natakarica, šele potem je začela tudi čez lužo graditi igralsko kariero. To ji je tudi uspelo, pa čeprav se je tedaj že bližala štiridesetim, kar je za igralko, ki se želi vzpostaviti na novo, v ZDA na žalost veliko. Danes je mednarodno tako najbolj znana po vlogah v serijah Skrivnostni otok (čeprav snemanje zanjo ni bilo najbolj prijetna izkušnja) in Babylon 5.

Pa naslov knjige Imej me rajši od vsega na svetu? Kot je njena mati zapisala v dnevnik, si je Mira že od ranih otroških let, ko se v vrtcu ni dobro razumela z vrstniki, želela, da bi jo imeli vsi radi. Pravzaprav je hotela, da bi jo imeli "najraje na svetu". Ko jo je mama tolažila, da je tako ljubezen dobiti od vseh nemogoče, ji je po otroško ihtavo odvrnila, da bo že videla, kajti "ko odraste, ne bo tako – ko odraste, jo bodo imeli vsi rajši od vsega na svetu".

In imeli so jo. Vsaj nekaj časa. Vendar je v zadnjih letih življenja k sreči ugotovila, da "tudi če ne, nič hudega. Pomembno je, da jih imaš ti rada. To je dovolj. Moja ljubezen je dovolj."

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc