Njeno življenje se vrti okoli fotografije in vsak prost trenutek posveti svoji strasti.
Ana Gregorič je zaključila študij na Akademiji za likovno umetnost in stopila na pot nenehnega iskanja popolne svetlobe kot poročna fotografinja, blizu pa ji je tudi modna fotografija. S svojim partnerjem Luko za vse pare, ki stopajo na skupno pot, poskrbita, da jim bo njihov dan za vedno ostal v spominu tudi zaradi čudovitih fotografij. Gregoričeva je z oktobrom uresničila še en svoj cilj – postala je regionalna ambasadorka mednarodnega programa Canon EMEA.
"Postala sem Canonov ambasador v Evropi, kar je … res presenetljivo! Sploh za skromno dekle, kot sem jaz. Ta projekt je pika na i za mojo kariero, potrditev, da očitno nekaj delam prav." V nadaljevanju si lahko preberete intervju z njo ...
Kaj ste si želeli postati, ko ste bili majhna deklica?
Uuu, mislite, da se spomnim? (smeh) Po pravici se ne.
Potem predvidevam, da si niste že od majhnega želeli postati fotografinja?
Ne ... Rodila sem se leta 1981 in takrat je bilo še vse analogno in drago, kar pomeni, da ni bilo tako dostopno. Ko sem bila majhna, sem rada jahala konje in plesala. Že takrat so mi govorili, da sem kreativna duša.
Kdaj ste nato prvič vzeli fotoaparat v roke?
Ko smo doma kupili prvi fotoaparat, sem vedno rada fotografirala. Včasih mi ga je mami kar skrila, ker je bila to draga igra. Razvijanje filmov je bilo namreč zelo drago, zato sem takrat na fotografiranje malo pozabila in se osredotočila na risanje. Risanje in ustvarjanje me je pripeljalo na Likovno akademijo za oblikovanje in tam smo imeli predmet fotografija, kjer sem se ponovno zaljubila v fotografiranje.
Kako vas je pot vodila do poročne fotografije?
Na začetku sem fotografirala za hobi in takrat pred objektiv večkrat postavila prijateljice ali znance. Postopoma so se začele prijateljice poročati in zaželele so si, da jih fotografiram. Na začetku si nisem upala sprejeti dela, saj se mi je zdelo preveč odgovorno, vedela pa sem tudi, da gre lahko hitro kaj narobe, saj sem bila takrat še brez izkušenj. Prišel je trenutek, ko sem prvič popustila in ugotovila, da mi gre pravzaprav to dobro od rok. Vse je šlo postopoma – prvo leto sem fotografirala prvo poroko, drugo leto tri, nato šest. Takrat sem delala brez spletne strani, ampak samo prek poznanstev. Ugotovila sem, da se lahko s tem preživljam.
Predstavljam si, da morate pri fotografiranju poroke točno vedeti, kaj sledi, kako bo videti in poznati vse preostale malenkosti. Kako poteka vaša priprava na fotografiranje?
Poroke so si res različne. Včasih dobim teden dni prej na petih straneh navodila, kjer piše do deset minut natančno, kaj se bo dogajalo. Včasih pa dobim samo lokacijo, uro, kdaj je obred, nato pa: kar bo, bo. (smeh) Včasih imam štiri strani, včasih štiri stavke. (smeh) Vnaprej si pripravim baterije, s čimer imam največ dela. Na eno poroko porabim pet baterij, sva dva fotografa, torej potrebujeva deset baterij. Potem so še baterije za bliskavice in tako se nabere ogromno stvari, ki jih je treba pripraviti. Če je poroka na lokaciji, ki je ne poznava, jo raziščeva prek spleta, da ne prideva nepripravljena.
Kateri način vam bolj ustreza – da je poroka do minute natančno načrtovana ali da ste prepuščeni dogajanju?
Oboje mi ustreza, ampak če moram izbirati, bi izbrala tisto, ki je bolj organizirana. Takrat imajo običajno tudi človeka, ki skrbi, da vse gladko poteka, sicer pa moram to vlogo prevzeti sama. Posledično se lahko zgodi, da skrbim za stvari, za katere mi sicer ne bi bilo treba, ampak bi se lahko bolj posvetila svojemu delu.
Omenili ste že, da fotografirate v dvoje. Z vami je vaš partner Luka in verjetno lahko tako lažje pokrijeta vse dogajanje, ne da bi se vama izmaknil kakšen lep trenutek?
Poroke ne bi fotografirala sama, saj je psihično preveč naporno, da bi se lahko po desetih ali dvanajstih urah še sama peljala domov. (smeh) Že na prvo poroko je šel z mano, čeprav takrat še ni fotografiral, ampak sem mu dala fotoaparat in mu rekla, da če bo ena fotografija uporabna, je to že ogromno. Vrgla sem ga v ta biznis in danes je odličen fotograf. V fotografijah, ki jih izročiva zakoncema, je zagotovo ena tretjina njegovih. Dobro je tudi iz vidika, če se kdorkoli od naju slabo počuti, lahko drugi pokrije. V dvoje imava tudi precej bolj pestro galerijo, saj delava z različnih zornih kotov in z različnimi objektivi. Prav tako ima on moški pogled na poroko, ki je čisto drugačen, kot ga imam sama. Galerija je res bolj polna in se takoj vidi, da sva delala dva, ampak hkrati pa je dovolj koherentno, da je videti, da je moja galerija. Zdaj sva že dovolj kompatibilna, z obdelavo pa dosežem, da težko opaziš, kdo je kaj naredil.
Sta z Luko poročena?
Ne, nikoli si nisem želela poroke. Skupaj sva že 24 let, ampak nikoli se nama ni zdelo, da je pravi čas. Zdaj sva jih že toliko videla, da bi se z lahkoto poročila, saj veva, kaj nama je všeč in kaj ne. Nikoli se ne bi lotila pretiranega načrtovanja, saj je prenaporno za dan, ki še prehitro mine. Naučila sva se že, da poroke zagotovo ne bi načrtovala leto dni vnaprej in vse stavila na en dan, saj nikoli ne veš, kaj načrtuje vreme. (smeh) Sem prevelik 'ziheraš'. (smeh) Verjetno bi se odločila za nekaj zelo preprostega. Niti bele obleke verjetno ne bi imela, takšna pač sem. Sicer pa zelo verjamem v pravljice in sem najbolj navdušena, ko je vse skupaj na porokah zelo živahno in če je mnogo povabljencev. Ne razumite me narobe. (smeh) Poroke zelo rada doživljam, sama pa nisem karakterno takšna, da bi si to želela zase. Gre za zanimivo kombinacijo – sploh nisem romantična in ne maram slediti tradicijam, sem pa sanjač in mi je všeč, da lahko to doživljam z drugimi in jim pri tem s fotografijami ustvarim spomine.
Res že točno veste, kaj si želite in česa ne, zato me zanima, ali obstaja drug poročni fotograf, ki bi mu zaupali, da fotografira vajin dan?
Tudi tukaj nastane težava. (smeh) Všeč mi je več fotografov, in da bi bila srečna, bi si želela imeti vsaj tri fotografe, saj mi je od vsakega nekaj všeč. (smeh) Težko bi izbrala le enega. Od nekoga mi je všeč, kako fotografira priprave in portrete, ni mi pa všeč, kako fotografira zabavo. In potem je meni všeč eden, Luki drugi. Pri tem res nisva kompatibilna in bi morala imeti vsaj dva. Vse dele poroke je težko narediti enako kakovostne in enako zanimive. Na začetku sem se obremenjevala s tem, katere dele znam dobro fotografirati in katere malo manj. S pošteno samokritiko mi je uspelo izboljšati vsa področja in tukaj se res poznajo leta in kilometrina.
Kateri del porok najraje fotografirate?
Fotografiranje s parom, ko se odmaknemo in izberemo lepo lokacijo, najraje ob sončnem zahodu. Takrat sem najbolj kreativna in se najbolj povežem z njima. Takrat sta tudi prvič sama kot mož in žena in imata čas, da drug z drugim delita stvari, ki sta jih opazila. Številni si takrat izmenjajo mnenje o oblekah, saj mi je že veliko ženinov povedalo, da jim zaradi vsega dogajanja, stresa in čustev ni uspelo pogledati obleke neveste, ko prihaja proti oltarju. Veliko več parov se ravno zato odloči za 'first look' fotografiranje, ko se par vidi sam pred obredom in takrat lahko fotografiramo pristno reakcijo obeh.
Omenili sva že, da na porokah večinoma niste le fotografinja, ampak priskočite na pomoč tudi pri drugih stvareh. Na katero stvar morate najbolj paziti pri mladoporočencih?
Gre za težko strategijo, saj ves čas testiraš, kako zelo se lahko ti sprostiš pred parom in kako so oni sproščeni pred tabo. Ko v roke primeš fotoaparat, čisto vsak malce zmrzne. Zdi se mi, da nama z Luko uspeva sprostiti ljudi in skoraj vsakič, ko poslikava poroko, se nama zdi, da sva za seboj pustila prijatelje.
Kaj je najpogostejša napaka bodočih zakoncev, ki jo naredijo pri poročnih fotografijah?
Opazila sem, da pari fotografa velikokrat izbirajo prek priporočil ali glede na budžet, ki ga imajo, in ne naredijo raziskave, da bi pogledali čim več galerij. Dejstvo je, da lahko danes prek družbenih omrežij vsak izpade dober fotograf, saj nabere dvajset top fotografij in je videti, kot da si neverjeten fotograf. Če pa analiziraš več galerij in si pogledaš res cele, pa vidiš, da se med njimi skriva več slabih fotografij, na primer neobrezanih, čudno osvetljenih ali pa slabo kadriranih. Najdejo se tudi pari, ki pričakujejo močno obdelavo fotografij, izberejo pa fotografa, ki ne obdeluje veliko. Dejstvo je, da se ne poglobijo in se ne morejo poistovetiti s pari, ki so na fotografijah. Vedno znova me preseneča, da fotografa izberejo nepremišljeno, saj so fotografije edini res trajen otipljiv spomin, ki ostane po poročnem dnevu.
Kako bi opisali svoj stil poročne fotografije?
Trudim se ujeti v objektiv ljubezen, ker verjamem, da je kot svetloba.
Ali imate recept za dobro fotografijo?
Dobra fotografija je sestavljena iz več elementov, in če so vsi elementi dobri, potem je to odlično. Začnemo lahko pri svetlobi, ki je najpomembnejša. Nato je pomemben subjekt in kompozicija, kako si kadriral. Subjekt je lahko odličen, pa nam svetloba ponagaja. Spet drugič sta lahko subjekt in svetloba odlična, ampak si ti kadriral ponesrečeno. Če dobro ujameš vse tri elemente, bi rekla, da je to recept za zmago. (smeh)
Kakšni so trenutni trendi poročne fotografije?
Če smo prejšnja leta imeli temen stil z rjavimi toni, zdaj vlada popolno nasprotje. Vse skupaj je svetlejše, sveže in zahteva manj barvne obdelave. Vse skupaj je bolj naravno, vendar glamurozno. Zdaj prevladata čisti luksuz in eleganca, tudi z oblekami in lokacijo.
Glede na to, da imate za sabo že ogromno porok, so se zagotovo pripetile že številne prigode. Bi kakšno delili z nami?
Težko je izbrati le eno. (smeh) Enkrat se nam je zaradi zaviranja v ovinku v zadnji del zaletel motorist, ki ga je vrglo čez avto, ampak je bil k sreči brez poškodb. Z nevesto smo tako zamudili eno uro na obred. Drugače pa se nam je že zgodilo, da smo pozabili prstane in šopek. (smeh) Letos sem med fotografiranjem z vso opremo padla v blato. (smeh)
Predvidevam, da imate od takrat vedno s sabo rezervna oblačila?
Ja! Če odpreš moj prtljažnik, imam v njem vse. Ni pomembno, ali je poletje ali zima. (smeh) Od pahljače, če je vroče, do bunde in debelih nogavic. Pripravljena sem na vse pogoje. (smeh)
Se vam je že zgodilo, da so se vam izbrisale fotografije?
Ja, ampak na srečo imam vedno dovolj 'back-upa', da smo jih potem našli na drugi kartici. Res sem mahnjena na to, da se že med samim fotografiranjem zapisuje na dve kartici. Doma pa imam arhiv na treh koncih – na oblaku, računalniku in na diskih. Pri teh stvareh sem res pazljiva.
Koliko fotografij naredite na poroko?
Skupaj jih narediva od osem do deset tisoč. Predstavljajte si to pregledovati! (smeh) In urediti po vrstnem redu ... To je najbolj mučen del.
Enkrat ste dejali, da je fotografija z vami 19 ur dnevno. Ali to vključuje fotografiranje in obdelavo ...
In razmišljanje. Zdaj sem se malce umirila in več spim. (smeh) Obdobje koronavirusa je naredilo svoje, saj sem zavohala prosti čas, medtem ko sem bila prej velik deloholik. Nimam več takšnih urnikov kot prej. Zdaj spim osem ur in delam 16 ur na dan. (smeh) Ampak seveda, govorimo o poročni sezoni, kjer je res hud tempo.
Kaj je za vas največji čar fotografije?
To, da se ves čas poigravam z realnostjo in domišljijo. Realnost vidim, vzamem kamero in objektiv ter se igram s svojo domišljijo. Rada se igram s svetlobo in učinki, kar mi daje največ svobode in užitka.
Še več zanimivih intervjujev - med drugim z legendarnim fotografom Stanetom Jerkom, mladim chefom Davidom Žefranom in priljubljeno skupino Joker Out – najdete v najnovejši številki revije Metropolitan.
Novo na Metroplay: “Vse, kar je za psiho preveč, nase prevzame telo” | Tomislav in Nina Senečić
