Kraški trubadur, ki je med korono delal v piceriji

Ko je začel pisati, si ni mislil, da ga bo glasbena pot ponesla na oder portoroškega Avditorija, na festival Melodij morja in sonca do tretjega samostojnega albuma. Vili v slovo je pravljica v obliki melodije – pesem o trenutkih, ko ljubezen odide, a za seboj pusti neizbrisen pečat. To je zgodba, ki se ne konča z zadnjim akordom, saj bo Boštjan Pertinač z vsakim novim tonom in novo skladbo popeljal še globlje v čaroben kraški svet, v njegovo podzemlje po skritih poteh, kamor seže voda. Njegov album Več kot beseda, ki prihaja med ljudi prihodnje leto, zagotovo obljublja več kot besede. Obljublja glasbo in potovanje po deželi, kjer se pod vsakim kamnom skriva nova zgodba, ki se prepleta s spomini kot vitice vinske trte.

Kaj je tisto nekaj, kar vas je spodbudilo, da stopite na pot kot kantavtor?

Z glasbo se ukvarjam že kar nekaj časa, uradno sem začel v glasbeni šoli s šestimi leti na pozavni. Od nekdaj sem sanjal, da bi pisal svoje kompozicije in se igral z mislijo, da bi postal naslednji čudežni otrok, kot je bil Mozart. V najstniških letih sem začel igrati v rock bendih, kjer so že curljale ideje za rime in besede za verze. Prve pesmi so bile res amaterske in upam si priznati, slabe. Ampak nekje je treba začeti. Ko sem začel nastopati v akustičnih duetih, je bil zelo popularen Ed Sheeran, in takrat sem se poskušal tudi jaz bolj akustično izražati. Pisanje v angleščini mi ne leži najbolj, zato sem začel pisati v slovenščini. Zaključna nota pa je bila moja selitev nazaj na rodni Kras in eksperiment pisanja v dialektu, po vzoru italijanskih kantavtorjev. Tu imam v mislih predvsem Fabrizia De André, ki je veliko svojih del napisal v narečjih.

Kako se vaš glasbeni slog razvija od albuma do albuma? Kaj vas loči od drugih glasbenikov v vašem žanru?

Na prvem albumu se še čuti rahlo nezrelost. Prvi album, pač. Nisem točno vedel, kaj bi. Bi bil pop ali rock pevec, ali bi morda raje pisal akustične pesmi, balade. Te so vedno nastajale sproti. Prvi album je močno zaznamovala korona in delo na daljavo, ki žal ni najbolj pristno. Pošiljali smo si datoteke sem in tja in se pogovarjali na Zoom sestankih, kjer se težje komunicira, kaj bi kdo rad. Bil sem edini tekstopisec in skladatelj, sliši se tudi, da je na njem delalo več različnih producentov in ni enoten zvok. Na drugem sem k sodelovanju povabil Lorenza Visintina, tržaškega kompozitorja in pianista, s katerim sodelujeva tudi na novem, tretjem albumu.

Drugi album je dobil rdečo nit z 11 kraškimi štorjami (zgodbami). To so resnične zgodbe, ki so se nabirale na kraški planoti in smiselno se mi je zdelo, da se ne izgubijo. Zapisal sem jih in uglasbil. Zelo veliko ljudi mi je ob najavi, da nastaja nov album, dejalo: "Kdaj bodo pa kraške štorje 2. del?". Ker je glasba tako široka in raznolika, čeprav ima samo 12 poltonov, se ne bi rad predalčkal v eno nišo, zato sem si rekel, da bom pisal, nastalo pa bo, kar mora. Nastal je zvokovno nekoliko drugačen album, v katerem je ščepec več rocka in bluza, a še vedno nekaj kantavtorskih pesmi.

Še vedno v kraškem dialektu?

Oštja, ma, seveda.

Zakaj narečje v vaši glasbi?

Zgodba z narečjem je dokaj smešna. Po izdani prvi pesmi mi je kolega producent Gaber Radojevič rekel nekaj zelo težkega, ampak lepega. "Boštjan, to nisi ti. Jaz te v tej pesmi ne čutim. Odpri se, bodi ti, poj po tvoje, po domače, po kraško." Na začetku sem res imel problem s petjem v pogovornem knjižnem jeziku. Za nas, Primorce, določene besede ne zvenijo naravno. Še posebej e-ji. Počasi sem se naučil tudi tega. Ampak mi je petje v dialektu bližje, bolj naravno, bolj domače. Kdaj se z očetom šaliva, da saj je pa to moj materni jezik, oštja!

Če bi lahko svoje dosedanje glasbeno ustvarjanje opisali z nekaj besedami ali mislimi, katere bi izbrali?

Iskreno in pristno. Tak sem tudi v življenju in na odru. Drugega od mene ne morete pričakovati.

"S tretjim albumom sem iskal drugačen zvok"

Tretji album pogosto pomeni, da glasbenik že trdno stoji na svojih nogah. Kaj želite doseči z albumom, ki prihaja v 2025, česar niste v prejšnjih dveh?

Iskal sem nekoliko drugačen zvok. Brez veze se je ponavljati. Sledil sem tudi nasvetu enega mojih največjih idolov, Adija Smolarja, ki mi je na festivalu KantFest svetoval, naj se preizkusim v pisanju več osebno izpovednih pesmi. Sprva ni bilo enostavno, lažje se je skriti za zgodbo nekoga drugega, kot na pladnju ponuditi celega sebe in se popolnoma razgaliti. Mislim, da sem od prejšnjega albuma napredoval tudi kot tekstopisec, k čemur je pripomoglo to, da več berem, še posebej poezijo. Na tem albumu so tako tudi štorje, ampak te so res moje. V zadnjem obdobju nastopam več s svojo razširjeno ekipo, ker želim, da poslušalci pri meni slišijo tudi bolj bendovski zvok. 

Kaj vam osebno pomeni nova skladba? Kaj bi želeli, da poslušalci občutijo, ko jo slišijo? 

Interpretacija glasbe je kot realnost. Vsak jo doživlja po svoje s svojimi očesi in ušesi. Mislim, da se lahko vsak najde v tej ali podobni zgodbi, in da je vsakdo vsaj enkrat v življenju izgubil svojo Vilo. Danes na skladbo gledam drugače kot takrat, ko sem jo pisal, jo snemal, ali ko sem jo prvič izvajal. To je čar glasbe, da vsakič v poslušalcu prebudi drugačna čustva. Odvisno, kako smo tisti trenutek uglašeni. Ne morem pa mimo dejstva, da je bila ta pesem najboljše zdravilo za tisti trenutek, ko sem se jo odločil pisati. Zato mislim, da je povsem nesmiselno komurkoli polagati v ušesa, kaj naj sliši ob poslušanju skladbe.

"Treba je v svet, ker ti bo dal navdih!"

Vaša besedila imajo vedno določeno sporočilo. Kaj vas običajno navdihuje, ko pišete pesmi?

Navdihuje me življenje. V beležki telefona je polno misli, ki se razvijejo v pesmi. Težko bi rekel, da so teme specifične. Ko ustvarjam album, poskušam izbrati pesmi s skupno rdečo nitjo. Tako sem naredil na prejšnjem albumu. Marsikatera pesem ni prišla zraven, ker ni sodila v kontekst kraških zgodb. Kdaj me navdihne kakšna smešna besedna zveza, kdaj določen riff, kdaj kakšna prigoda. Če cele dneve sediš doma na kavču, se ti pa to ne more zgoditi. Zato je treba v svet in ta ti bo dal navdih.

Imate kakšen poseben ritual ali proces pri ustvarjanju pesmi? Kje navadno najdete navdih za nove melodije in besedila?

Včasih se šalim, da besede najdejo mene. Ko berem knjigo, se mi včasih zdi kakšna beseda zanimiva in si jo zapišem, včasih mi na sprehodu ptiček pošlje kakšen verz. Zalotil sem se že, da kdaj pesmi sanjam, tudi melodije. Zato imam ob postelji vedno kitaro in telefon z diktafonom. Ko grem skozi arhiv teh posnetkov, pa sploh ne pomislim, da bi kakšno posnel.

Kaj pa trenutki, ko se znajdete v ustvarjalni blokadi? Kako se s tem spopadate?

Eni pravijo, da če ves čas pišeš, da ne pride do ustvarjalne blokade. Tu imam mešane občutke. Menim, da pesmi ne moreš izsiliti iz sebe. Navdih pride sam, ko pa se usedem z namenom, da naredim pesem, navadno črpam iz zapisanih besed ali melodij. Včasih se pesem sama izlije v nekaj minutah. Prav za pesem Vili v slovo sem se zbudil ob štirih ponoči, z refrenom v glavi, si ga nekajkrat zaigral, kar me je premamilo, da sem začel pisati. Besede so se kar zlivale na papir in pesem je bila končana v manj kot eni uri. Tisto jutro sta se rodili še dve drugi skladbi, obe sta na albumu. 

Kaj bi želeli sporočiti obstoječim poslušalcem, ki vas spremljajo že od začetka? In kaj bi sporočili novim, ki vas bodo z Vilo šele spoznali?

Težko govorim vnaprej, ampak v prvi vrsti bi se rad zahvalil vsakemu, ki me spremlja. Hvala, da si z mano del te zgodbe. Kdo bi si mislil, da se bo ta, kot ga imenujem, eksperiment kraškega trubadurja, razvil do sem. Ko sem začel pisati, si nisem predstavljal, da bo to kdo res poslušal. Potem pa vidiš te številke … Toliko ogledov tam, toliko tam, in si rečeš, pa saj so samo številke. Ampak ko enkrat stojiš na odru in vidiš ljudi, ki te spremljajo, kupujejo majčke, CD-je, ugotoviš, da niso samo številke, da je nekaj nepredstavljivega.

Kako bi opisali popoln odziv občinstva na vaše pesmi? Je kaj posebnega, kar želite doseči pri poslušalcih?

Nič precej posebnega. Pesmi v prvi vrsti pišem zase, da so meni všeč. Če je všeč tudi drugim, sem zadel svoje bistvo. Nihče ne more iz nikogar izsiliti občutkov. Ničesar. Vsaj ne nič zdravega. Zato naj vsak konzumira glasbo na svoj način. Tudi če je to fovšija, ni s tem nič narobe. Vsakemu svoje. Vseeno pa je lepo, ko na koncertu ljudje pojejo tvoje verze.

Kakšen je vaš načrt za promocijo albuma? Boste uporabili kakšen inovativen način za širjenje glasbe?

Danes se glasba konzumira čisto drugače, kot se je pred leti. Jaz sem še del generacije, ko smo poslušali kasete, nato CD-je. Danes je vse tako instant in na hitro. Ko predstaviš album, je čez en teden že zastarel. Zato sem se odločil, da posnamem cel album hkrati in da nastane mozaik povezanih pesmi. Naj nastane zgodba in samostojna enota. Ampak ga bom serviral počasi, z guštom, kot dobro buteljko. Odpreš jo, jo predihaš in užiješ vsak požirek posebej. Ne pa kot vino iz tetrapaka (smeh).

(Samo)Refleksija in vpliv

Kateri so vaši največji glasbeni vzorniki? Je med njimi kantavtor, ki je odločilno vplival na vaš slog?

Pravijo, da če kopiraš enega izvajalca, si plagiator, če jih kopiraš deset, si inovator. In moje glasbeno ozadje je precej pestro, prav tako od Lorenza, ki piše moje aranžmaje. Oba ogromno vpliva črpava iz najstniških let, ko sva poslušala metal, pa čeprav različne zvrsti metala. Čuti se tudi vpliv keltske glasbe, rocka, tudi pop. Z Lorenzem sva se spoznala, ko sva po Evropi igrala z Robbie Williams tribute bendom in kasneje še s Parni Valjak tribute bendom. Obe zvrsti se čutita v moji glasbi. Ne morem pa mimo italijanskih kantavtorjev. Lorenzo je Italijan in on prinaša zvoke in vplive, ki so za naš trg nenavadni, a zelo dobro sprejeti. Če pa moram izpostaviti največji vzor je to definitivno Fabrizio De André. 

Kje se vidite v naslednjih petih letih? Imate kakšne specifične cilje, ki ste si jih postavili? 

Težko rečem. Vedno, ko sem planiral za nekaj let naprej, me je življenje peljalo po drugi poti. Dokler mi bo ugajalo pisati glasbo, jo bom pisal, če mi ne bo, je pač ne bom. Mogoče bom pisal za druge. Mogoče se preizkusim še v kakšni drugi veji umetnosti. Slikarstvo. Ne vem. Včasih sem se šalil, da ko mi glasba ne bo več všeč, bom delal v piceriji. No, to se je tudi že zgodilo med časom korone. Tako da, kdo ve kam me bo moja štorja peljala.