De Liri: "Ljudje nismo dobri ali slabi glede na to, kakšnega partnerja ali partnerico si izberemo!"

Zala Kores in Julija Veleski Kores, svetlolasi glasbenici, za kateri ljudje zaradi vizualne podobnosti pogosto mislijo, da sta sestri (sta pa zdaj svakinji), sestavljata duo De Liri, ki očara s čutno kombinacijo Zalinega nežnega glasu in harmoničnih zvokov, ki jih Julija izvablja iz harfe.

De Liri sta ustanovili že leta 2017, a pravi preboj sta doživeli leta 2021, ko sta se predstavili v šovu Slovenija ima talent in se prebili do finala. Od takrat sta neustavljivi, pravkar predstavljata svoj prvi mini album O nama, napovedujeta pa še več avtorske glasbe in samostojnih nastopov.

Še čisto svež je vajin prvenec, mini album O nama, posvečen ljubezni. Izdali sta ga 14. februarja, na dan zaljubljenih, naslovno Pesem o nama pa spremlja tudi srčen spot, v katerem nastopajo različni zaljubljenci, med drugim tudi vidve s svojimi partnerji. Zakaj se vama zdi pomembno, da slavimo ljubezen v vseh oblikah?

Na svetu je čisto premalo strpnosti do tistih, ki nam morda niso enaki, ki razmišljajo drugače, ki imajo radi nekoga drugega, kot se nekomu zdi, da bi ga v resnici morali imeti. Ljudje nismo dobri in slabi glede na to, koga imamo radi, kakšnega partnerja, partnerico si izberemo. Ljudje smo dobri in slabi po tem, kako se vedemo, kako se izražamo, kako spoštujemo druge itd. 

Kako sta našli pare, ki nastopajo v spotu? Zastopane so vse generacije ...

Pri iskanju parov je vsaka malo pobrskala po svoji socialni mreži, tako sva našli približno 30 potencialnih parov, ki bi lahko nastopili v videospotu. Vsak par sva kontaktirali, jim predstavili idejo o pesmi, o spotu in tako dalje, na koncu je sodelovanje potrdilo 13 parov.

Smešno je, da sva morali prav svoja partnerja najbolj prepričevati, da se pojavita v videospotu. Predvsem Zalin partner, ki je videospot tudi posnel, se namreč veliko bolje počuti za kamero kot pred njo. Pri parih sva sicer želeli zajeti čim več raznolikosti, predvsem pa spontanost in ljubezen med posamezniki.

Po svoje je to predstavljalo tudi izziv, saj smo iskali čim več različnih lokacij, včasih je zmanjkalo tudi idej, kaj posneti, da se določeni prizori (npr. držanje za roke) ne bi preveč ponavljali. Vsi pari pa so bili zelo kooperativni, zato smo na koncu skupaj ustvarili eno čudovito zgodbo.

Se sami trudita, da ljubezen partnerju in bližnjim izkazujeta vsak dan, ali vama veliko pomenijo tudi prazniki, kot so valentinovo, gregorjevo ...?

Absolutno nama je pomembno, da ljubezen izkazujeva vsak dan, čeprav morda vsak kdaj to jemlje kot samoumevno. Takšni prazniki so potem morda le opomnik, da si vzameš kakšen večer res zase, da greš na zmenek ali pa dan skupaj preživiš kako drugače. V tempu vsakdanjega življenja in služb se namreč kar hitro zgodi, da pozabimo ceniti, kar imamo, in se malo ustaviti.     

Menda sta se albuma lotili, ker sta od veliko ljudi slišali, da bi se morali posvetiti ljubezenskim pesmim. Kakšen je bil postopek nastajanja albuma?

Ja, res je. Do zdaj sva večinoma izdajali pesmi, ki so prihajale iz neke bolečine, saj pisanje v takšnem stanju deluje nekako blagodejno in kot nekakšna terapija, saj lahko občutke res izliješ na papir. Glede na to, da je harfa tako čaroben in nežen instrument, pa sva tudi midve že razmišljali, da bi bilo dobro, če bi pisali tudi pesmi z bolj ljubezensko tematiko.

Zala je po potovanju s fantom napisala Pesem o nama, ker je bila polna pozitivnih občutkov in je prvič lahko o ljubezni pisala res iz sebe. Ko je nastala ta pesem, sva dobili zagon za album. Že pred časom se je Zala pogovarjala z mariborskim umetnikom in piscem Renatom Volkerjem, ki je za idejo ponudil tudi svojo poezijo.

Našli sva veliko lepih besedil, tri pa sva nato z njegovim privoljenjem predelali, dopolnili in uglasbili ter jih povezali v celoto. Tako je nastal najin prvi mini album. Z idejami in demo posnetki sva nato šli do najinega glasbenega producenta Aleša Mauriča, s katerim smo ustvarili nekaj res posebnega.

Kako sicer ustvarjata glasbo, kakšen je vajin kreativni proces? Koliko ljudi je vključenih vanj?

Nekega posebnega recepta pisanje nimava. Včasih si ena najprej zamisli kakšno melodijo ali pa besedilo in pošlje drugi, da tudi druga dobi kakšno idejo. Sicer pa sva najbolj kreativni skupaj, ko dava vse ideje na kup in sledi tako imenovani brainstorming. Ko dobiva neko osnovno idejo, sami najprej posnameva demo posnetek, ki ga posredujeva najinemu producentu, potem pa skupaj razvijamo pesmi do končnih verzij.

Najbolj zabavno je snemanje harfe in vokalov v studiu, sva se pa v teh letih že naučili, kako pomembno je, pri kom in kje snemava, saj je harfa zelo specifičen instrument in se hitro zgodi, da zvok izgubi svojo globino. Lahko pa rečeva, da sva s tem albumom res našli svoj zvok: način glasbe, ki si jo želiva ustvarjati, ter hkrati dobro in zanesljivo ekipo, ki nama to omogoča.   

Vajin moto je 'poslušaj sebe'. Zakaj se vama zdi to pomembno in kako sami to uresničujeta v vsakdanjem življenju?

Če se ne poslušaš, hitro izgubiš samega sebe. Tudi v glasbi je tako. Kot rečeno, sva kar nekaj časa potrebovali, da sva našli zvok, ki si ga želiva ustvarjati. Obe sva taki, da želiva vedno čim bolj ugoditi drugim, zato sva se morda večkrat strinjali s čim, kar nama ni ustrezalo, potem pa bili na koncu manj zadovoljni s končnim izdelkom.

Lahko pa rečeva, da so naju predvsem izkušnje pripeljale do tega, da vztrajava pri tem, kar si midve želiva, saj sva na koncu vseeno midve tisti, ki pesmi izvajava. V prvi vrsti je seveda najbolj pomembno, da sva zadovoljni midve kot izvajalki ter da sva v procesu ustvarjanja prisluhnili sebi, svojim željam in idejam.

Morda vas zanima tudi:

• Saša Lešnjek: "Ko nisem na odru, sem precej običajno dekle!"
• Kikifly: "Na Hrvaškem so ljudje bolj odprti za glasbo kot v Sloveniji!"

Kakšen je bil vajin prvi stik z glasbo in kako sta vedeli, da se želita s tem ukvarjati profesionalno?

Zala: V stiku z glasbo sem bila pravzaprav že od malega, saj izhajam iz glasbene družine. Z glasbo sta se ukvarjala tudi moja mama in dedek, nato pa tudi brat. Že v osnovni šoli sem večkrat nastopala, pela v šolskem pevskem zboru, nato pri pevskem zboru Carmina Slovenica, kjer sva se z Julijo tudi spoznali, v srednji šoli sem pela v dveh muzikalih, v okviru English Student Theatra na Drugi gimnaziji Maribor, hkrati pa sem bila del akapela skupine ter banda.

Med študijem sem nastopanje in glasbo začasno prekinila zaradi drugih interesov in ker sem se takrat preselila v Ljubljano. Z nastopanjem sem se potem ponovno začela bolj redno ukvarjati, ko sva se z Julijo združili v duetu De Liri. Dejansko sem se že od malega želela ukvarjati z glasbo, ko sem bila v srednji šoli, pa je bila moja velika želja, da bi študirala muzikal.

Iskreno niti ne vem, zakaj se za ta študij nazadnje nisem odločila, najbrž nisem bila pripravljena iti sama v tujino, takšnega študija pa pri nas nimamo. Zelo sem vesela, da se je na koncu vse poklopilo, kot se je, in da je glasba zdaj kljub vsemu del mojega vsakdana.

Julija: Nisem iz glasbene družine, sem tudi prva v družini, ki je končala glasbeno akademijo. Starši so mi sicer že od malega predvajali vse, od klasike do džeza in drugih glasbenih žanrov. V osnovni šoli je moja učiteljica glasbe Majda Gorjup opazila moj talent in si tudi izborila, da sem dobila status nadarjene učenke. Zaradi nje sem se vpisala v pevski zbor Carmina Slovenica in začela igrati harfo.

Njen nasvet je bil, naj si izberem instrument, ob katerem bom lahko pela. Najprej mi je na misel seveda padel klavir, a me je prepričala, naj izberem bolj redek instrument. V osnovni šoli sem nastopala tudi v SNG Maribor, kjer sem v predstavah igrala otroka. Takrat sem se zaljubila v glasbo in nastopanje. Najprej sem želela biti operna pevka, a se mi zaradi zdravstvenih zapletov ta želja ni uresničila, zato je petlje nadomestila harfa, skozi katero se lahko izražam in ustvarjam.

Ni mi žal za pot, ki sem jo prehodila, čeprav sem doživela ogromno vzponov, padcev in pretočila ogromno solza, srečnih in nesrečnih. Zdaj vidim, zakaj se je vse to izplačalo, in res sem srečna, da se preživljam z glasbo. Svojega poklica ne bi zamenjala za nič na svetu.   

  

Povezali sta se, ko sta dobili prošnjo, da bi skupaj igrali na poročnem obredu. Sta se že prej družili? Kako sta potem sprejeli odločitev, da nadaljujeta z duetom in se prijavita na oddajo Slovenija ima talent?

Res je, Zalin sorodnik se je poročil in z bodočo ženo sta si želela, da bi Zala na poroki ob prihodu neveste nastopila s pesmijo Pesek in dotik skupine Tabu. V osnovi je bilo mišljeno, da bi Zala to odpela s prijateljema, s katerima je že večkrat nastopala, vendar smo potem razmišljali, da bi bilo morda še lepše in bolj romantično, če bi poskušali to zaigrati in odpeti v spremljavi harfe, glede na to, da je zelo romantičen instrument.

Takrat sva prvič zaigrali skupaj in odzivi so bili res čudoviti, vsi so naju hvalili, dobili sva ogromno spodbude za nadaljnje ustvarjanje. Tako je potem nastal duet De Liri. To je bilo štiri leta prej, preden sva se odločili, da se prijaviva na Slovenija ima talent. Za to pa sva se potem odločili, ker sva hitro videli, da je brez izpostavljenosti širšemu občinstvu težko biti opazen. Zagotovo je bila to ena od najboljših odločitev, kar sva jih sprejeli v glasbeni karieri.

Pred kratkim sta postali družina, saj si zaradi Julijine poroke z Zalinim bratom Timom zdaj delita priimek. So ljudje kdaj zmedeni, v kakšnem sorodstvenem razmerju sta – najbrž so vaju že kdaj zamenjali za sestri?

Ljudje so bili zmedeni, še preden sva si delili priimek. Pogosto naju namreč sprašujejo, ali sva sestri, ker naj bi si bili tako podobni. Midve tega sicer ne opaziva, ampak glede na to, da je to eno izmed najpogostejših vprašanj, je očitno res nekaj na tem.

Zdaj, ko si deliva priimek, pa je stvar seveda še bolj kompleksna. (smeh) Da pa je vse še bolj zapleteno, imava v bendu še enega člana, ki se piše Korez in pa menedžerko, ki ji je ime Zala. (smeh)

Kaj še počneta poleg glasbe (študij, preostalo delo, hobiji)?

Zala: Študirala sem socialno delo, vendar ga nisem končala. Sicer sem zaposlena kot spremljevalka gibalno ovirane dijakinje na srednji šoli, moj novi hobi pa je postalo vezenje raznih motivov, tudi na oblačila. V prostem času se rada tudi sprehajam in potujem.

Julija: Pred dvema letoma sem končala glasbeno akademijo in sem poleg igranja v De Liri učiteljica harfe v zasebni glasbeni šoli Sv. Petra in Pavla. Izjemno me veseli delo z otroki, ki me zmeraj spravijo v dobro voljo. V prostem času se rada sprehajam, berem knjige, se družim in si zadam kakšne ustvarjalne projekte (kvačkanje, izdelovanje iz fimo mase itd.).

Kakšni so vajini načrti za De Liri za naslednjih pet let?

Najini načrti so predvsem še naprej ustvarjati čim več avtorske glasbe, izdati še vsaj en album in se seveda truditi, da bova lahko imeli čim več samostojnih koncertov in drugih nastopov.

Letos sva imeli ob izidu albuma namreč samostojni koncert, ki sva ga odigrali z bandom. Bilo je čudovito, zato si res želiva, da bi bilo takšnih nastopov bilo več, saj je prav poseben občutek, ko veva, da ljudje pridejo zaradi naju zaradi najine glasbe. Predvsem takšni nastopi naju najbolj napolnijo in nama dajo še večji zagon za ustvarjanje. 

Novo na Metroplay: Nuša Lesar o najlepšem letu svojega življenja, materinstvu in delu voditeljice