Glasbena legenda Daniel Popović: "V življenju umetnika ni rezervne možnosti"

V Jugoslaviji je imel Daniel Popović status pravega pop zvezdnika in je brez dvoma še vedno eden najbolj prepoznavnih pevcev v regiji. O njem se je prav nedavno na veliko pisalo na Hrvaškem, razlog je bil prejem zelo posebnega glasbenega priznanja, ki so ga pevcu podelili v Zagrebu. Kaj glasbena legenda počne danes, ga ljudje še vedno prepoznavajo in zaustavljajo na ulici in kako je prišlo do sodelovanja s slovenskim narodno-zabavnim ansamblom? 

Danielova glasbena kariera je neverjetna

Na podelitvi glasbenih nagrad TopHR. Music Awards v Zagrebu vas je doletela posebna čast, prejeli ste multi platinasto ploščo za svoje glasbeno delovanje. Kaj vam pomeni to priznanje?   

Kot celovitemu avtorju, skladatelju, tekstopiscu, kitaristu, pevcu, aranžerju in producentu, za katerim je pol stoletja profesionalnega glasbenega delovanja in več kot 40 let diskografskega delovanja ter ob dejstvu, da sem absolutni rekorder po številu prodanih nosilcev zvoka enega samega projekta na ozemlju nekdanje Jugoslavije, je bila ta nagrada posebno priznanje vsemu temu. Nagrado mi je podelila Hrvaška diskografska zveza, kar je zame posebna čast. Še posebej, če imam v mislih, da moj novi glasbeni material nastaja ob podpori založbe Croatia records.   

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Aleksandra Popovic/NEW SONG 👇👇 (@2011alexandra2016)

Je kak trenutek v vaši dolgoletni glasbeni karieri, ki se ga še posebej radi spominjate, morda kakšno posebno glasbeno sodelovanje?   

Ni kliše, če rečem, da sem nastopal na odrih po vsej Evropi, od Skandinavije do vseh delov nekdanje ZSSR. Spomnim se na primer nastopa na Norveškem, ko sem pel pred 41.000 ljudmi, na istem mestu, kjer jih je imela ABBA nekaj dni prej 25.000. Mladi Norvežani so nosili transparente v mojem jeziku in skupaj z mano peli vse pesmi z albuma "Bio sam naivan". Spomnim se tudi nastopa na nemški televiziji, bil je nek šov program, kjer sta nastopila Nena z "99 luftballons" in Shakin Stevens. Takrat sta bili z menoj v ekipi Izolda Barudžija in Doris Dragović kot plesalki in pevki spremljevalnih vokalov.   

Je imela vaša velika priljubljenost tudi kakšne neprijetne plati?  

Pogosto rečem, da tisti, ki se ukvarjajo z estrado, trpijo. Kako bi vam odgovoril na to vprašanje? Sem umetnik, vendar kaj točno to pomeni? V življenju umetnika ni rezervne možnosti. Lahko bi se prisilil v katero drugo delo, ker imam druga znanja, a to ne bi bilo to. Ne bi me motivirala taka ljubezen, kot je ljubezen do glasbe. Umetnik mora verjeti v svoje sposobnosti, in to, ne ravno lahko pot, prehoditi sam. To je stvar osebne izbire, vendar ima svoje prednosti in slabosti. 

Pesmi, ki so jih vsi peli

Gotovo vas ljudje še danes zaustavijo na cesti, imate morda kakšno tovrstno anekdoto o oboževalcih? Vam je že kdo dejal, da ima katera od vaših pesmi poseben pomen za njega ali za njo?   

Kjer koli se pojavim, vedno šepetajo za mano ali zapojejo Džuli. To mi je všeč. Mislim, da mi hočejo na ta način dati vedeti, da so me prepoznali. Ravno pred kratkim, ko sem bil v Dubrovniku in sem se sprehajal ob morju, so do mene pristopili neki nasmejani ljudje in rekli: "Kaj si mislil, da te ne bomo prepoznali!?" Nosil sem namreč sončna očala. Hoteli so se fotografirati z menoj.

Glede drugega dela vprašanja pa se spomnim dogodka, ko sem se ob ob vrnitvi iz Črne gore ustavil na neki bencinski črpalki, da bi spil kavo in natočil gorivo. Ko me je delavec na črpalki prepoznal, me je bil tako vesel, pozdravil me je in me objel kot svojega bližnjega sorodnika. Dejal je, da ga je moja pesem "Tata moj" (Moj oče, op. a.) tako ganila, da je cele dneve jokal. Povedal je, da še ni slišal lepše pesmi. Tudi sam sem čustveno navezan na to pesem, zaradi vojnih let nisem mogel priti na očetov pogreb in je to še danes zame krvaveča rana. 

Menda obstaja dejanska številka, kolikokrat ste v svoji glasbeni karieri odpeli pesem Džuli. Katera vaša pesem se najbolj približa tej številki?   

Recimo takole. Od mojega nastopa na Pesmi Evrovizije 1983 mineva polnih 40 let. Če bi jo zapel vsak dan enkrat, bi bilo to 14.600-krat. Bi pa ob tej priložnosti rad povedal, da bi rad enkrat dobil vprašanje, ki nima nobene zveze z Džuli , čeprav lahko rečem, da je to moja osebna izkaznica. Imam dvajset lastnih albumov (dva v angleškem jeziku) in na stotine pesmi, ki sem jih napisal za druge. Če bi zdaj delal izbor svojih najlepših balad, bi bile tri zgoščenke premalo.

"Moja ideja je, da bi vse te pesmi spet zapel v akustični različici, samo kitara in jaz. Tam sem najmočnejši. Kitara je moj inštrument že od dvanajstega leta in še danes sva nerazdružljiva."     

Ne namerava se ustaviti

Za seboj imate tudi glasbeno sodelovanje s slovenskim narodno-zabavnim Ansamblom Zadetek. Pesem Šaci, ki ste jo za njih napisali, ima na YouTubu že 30 tisoč ogledov? Kako je prišlo do tega sodelovanja?   

Ta pesem je nastala, se mi zdi, še pred korono. Vesel sem, da je bilo končno posneto in objavljeno, ker sem že mislil, da iz tega ne bo nič. Pesem je vesela in ima lepo besedilo, v stilu tradicionalnih slovenskih pesmi. Pravzaprav mi je bil izziv, da se preizkusim tudi v tem žanru.   

Skoraj 20 let bivate v Sloveniji, ste srečni tu, kaj najraje počnete, imate Slovenijo že za svoj dom?  

Zase pravim, da sem svetovljan. Slovenija je lepa in urejena država in res je zdaj moj dom. Ljudje so prijazni, so veseli in ljubijo življenje. Z ženo Aleksandro sem poročen že sedemnajst let, kjer je ona, tam je moj dom. Vendar je pravo vprašanje, ali me ima Slovenija za svojega? Ni malo tistih, ki so državljanstvo dobili tako rekoč čez noč, meni pa se vedno znova postavljajo novi in novi pogoji. Zakaj? O tem vprašajte pristojne.   

Kmalu bo izšla vaša nova plošča, s čim nas boste razveselili?   

S tem albumom se vračam k svojim začetkom, baladistu in šansonjerju. Šansoni so bili moje prvo srečanje z glasbo, moja mama jih je pogosto pela in igrala na klavir.

"Moja prva avtorska skladba 'Plači' je nežen in žalosten šanson, s katerim sem leta 1972 zmagal na Titograjski pomladi. Takrat sem dobil dve prvi nagradi: za kompozicijo in interpretacijo."

Pesmi, ki jih končujem, nosijo posebno čustvo. Vsaka od njih je zgodba zase, vse so iskrene in so rezultat avtorske in tudi življenjske zrelosti. Moja želja je približati se tako starejšim generacijam kot mladim. Seveda je tudi nekaj pesmi s hitrejšim ritmom.   

S katerim slovenskim ali morda svetovnim pevcem ali pevko (oziroma skupino) bi si morda kdaj v prihodnosti želeli skupaj nastopiti?    

Z veseljem bi nastopil z The Weekndom, saj si je sposodil mojo pesem kot navdih za svojo veliko uspešnico: "Save your tears". To je moja skladba iz leta 1994: "Znam da ti si ta". 

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču