Čustvena izpoved zmagovalke našega TV-šova: "Po psihofizični izgorelosti, sem se nekaj let pobirala"

39-letna pevka in pianistka Jana Šušteršič je bila rojena v Sloveniji, odrasla je v Srbiji, študirala v Združenih državah Amerike v Bostonu, doštudirala v Španiji v Valencii in se potem predstavljala na glasbenih odrih v Srbiji in Sloveniji. Na Emi se je leta 2015 predstavila s pesmijo Glas srca, na Slovenski popevki 2017 zapela skladbo Sama, s priljubljeno srbsko skupino Neverne bebe pa v osmih letih nanizala več kot 600 nastopov in posnela dva albuma. A kot pravi, se njena pestra življenjska pot šele dobro začenja. Kot zanimivost naj vam omenimo, da Jana Šušteršič v kratkem obeležuje kar nekaj okroglih obletnic, in sicer je 30 let že v glasbi, 20 let prepeva, letos mineva 10 let od njene zmage v šovu Slovenija ima talent, prihodnje leto pa bo slavila 40 let.

Ljudje se vas bodo vedno spominjali kot nekdanjo zmagovalko šova Slovenija ima talent. Kaj pa bi vi rekli, kdo je Jana?

To še vedno poskušam ugotoviti tudi sama ... In to je najboljši del tega potovanja. (smeh) Kar vem do zdaj, je to, da je Jana iskrena duša, kompleksna oseba (raje ne rečem komplicirana), delikatna borka, ki se pod žarometi spremeni v osebo, kakršno želim privabiti tudi iz občinstva. Sem ženska, ki živi za glasbo in za to, da v drugih vzbudi in odpre čustva.

Česa se v življenju najbolj razveselite?

Dobrega humorja, okusne hrane, lepe narave, časa z družino, trenutkov, ko me nekomu uspe presenetiti. Veselim se pogovorov s kužki, ki pridejo mimo mene, in tistega iskrenega smeha, zaradi katerega te bolijo vse trebušne mišice še dan pozneje.

Ljubezen ... Verjamete v ljubezen na prvi pogled ali ste eni tistih, ki potrebujejo čas, da zares spoznajo človeka, da se zaljubijo vanj?

Globoko verjamem, da lahko svojo sorodno dušo prepoznaš v trenutku, ko se srečajo oči, in enostavno veš, da sta se (ponovno) našla. Sem malo začarana, romantična trapa, ki si želi te "filmske ljubezni". Me je pa življenje naučilo, da ta filmska ljubezen ni vedno tista 'ta prava' in da ljubezen pomeni veliko več - da sta pravo partnerstvo in ljubezen pravzaprav odločitev.

Vaša največja ljubezen je zadnja leta psiček Dio. Nam lahko zaupate, kje sta se spoznala in zakaj nosi tako močno ime?

Sem velika podpornica posvojitev in reševanja živali. Dolgo sem si želela, da bi pomagala kužku, a za to nisem imela možnosti, ker ogromno potujem in je moje življenje zelo nepredvidljivo. Odločitev, da posvojiš žival, pa ni majhna stvar, zato sem želela biti odgovorna, ker si ti mali kuštravi angelčki zaslužijo naš čas, še posebej po vsem, kar so prestali. Dia sam zagledala na spletni strani Kućica za spas, kjer rešujejo pse iz zavetišč. 

Pse rešujejo iz zavetišč? 

Ja, tako to poteka v Srbiji. Nekatera zavetišča tam so namreč bolj hirališča in umirališča kot pa zavetišča. Tisti trenutek, ko sem zagledala njegovo fotografijo, sem začela jokati. Vedela sem, da sva si namenjena in da ni niti enega razloga, zakaj ne bi postal moj. Še isti večer sem mu našla ime. Sama sem se doma po stanovanju drla v prazno in preizkušala, kako zveni. Dio je bil moj najljubši rock-metal pevec, poleg tega je ime kratko, jedrnato, luštno in močno, ravno pravšnje za fantolina, ki je preživel ulico in 'zavetišče'. Je najpogumnejše in hkrati najbolj prestrašeno, radovedno, zabavno in nežno bitje, kar sem jih kdaj spoznala. Vem, da je moja dušna žival. Moj rešenček, in čigar rešenček sem pravzaprav jaz.

Pesem Vse, kar imam je bolj kot ne posvečena nam samim. Zakaj?

To čudovito besedilo Eve Klinc je vsekakor ljubezensko. Ampak spet pridemo nazaj do tega, da lahko ljubezen pomeni veliko stvari. "To je ritem za nov dan, ko slišim tvoj prvi dih. V zavetju daleč stran od ponorelega sveta spet se najdeva, če je danes zadnji dan, tvoj objem je moj pristan. Ti si vse, kar imam, s tvojim dihom se začenja moj dan ..." To lahko zapojemo svoji ljubezni, staršem, hišnemu ljubljenčku, ko te s smrčkom pričaka zjutraj. Lahko pa tudi sebi, vsako jutro, ko se zbudimo. Močan, slab, dobre volje ali brez želje po novem dnevu. Mi smo vse, kar imamo. Točno takšni, kakršni smo. Nihče nam ne more pomagati toliko, kolikor si lahko sami. Moramo se sprejeti, objeti in sami sebi biti ljubezen. V dobrem in slabem.

Si znate vzeti čas zase? Kaj počnete takrat?

Poskušam si ga vzeti. Najraje sem v naravi, v tišini in z Diem. Z ljudmi, ki so blizu srca, zadnje čase pa vedno pogosteje tudi sama s sabo. Čedalje bolj se zavedam, kako pomembno je, da smo kdaj popolnoma sami, končno pa sem se v tej samoti naučila tudi uživati.

Vse, kar imate v življenju, je ...

Čas, zato ga poskušam preživeti na najbolj izpopolnjen način – da ga imam tako zase kot za druge.

Vse, kar imate vedno v torbici, so …

Parfumček, tabletke za grlo, dezodorant, žvečilni gumiji, denarnica, ključi, vrečke za Dieve iztrebke in telefon. 

Kaj vam pomeni v življenju imeti vse? Kaj je tisto esencialno, kar potrebujete za preživetje?

Zdravje in ljubezen. Na vse načine. Močen podporni sistem zdravih, dobrih in iskrenih bitij. Samozavedanje, nenehno ustvarjanje samega sebe in pogum, z vsemi plastmi, karkoli že to pomeni. No, pa še kakšen velik krožnik dobrih testenin! (smeh) 

Glasba vas spremlja od malih nog. Tudi sami poučujete druge. Ne samo mladih, vse generacije. Kaj je čar druženja z glasbenimi talenti?

Da vidim, da so ljudje vseh generacij pripravljeni sebi postavljati izzive, se soočati s svojimi strahovi, negativnimi prepričanji ali zunanjimi glasovi, ki jim govorijo, da nečesa ne zmorejo. To, da so pripravljeni sebe pogumno podeliti, oguliti, se naučiti, kako čustva še boljše izraziti in se z njimi - na prvem mestu - spoznati. Jaz pa enostavno obožujem, da jim pri vsem tem lahko pomagam.

Kaj predlagate vsem, ki radi pojejo, a si ne upajo pristopiti k učitelju petja?

Pridite! (Nasmeh)

Kaj pa tisti, ki nimajo denarja, da bi si ga privoščili, kakšna naj bo njihova pot?

Sama sem se petja začela učiti šele po dobrih osmih letih nastopanja, po dveh posnetih albumih in mislim, da je to v moje petje prineslo tako slabe kot dobre glasbene navade. Dobro je to, da sem k petju pristopila brez kakršnihkoli omejitev in pravil, in mislim, da mi je to pomagalo zelo zgodaj razviti svoj glasbeni podpis, stil, zvok in moj lastni izraz. Slaba stran poznega učenja petja pa je, da sem že neštetokrat ostala brez glasu, da je malo manjkalo, da tudi dokončno ostanem brez njega. Šele s poučevanjem petja sem zares spoznala svoj glas, ga naučila negovati, varovati, ga nadgradila in se naučila veliko načinov izražanja.

Resnica pa je tudi, da poznam nemalo izjemnih pevcev, ki nikoli niso šli na vaje petja. To nikakor ne pomeni, da učenje petja ni pomembno. Z vsem spoštovanjem in razumevanjem do vseh, ki si šolanja ne morejo privoščiti, predlagam, naj čim več pojejo pred prijatelji, starši, organizirajo družinske koncerte in izkoristite digitalne čase, v katerih živimo. Na spletu je dostopno skoraj vse, od pevskih tehnik do vaj. Berite o svojih glasbenih idolih, povezujte se s prijatelji, ki igrajo glasbila, ustvarite svoj bend, zborček ali kaj podobnega. Samo pogumno! Kjer je volja, tam je pot! 

Kakšna pa bi rekli, je vaša glasbena pot? Niste več stari rosnih 15 let, ste modrejši in za vami je na stotine koncertov po Srbiji, ko ste peli pri rock bendu Neverne bebe. Kaj ste se naučili iz teh časov?

Moja glasbena pot je takšna kot moje življenje - malo na glavo. (smeh) Vse sem delala takrat, ko ni bil pravi čas (ali so tako govorile neke družbene zapovedi). Ko naj bi bila pridna in vzorna osnovnošolka, sem tekmovala s klavirjem in bežala od bomb. Ko naj bi bila navihana srednješolka, sem na polno rokenrolala, bila na turnejah, imela oboževalce, izdajala plate … Potem sem kar naenkrat vse pustila in šla nazaj v šolske klopi, ko sem leta 2011 prejela štipendijo prestižne glasbene šole Berklee College of Music. In ko naj bi ostala v tujini, sem prišla v Slovenijo na Slovenija ima talent, zmagala in se preselila v Slovenijo. In ko naj bi po zmagi začela graditi glasbeno kariero v Sloveniji, sem zapadla v psihofizično izgorelost in se nekaj let pobirala. Zdaj, ko naj bi ustvarjala družino, izdajam svojo prvo samostojno pesem.

Na tem potovanju sem se naučila poslušati svoje srce, intuicijo in negotova, kakršna znam biti, vedno z glavo skozi zid pogumno korakam za tistim, v kar verjamem in kar čutim, da je prav. Zelo zgodaj sem se naučila, kaj pomeni biti profesionalen in odgovoren - skozi leta pa sem to dodatno utrjevala in nadgrajevala, ker verjamem, da ne glede na to, koliko že znaš, vedno se lahko naučiš še več. Naučila sem se, da se vse zgodi ob svojem času. In kar je najpomembneje – naučila sem se, kdaj reči ne.

Začenjate solistično ustvarjanje … Že lahko slišimo vašo prvo pesem, ki je v resnici nežna balada. Se je iz rokerice rodila nežna Jana?

Skladba Vse, kar imam je mogoče presenečenje za slovenske poslušalce, z gotovostjo pa vem, da ni za moje poslušalce v Srbiji. Ko sem pela v bendu Neverne bebe, sem bila že "zadolžena", da občinstvo stresem, prebudim in prižgem, nato pa nežno pobožam, razjočem njihove srčke z najnežnejšo in najbolj čutno skladbo. Veliko teh pesmi je še danes popularnih v Srbiji in so na neki način postale kultne. Med njimi sta Gde smo in Veliki je Bog. Sama zase lahko rečem, da sem zelo kontrastna oseba, v kateri se skriva veliko čustev, tako kot v vseh nas. 

Ker ste po duši rokerica, bi lahko rekli, da ste tudi romantična duša?

Sem največja rokerska mevža, kar ste jih kadarkoli spoznali.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču