Lara Paukovič | 3. 4. 2024, 08:00
Kristijan Crnica – Kikifly: "Na Hrvaškem so ljudje veliko bolj odprti za glasbo kot v Sloveniji"
Čeprav je pred dvema letoma navdušil žirante z izjemnim nastopom v hrvaškem šovu Supertalent, skromno pravi, da se njegova glasbena pot šele začenja.
Samosvoj stil, žameten glas, karizmatična osebnost, predvsem pa zrelost, iskrenost in globina. Vse to je leta 1990 v Mariboru rojeni Kristijan Crnica – Kikifly, mladi glasbenik, ki si vse bolj opazno in samozavestno utira pot na slovensko glasbeno sceno.
Potem ko je deset let preživel kot učitelj glasbene umetnosti na osnovni šoli Lila v Ljubljani, kjer je z otroki ustvarjal glasbo in se od njih učil resnicoljubnosti in pristnosti, se je pred dvema letoma odločil, da gre zares: sklenil se je posvetiti samo glasbi.
Led je prebil, ko se je decembra 2022 kot prvi Slovenec v zgodovini uvrstil v finale največjega TV šova na Hrvaškem Supertalent, kamor je sicer prišel na povabilo ene od producentk.
Žiranti so njegovo izvedbo skladbe Unchained Melody označili kot enega najboljših nastopov v zgodovini te oddaje in takrat so se o njem razpisali malodane vsi mediji na Hrvaškem in pri nas, a skromno pravi, da je vseeno še vedno na začetku svoje glasbene poti.
"Nastop na Supertalentu mi je pomagal ravno toliko, da so ljudje dojeli, da mislim resno. Nekakšno pravilo je, da ko greš v tujino in se tam predstaviš in dobiš pohvale, te doma bolj opazijo. A ne glede na to je bila to ena najlepših izkušenj v mojem življenju. Na Hrvaškem so ljudje veliko bolj odprti za glasbo kot v Sloveniji.
Nastop na hrvaškem Supertalentu.
To se opazi med nastopi na Hrvaškem, ko stopim na oder in se med ljudmi takoj začuti prava energija, povezani so z mano. V Sloveniji pa, če se malo pošalim, potrebujemo liter šnopsa in nekoga, ki se bo delal malo norca na svoj račun ali se poneumil, da ga bodo ljudje lažje sprejeli. A to nikakor ni moj namen, želim si ustvarjati kakovostno glasbo, ki se bo čutila kot moja," je neposreden.
Prepričan je tudi, da je njegova prava vrednost kljub vsemu ta, da ustvarja na domačem terenu in piše v slovenskem jeziku. Za zdaj je del njegove glasbe sicer še vedno tudi v angleščini.
"Občutek imam, da bo še nekaj časa trajalo, da bo v Sloveniji nekdo zbral dovolj poguma, da bo začel kulturo voditi malo bolj konkretno. Ta čas bom torej delovanje v Sloveniji kombiniral z delovanjem zunaj naših meja, bi bil pa seveda vesel, če bi nekoč lahko ustvarjal le doma, ker iz mene najlažje prihajajo slovenska besedila."
Ne nazadnje je ob njih tudi odrasel – kot najbolj izrazita glasbena vpliva v otroštvu omeni Mačka Murija, ki je zanj še vedno izjemen pojem kakovostne glasbe za otroke, in otroško zvezdnico Hajdi Korošec.
Mladi glasbeniki stopajo na težko pot
Njegov prvi stik z umetnostjo se je zgodil prek barv. "Od nekdaj sem bil navdušen nad njimi, vse, kar je bilo barvno, me je fasciniralo, zlasti če so se barve prelivale. Pogosto sem risal med poslušanjem glasbe in kmalu sem glasbo začel povezovati z barvami: še danes si, ko slišim neko skladbo, predstavljam barve. Skladbo Imagine Johna Lennona na primer vidim v bež odtenkih, včasih pa odtenka niti ne moreš opisati z besedami, temveč ga samo vidiš ali občutiš," pravi.
Drugega scenarija kot tega, da se bo z umetnostjo, z glasbo tudi ukvarjal, nekako ni bilo, pravi. "Vem, da se sliši klišejsko, ampak res težko povem, kako pomembna mi je glasba. To je ultimativni življenjski slog, ki me hrani in črpa iz mene, zaradi katerega kdaj padem na dno, a me potem spet potegne na površje."
Ta dvojnost izvira iz tega, da je, odkar je na svobodi, njegova bitka težja kot kdaj prej. "Ker nimaš fiksne plače, ne veš, kaj se bo zgodilo jutri ... V bistvu si človek, ki gleda vrv, razpeto med dvema zelo visokima stolpnicama, in upa, da bo prišel na drugo stran, vendar nima nobenega zagotovila, da bo. Kdor ni v podobni situaciji, to zelo težko razume. Zato sem toliko bolj hvaležen, da imam pri tem podporo prijateljev in preostalih ljudi," je iskren.
"Vemo, da pri nas kultura ni dobro podprta, zato veš, da se podajaš na težko pot," nadaljuje. "Toda vse, kar lahko narediš, je to, da resnično ljubiš, kar počneš, in upaš, da ti bo to prineslo toliko bonitet, da boš lahko preživel, ne bo pa to neko obilje. Jaz sem k sreči človek, ki tega ne potrebuje. Seveda sem vesel, če si lahko kdaj privoščim malo več, in prav nič ne bi imel proti, če bi prišel do točke, da se mi ne bi bilo treba ukvarjati s tem, ali si lahko privoščim določeno stvar, da bi lahko živel v svojem stanovanju ... ampak na silo pač ne gre.
Standard življenja v Sloveniji je trenutno visok, plačilo, ki ga sploh mladi ljudje prejemajo za svoje delo, pa ni sorazmerno s tem, če jim seveda ne pomagajo starši. Tako se veliko ljudi ukvarja s tem, da bi preživeli – namesto da bi živeli."
Drugega scenarija kot tega, da se bo ukvarjal z glasbo, nekako ni bilo, pravi.
Obetavna bližnja prihodnost na ladijskem krovu
In tako so se prisiljeni znajti, kot vedo in znajo. Sam je izpad dohodka nazadnje pokrival tako, da je ob dopoldnevih delal v enem od ljubljanskih hostlov, potem pa se je njegov dan nadaljeval glasbeno: sestanki, druženje s prijatelji iz glasbenega sveta, pisanje glasbe, miksanje, snemanje.
"Lahko rečem, da imam praktično vsak dan stike z vsaj tremi glasbenimi kolegi. Če bi bil sam, bi mi bilo seveda težje. Lahko sam doma napišem pesem, a na drugi strani potrebujem poslušalca, steni je malo težko peti," se nasmehne.
Pa so glasbeni kolegi med seboj iskreni? "Smo, ampak vseeno je treba vzeti v zakup, da živimo v Sloveniji," pravi Kikifly, ki je svoje umetniško ime skoval iz vzdevka Kiki in besede 'dragonfly', angleškega izraza za kačjega pastirja, ki ima tudi vtetoviranega na prsih.
Ime Kikifly je skovanka iz besede "dragonfly", kačjega pastirja pa ima tudi vtetoviranega na prsih.
"Sicer si povemo stvari, ampak ne nazadnje ima pa vsak svoje mnenje in misli, da bi moral to narediti tako, spet drugi drugače ... Skrivnost je v tem, da svoje glasbe ne daješ v poslušanje ljudem, dokler nisi prepričan, da je dovolj izpopolnjena. In še to samo ljudem, ki jim zaupaš, ki se že dlje časa ukvarjajo s tem in imajo reference."
Zaupa recimo producentu Žaretu Paku, ki je prevzel glavno producentstvo za tri njegove skladbe: Ta dan, Bela in Dvigamo se višje. Vse so njegove oboževalce pustile v nestrpnem pričakovanju prihodnje glasbe. Pri četrti, ki prihaja, pa sodeluje s Petrom Deklevo.
Obeta se mu polletno delo na krovu ladje, kjer bo v vlogi ladijskega glasbenika. Upa, da bo to obdobje inspirativno tudi v smislu ustvarjanja nove glasbe.
"Moja želja je, da bi ta čas na morju izkoristil za povsem nove pesmi o tem, kar čutim v sebi, in zaslužil dovolj za vložek v kakovostno produkcijo. Sicer pa sem odprt popolnoma za vse: festivale, zanimive projekte ...
Ko se vrnem, me čakajo nova sodelovanja z znanimi slovenskimi glasbeniki, pa tudi moj band, s katerim bom začel bolj konkretno nastopati. Dobil sem namreč agenta, ki bo skrbel, da bom imel na mesec vsaj tri nastope. Vsekakor bi rad, da moja glasba na mnogo različnih načinov pride do ljudi, saj verjamem vanjo," zaključuje.
Novo na Metroplay: Duo Arbadakarba o novi avtorski pesmi, vsestranskem ustvarjanju in trenutkih z družino
