Bili so sila, ki je združila poezijo, surovost, upor in nežno otožnost v zvoku, ki še danes odmeva kot oddaljeni grom.
Obstajajo pesmi, ki te začarajo v trenutku. Besedila, ki se ti zažrejo v dušo. In obstajajo skupine, ki niso le del glasbene zgodovine, ampak so tkivo časa, utrip naroda, šepet upora in hkrati melanholični spomin na nekaj mogočnega. Spomin na čase, ki jih ni več. A še vedno živijo v srcih številnih. Skupina Martin Krpan je bila prav to – več kot le rokovska skupina. Bili so sila, ki je združila poezijo, surovost, upor in nežno otožnost v zvoku, ki še danes odmeva kot oddaljeni grom.
Njihova zgodba se je začela kot številne velike zgodbe – s srečanjem različnih poti. Konec 70. let so se člani skupin Na lepem prijazni in Srečanje znašli na razpotju, ki jih je pripeljalo do nečesa novega, drznega in vznemirljivega. Leta 1981 so si nadeli ime po slovenskem mitološkem junaku in začeli ustvarjati. V zvoku je bilo nekaj mističnega, nekaj drugačnega. Čutil si, da ne gre le za glasbo, ampak za nekaj več – za zgodbo, ki se plete v času in prostoru.
Ko so v zgodnjih 80. letih stopili na oder festivala Novi rock, je bilo jasno: to niso zgolj fantje z glasbili, temveč vizionarji. Njihova Bonbonjera (1982) je ponudila surovo in hkrati premišljeno glasbeno pokrajino, kjer so se prepletali socialni komentarji, uporniški duh in občutek, da gre za nekaj resničnega. Toda prava magija se je zgodila leta 1983, ko je v njihov svet vstopil Vlado Kreslin – mož s črnim klobukom, hrapavim glasom in neizmerno prezenco.
In potem je prišel tisti trenutek. Tisti, ki je vse postavil na glavo. Od višine se zvrti. Pesem - avtor glasbe je legendarni Aleš Klinar, besedilo je napisal nesmrtni Vlado Kreslin - je postala večna. Nežno, a močno sporočilo o tem, kako te življenje lahko ponese v višave – a tam zgoraj ni nujno lepo. Tudi tam lahko boli. Ko si previsoko, se lahko zvrti. Ko si na vrhu, lahko padeš. Siddharta ji je leta pozneje vdahnila novo dušo, toda original je original in niti še tako dobra priredba ga ne more preseči. Ne tega originala.
Ko so leta 1987 izdali album Od višine se zvrti, je bilo jasno, da so ustvarili nekaj monumentalnega. Bogovi in ovce (1988) je bil še en dokaz, da Martin Krpan ni zgolj še ena skupina na slovenski sceni. Bili so rock, bili so folk, bili so punk, bili so poezija.
Njihova energija je bila tako močna, da so jih kot predskupino povabili Rory Gallagher, R.E.M., Michael Chapman, Bob Dylan. Vendar se vsaka zgodba enkrat konča. Leta 1991 so se poslovili. Brez fanfar, brez dramatičnega slovesa – preprosto so se razpršili v veter, tako kot pesem, ki jo veter odnese v noč.
A duh Martina Krpana ne bo nikoli izginil. Ostaja v besedah, ki jih šepetajo generacije. Ostaja v zvoku, ki še vedno odmeva iz zvočnikov, v stihih, ki ti zlezejo pod kožo. Ko se zazreš v nebo in začutiš, kako se vse okoli tebe vrti, veš, da Martin Krpan še živi.
Novo na Metroplay: “Ljubljana ni najbolj varno mesto za vsa moja stilska izražanja!” | Metro minutke X Glasovi ponosa