Matevž Šalehar – Hamo: "Zakaj obstajajo ljudje, ki imajo tako zelo preveč, in ljudje, ki nimajo ničesar? To ni zdravo, to je rak družbe"

Sočuten. Iskren. Igriv. Ljubezen kar kipi iz njega. Delil bi jo. Dokler bi jo le lahko. "Ker če daš, nekdo ima," rad ponavlja. Saj poznate te besede, ki jih Matevž Šalehar – Hamo s svojim bandom tako rad ponavlja na odru? Hamo & Tribute 2 Love prihodnji teden pripravljajo prav posebno presenečenje za svoje najzvestejše oboževalce, zato smo se želeli iz prve vrste prepričati, kaj naklepajo.

Katero skladbo bi trenutno, med vsemi svojimi, izbral kot vašo naj naj skladbo?

Prva vrsta. Zagotovo.

Zakaj si iz množice vseh skladb izbral prav to?

Ker malo štrli iz mojega povprečja. (smeh) Z leti se je nabralo že več kot 150 avtorskih songov, pa lahko na prste ene roke preštejem tiste, ki so mi res okej. Ta je zagotovo en izmed njih. Če bi ga pisal še enkrat, bi bil zelo podoben temu, kar je.

Konec koncev ste s to izbiro naredili točno to, kar si želite, da bi preostali počeli v življenju … 

Želim si, da vsak v življenju počne tisto, kar mu sede. Nikakor nikomur ne pridigam, kaj mora in kako. Če živiš po svojih pravilih, si zame največji zmagovalec. 

Ste oseba, ki je na očeh javnosti, ste nekako v prvi vrsti. Se vam zdi, da je vaša naloga, ena od številnih, tudi ta, da prenašate močna sporočila, ki jih dajete v besedila? Je to vaše poslanstvo? Če ne, kaj mislite, da je? 

To, da sem na očeh javnosti, še ne pomeni, da sem v prvi vrsti. Moja naloga je, da ne zapadem v cono udobja in ne začnem slediti nekim vsesplošnim dogmam, ki so že v osnovi nastavljene tako, da ljudem škodijo. V moji prvi vrsti ni prostora za vojne, nasilje, ni prostora za idiote. Je pa ogromno prostora za sočutje in ljubezen. Tega ne vidim kot kakršnokoli poslanstvo, samo prevečkrat smo kot družba padli na limanice, da je neki konflikt upravičen, ker so ti ali oni kreteni. Če nisi za ene, si za druge … To je bebavo.

Vojna zame ni možnost. Tudi za človeštvo ne bi smela biti. Sploh ni pomembno, kdo ima prav in kdo ne, ampak konflikte lahko rešujemo brez orožja. Žal mediji raje mantrajo vojne kot pozive k miru in ljubezni, ker konflikt vedno generira denar, ljubezen pa ne. To se mi zdi napačna logika in o tem bom zagotovo pridigal vse življenje. Če se prime vsaj enega, sem naredil več, kot če sem tiho. Ne vidim pa tega kot svoje poslanstvo, to je enostavno samo zdrava kmečka pamet. Če želimo svet brez vojn, moramo natakniti zelo širokokotne objektive in spodbujati inteligenco, ne pa primitivizma. 

Se vam zdi, da znajo danes ljudje stopiti iz množice na pravi način, da pokažejo, kaj znajo, kdo pravzaprav so? 

Absolutno. (smeh) Ogromno ljudi je tam nekje zunaj, samo včasih jih množica ne opazi. Znanstveniki, filozofi, humanitarci, mirovniki ... Velika gneča je v resnici tam zunaj, ampak koncept 'kruha in iger', ki ga kot družba upoštevamo, o teh ljudeh ne poroča prav rad. Mislim, da se vse vrti okrog denarja in premalo okoli tega, da če daš, nekdo ima. Zakaj obstajajo ljudje, ki imajo tako zelo preveč, in ljudje, ki nimajo ničesar? To ni zdravo, to je rak družbe.

Kaj mislite, da je razlog, da si ljudje ne upajo narediti koraka naprej in se približati prvi vrsti?

Cona udobja. V množici se vsi počutimo varne. Če nimaš mnenja, ti nihče ne bo rekel, da se s tabo ne strinja, torej nisi v konfliktu, si pa v navideznem mehurčku, kjer vse štima. Ampak, če ni mnenja, ni debate, ni napredka, ni prihodnosti ... Stojiš na miru in anemično pristajaš na ideje, ki niso kul. Beri vojna, nasilje ...

Zakaj jo imenujete prva vrsta? Sliši se malo tekmovalno … 

(smeh) Metafora mora na hitro naslikati krajino, v kateri je komad. Če sem bil malo športno tekmovalen, sem bil nalašč. V resnici je prva vrsta samo vrsta pred tisto, v kateri si. (smeh) 

Kdaj ste se vi prvič opogumili in na glas zakričal nekaj iz prve vrste?

Nikoli nisem počel nekaj samo zato, ker vsi to počnejo. Če za početjem ni bilo logike ali smisla, me je to vedno malo motilo. In potem sem rad malo trmaril po svoje. Kar je ene vrste kričanje. Pa ne gre za drugačnost. Enostavno, če mi nekaj ne štima, sem težko tiho. Verjetno sem zato pevec. (smeh) 

Kaj tvoje srce v tem obdobju najbolj kriči? 

Resetirajmo se, družba. Nismo okej, verjamem, da smo lahko boljši.

Kaj bi želeli povedati na glas, pa še niste imeli priložnosti?

Da sem bil malo zaljubljen v učiteljico angleščine. (smeh)

Koliko vas, koliko bolečine in krikov je v tej skladbi?

Cel sem v tem komadu. Tudi sam sebe prepričujem, da moram v prvo vrsto. Povprečje se da vedno izboljšati. 

Boste Prvo vrsto zapeli tudi 4. decembra v Cankarjevem domu? 

Seveda. Upam, da bomo lahko temu in še kakšnemu komadu kaj dodali. Poigravamo se z idejami, kako bi ta špil zakomplicirali, ali raje, kako bi ga poslali v prvo vrsto. Delamo na tem, da bo res nepozaben koncert, ali pa vsaj drugačen. 

Kaj bo tam tako posebnega, da morajo ljudje pohiteti in stopiti v prvo vrsto, da dobijo predčasno vstopnice? Slišimo, da bodo oboževalci, ki se prijavijo na vaš seznam elektronskih naslovov, dobili posebno presenečenje.

Za začetek je Gallusova dvorana v Cankarjevem domu najlepša in najbolj akustična dvorana v Sloveniji. Tam se muzika sliši res dobro. No, in to je popolnoma dovolj. (smeh) V resnici nisem podpornik marketinga, ampak vedno, ko prodajamo vstopnice, to paše zraven. Nekaj ekstra. Tudi tokrat bo. Na vstopnicah bo obiskovalce čakalo drobno presenečenje v obliki QR kode. Pa tudi, če ljudje takoj kupijo vstopnice, se lahko mi potem več posvečamo koncertu in manj temu, kako prodati še zadnjo vrsto.

Ne maram teženja v stilu 'Pejte po karte', ampak to neprestano počnem. (smeh) Se opravičujem. Za naprej in za nazaj. Ampak dejte se pofočkat, ker 15. septembra bodo karte lahko kupili vsi, če pa se pofočkate, boste prvi v vrsti, pa še v prvi vrsti.

Decembrski koncert je, kot večina vaših sporočil v skladbah in skladbe same, namenjena prav vsem. Ampak bi morda kakšno ciljno skupino vseeno bolj izpostavil? Zakaj ravno oni?

Špil je namenjen vsem, ki imajo radi glasbo, ne glede na žanr. (smeh) Naši akustični nastopi so res 'luštni'. Plavamo v nekem dinamičnem, čutnem polju in včasih nas odnese tja, včasih pa čisto nekam drugam. Še sami ne vemo, kam nas bo neslo decembra. In takrat se res zgodi neka magija. Če nas nisi še nikoli slišal/-a, je to lahko res dober začetek. Pa rad imam nove poslušalce. Prepričanih ni težko prepričati, medtem ko frišna ušesa zahtevajo od mene nekaj več. Ven iz cone udobja, spet. (smeh) Firbci so najbolj zaželeni. (smeh)

Cenite vsebino pri človeku, zakaj? Kakšna mora biti ta vsebina? Verjetno ste za iskrene in iskrive odnose. 

Samo, da je vsebina. Bolj kot je drugačna od moje, večja je možnost, da bo to zanimivo. Ne maram spranih in praznih ljudi, ki površinsko ocenjujejo svet in ljudi okoli sebe. Ne vem, kaj bi počel z njimi. Iskreno. Odnosi so moj šport. (smeh) Res sem pameten kot štirje, pa nekako nimam neke prave formule, kako bi to speljal. (smeh) Ja, absolutno imam rad iskrene in iskrive odnose. 

Kaj vi najraje dajete? Pa pustiva množico pod odrom. Tako, v vsakdanjem življenju, ljudem, ki so vam blizu ...

Rad kuham za nekoga. Enostavno dejanje, ampak mi je to zelo ljubo. 

Česa pa mislite, da daste premalo in bi želeli spremeniti?

Marsičesa. (smeh) Tudi sam bi se lahko iz kakšnega svojega komada kaj naučil. (smeh) Se bom pozorno poslušal v Cankarjevem domu.

Kaj pa najraje prejemate?

Poleg denarja sem najbolj vesel, kadar dobim nazaj dohodnino in nadomestilo za predvajanje moje muzike. (smeh) Dajva reči, da najraje prejemam ljubezen. Če začutim, da mi je to nekdo pripravljen dati, sem iskreno zelo srečen in zadovoljen. Mislim, da je to največ, kar lahko daš in dobiš.

V svetu materializma in potrošništva, instant odnosov, kot nekateri radi opisujejo današnjo družbo, kaj bi tej družbi vzeli in kaj bi ji dali?

Nikomur ne bi nič vzel, samo presežke bi razdelil. Kot je recimo znanje in vse te podobne stvari. Da začnemo nazaj vsaj malo razmišljati. Aja, pa telefone bi privezal nazaj na žico, potem bi se mogoče več družili. (smeh)

Se spomnite kakšne posebne stvari, pozornosti, ki ste jo kdaj prejeli od neznanca, od nekoga, ki vam ni tako blizu, pa vam je res veliko pomenila?

Med korono je pri vratih pozvonil Denis. Nisem ga poznal, predstavil se mi je in se mi opravičil, ker je zvonil pri vratih in obljubil, da ne bo nikoli več. V roke mi je dal vrečko, v kateri so bili makaroni in steklenica viskija. Ko sem ga vprašal, zakaj mi je to prinesel, je rekel, da vsak večer poslušajo mojo muziko in ima slabo vest, ker jaz nimam nič od tega, delat pa ne morem, oziroma ne smem in mi je nekako želel nekaj dati v zameno za to. Ne vem, če sem bil že kdaj v življenju tako ganjen. Potem se je poslovil in rekel, da gre še do nekaj drugih glasbenikov. Z njim bi šel z veseljem na pivo. Nikoli več ga nisem videl. No, mogoče sem, pa ga nisem prepoznal. 

Kateri je vaš najlepši verz v skladbi, zakaj in kaj vam pomeni?

To je pa zelo enostavno vprašanje. Prosto po Denisu iz zgornjega vprašanja. Ker če daš, nekdo ima. Je zelo enostaven verz, in hkrati zelo zgovoren. Ker je metafora in ker ni metafora. Multifunkcionalni verz. (smeh)

Novo na Metroplay: Ines Erbus o avtoimuni bolezni, ljubezni do hrvaščine in potovanjih