Oče slovenskega pevca vidno ganjen: "Spravil me je v solze" (FOTO)

Nekdo, ki z odra pošilja iskrene občutke, ki med ljudmi širi pristno ljubezen in ki v objemu pesmi prenaša pozitivno energijo, mora imeti prijetno ozadje, od koder izvira. Že od prvega nastopa Gregorja Ravnika na vseh koncertih spremlja tista osnovna celica, ki ga je naučila pravih človeških vrednot. Med več kot tisoč obiskovalci njegovega magičnega koncerta pod zvezdnatim nebom so ga s ponosom iz pete vrste občudovali dve leti mlajša sestra Metka ter oče in mati, Fredi in Hedvika Ravnik. 

Dolgoletno delo, ogromno odrekanja in ustvarjanja je bilo potrebnega, da je Gregor Ravnik, lanski zmagovalec festivala Melodije morja in sonca, razprodal tako srčno prizorišče. "To je neprecenljivo. Polno prizorišče in ljudje, ki te pridejo podpret, to je tisto, za kar delamo glasbeniki. To so sanje!" je dejal po koncu koncerta, preden je v objem stekel svoji družini. 

Gregor je očitno sanjal o tem, več kot ponosni oče Fredi Ravnik pa si takšnega spektakla, kakršnega je pripravil njegov prvorojenec, ni predstavljal niti v sanjah. "Vse, kar lahko rečem, je samo 'uau'. Vedel sem, da bo nekaj izjemnega in nekaj več, ampak da bo pa tako, pa ne. Presežek vseh presežkov. Malo je slovenskih koncertov z enim pevcem, ki lahko dosežejo tako visoko raven, kot jo je Gregor s celotno ekipo dosegel danes. Če primerjam studijski album z današnjo izvedbo v živo, stavim na izvedbo v živo," se z vnemo več kot dveinpolurnega glasbenega spektakla spominja pevčev oče.

Med pogovorom zre na oder, kjer ekipa pospravlja instrumente. "Ni skrivnost, da imamo posnetke njegovih skladb že dolgo doma. Vidimo, čutimo in doživljamo njegovo rast od začetka. Ne samo iz leta v leto, ampak iz meseca v mesec, s koncerta na koncert. Z vsakim nastopom raste. Ko je zapel ob lastni spremljavi na klavir ... Zmanjkajo mi besede, da bi lahko opisal, kaj sem takrat čutil. (Globoko vdihne in orosijo se mu oči). Čustva so bila ... močna. Spravil me je do solz," prizna ponosno in doda, da moški sicer radi zadržujejo emocije, ampak da nima kaj skrivati. "Ganil me je, ne samo, ker res lepo poje, ampak ker čutim z njim. Ker je pristen. Ker tako kot poje, takšen je."

Pevčeva mati Hedvika Ravnik tiho čaka na besedo. Vidi se ji, da kipi od ponosa in da komaj čaka, da opiše še svoja čustva. "Veste, z ženo se pogosto pogovarjava o tem, kaj sva pri vzgoji naredila prav. Rada analizirava, kako se razvija." Oba sta bila ves čas, tako pripoveduje, od rojstva prisotna pri vzgoji. Svoj prosti čas sta posvečala otrokoma.

"Za deset let sem izločil osebno rekreacijo, da sem lahko bil z njima. Z Gregorjem in z Metko. Na gimnaziji in na ekonomski šoli sem poučeval matematiko, fiziko in informatiko. Imeli smo izmenski pouk, in ko je žena bila dopoldne v službi, sem bil jaz z njima, in obratno. Z Gregorjem sva se ves čas igrala, bila sva zunaj, uživala sva, a še vedno mi je žal za vsak trenutek, ki mi ga ni uspelo preživeti z njim."

Bila sta prava starša, je jasen. Nikoli, niti danes, mu niso ničesar očitali. "Vedno sva mu poskušala privzgojiti prave vrednote. Da je treba biti pošten, da je treba pomagati, biti vesten, vztrajen, da je treba zadeve, ki se jih lotiš, speljati do konca. Ob dejstvu, da ostajaš pošten in odkrit. Čeprav to kdaj boli, čeprav je za okolico neugodno, moraš ostati iskren. Ponosna sva, da se vidi rezultat najinega truda."

Ne more več molčati. S ponosno držo in povsem brez premišljevanja ga dopolni mati Hedvika. "Najbolj sem ponosna, da je pošten. Da ima socialni čut, da ni prevzeten, da ve, da lahko samo z delom nekaj doseže. Ponosna sem, da ima privzgojene krščanske vrednote." Spominja se časov, ko je obiskoval osnovno šolo, pa prvi letnik srednje: "Ko sem videla, da je glasba del njega, sem mu svetovala, naj gre študirat še glasbo. Takrat se je moje delo končalo. Vse ostalo je odvisno od njega. Vem, da bo naredil, kot je prav njemu, in takrat mora biti prav tudi meni."

Ves večer smo, malo v šali, malo zares, poslušali povezovalca večera, Marjana Buniča, kako popoln je Gregor. Pred kratkim sta namreč skupaj zaigrala v muzikalu Veronika Deseniška in v predstavi Čevljar Baron, tako da se kar dobro poznata. "Seveda ni popoln!" je iskren oče. Spominja se, ko je bil Gregor majhen, kako je pomagal okopavati njivo, pobirati grozdje in poprijeti za druga domača opravila.

"Mogoče sem takrat malo pogrešal pri njem, da bi bil več prisoten, da bi več samoiniciativno pomagal. Saj je pomagal. Ampak sva želela, da ostane otrok. Nismo ga silili k delu." Otroka, pravi, oblikuješ v rani mladosti. Popravni izpit imaš do sedmega leta, potem nimaš več kaj početi. "Zdaj je izoblikovan moški, ki ne mara, če ga preveč zaslišujem." Raje ga z ustreznimi vprašanji usmerja, da sam razmišlja o stvareh, za katere meni, da je dobro, da razmisli. "Trinajst let sem igral trobento, pel pa nikoli nisem, zato mu tudi nikoli nisem rekel, kako naj poje, ker nisem strokovnjak. On je."

Kot družina so zelo povezani. Povedo si vse. "Gregor je še vedno dokaj zaprt. Iz njega je treba včasih tudi vleči, ampak se je lepo oblikoval. Zdaj v javnosti pove kaj, kar me preseneti," pojasni oče, svoje pa doda še mlajša sestra Metka. "Doma je dosti bolj zadržan, kot ga poznate vi. Doma nikoli ni nastopal, vedno smo peli skupaj. Ker se vedno bolj odpira, se mu z leti povečuje tudi krog prijateljev. Že od malega sem živahnejša od njega. Vedno me je miril. Sva pa imela, in še danes imava, odličen odnos."

Prijateljski odnos ima Gregor z vsemi okoli sebe. Kot je bilo videti in slišati na odru, ima veliko sester. Poleg Metke še Raiven in Štefico Grasselli. "Vsekakor je moj ponos največji," samozavestno pripomni Metka. "Nisem vedela, da smo ga vmes prodali preostalim družinam, da ima toliko sester. Drugačen je ponos prave sestre, ko vidi brata, ki ga je že od malih nog opazovala, kako napreduje. Že ko je bil majhen, je vse kazalo, da bo šel visoko proti vrhu. V šoli, pri klavirju, pri petju."

Sara Briški Cirman - Raiven, Štefica Grasselli, Žiga Rustja in ostali člani benda so vsi njegovi dobri prijatelji. Ne samo na odru, tudi doma. "Njegovi prijatelji so naši prijatelji," vzklikne oče, ko se spomni, kako skupaj obedujejo pri njih doma. "Štefico smo spoznali v glasbeni šoli, že takrat je bila karizmatična punca in nam je vsem postala všeč. Postala sta prijatelja, družila sta se na glasbeni poti. Marko in Mitja sta se pridružila, ko se je začelo močnejše glasbeno sodelovanje, Sara pa je zdaj v zadnjem času veliko pri nas."

Gregor je pač tak, iskren, dobrosrčen in vedno pripravljen pomagati ljudem, ki ga potrebujejo. Na to je med drugim najbolj ponosna Metka: "Vem, da bo vedno tu zame, ne glede na vse. Vem, da mi bo vedno znal dati oporo." Tudi mati pravi, da si ga nikoli ni lastila. "Z možem sva ga vzgojila, da je samostojen. Opazila sem, da je prijazen do ljudi vseh starosti. Do vrstnikov, do starejših. Gospe so pristopile do mene po koncertu in mi rekle, naj ne bom ljubosumna, da one so njegova mama dve in mama tri. Gregor je samostojen, ni moja last."

Čeprav pravi, da mu tega nikoli ni rekla, ve, da karkoli bo počel, mora na prvem mestu vedno biti srečen. Ker so srečni tudi vsi, ki ga poslušajo. "Gregor, ko zapoje, te zadene direktno v žilo. Dobiš infuzijo sreče." Hitro jo dopolni oče. "Na odru poje z dušo, s telesom in s srcem. In to, kar on čuti. To ni zato, ker se je šolal. Šolal je glas. Ampak petje prihaja iz duše. Kar daje iz sebe, poslušalec začuti, in to je ta vibracija, ki nas prevzame in zaradi katere ostanemo brez besed."

Vsi trije se strinjajo, da ob sebi potrebuje enakovrednega kakovostnega pevca. Kdo bo to, ve samo on, ker bo začutil, ko bo na njegovo pot prišla prava oseba. "Pel bo duete z najboljšimi glasbeniki, ki so na njegovem nivoju. Ne samo glasbeno, pevec ob njem mora biti tudi čuten. Ni pomembna samo tehnika. Gledala sem ju, kako sta se s Saro igrala. Tudi s Štefi. Tako dobro se poznajo, da je petje za njih preigravanje." Če mati nima konkretnega predloga, s kom bi moral zapeti, pa oče ustreli kot iz topa. "Imam prvi predlog. Nina Strnad." Ker obožuje italijansko glasbo, bi morda moral skočiti tudi čez mejo, v svojega brata verjame Metka: "Giorgia, njo obožuje."

Svoje pevske sposobnosti je razvijal z najboljšimi učitelji. Vsa družina je ponosna na vsak njegov korak, a ne pozabljajo, kako trnova pot je za njim. Oče ga zato rad spomni na vsak posamezni košček te poti: "Sin, vidim, da je to tvoja prava pot, vidim, da si srečen. Posegaj samo še višje in ohranjaj to srčnost. Ampak ne pozabi, kdo te je učil. Od koga si se učil. To znanje ti je nekdo dal. Res imaš talent, ampak če ne bi bilo prvega člena, s talentom ne bi vedel, kaj početi. In ne pozabi na svoje korenine. Družina je tista osnovna celica, od koder vse izvira."

Vidno ganjena ga dopolni Gregorjeva mati: "Midva sva naredila, kar sva naredila, zdaj ga lahko samo spremljava in sva srečna zanj in z njim. Ko prihajajo k nam člani benda, ko jih pogostimo, se potem pogovarjamo, kaj je tisto, kar jih tako močno povezuje. Gregor da namreč vsakemu posamezniku veljavo, neki poklon, ker so vsi strokovnjaki na svojem področju." In kaj je tisto? "Spoštovanje. Spoštovanje drug drugega," je tisto, so ugotovili, kar jih tudi na odru dela tako edinstvene.

Novo na Metroplay: "Če bi ljudje vedeli, kakšno je to mučenje, koliko je solz in trpljenja …" | Sara Isaković